Tiskane izdaje
Osebno z Borisom Sovičem Aktivno se je vključil v boj za prihod Magne v Slovenijo. Po njegovem ima ta naložba tako stvarni kot simbolni pomen. Prinaša nova delovna mesta in s tem multiplikativne učinke na gospodarsko rast, obenem pa je prihod tako velikega svetovnega ekonomskega igralca, kot je Magna, znak za druge vlagatelje, da je Slovenija solidna in zanesljiva izbira.
Župan Maribora že dolgo ni več, in kot kaže, tudi ne bo več. Vsaj prihodnje leto se na lokalnih volitvah gotovo ne bo potegoval za to funkcijo, čeprav je bilo kar nekaj pozivov, naj kandidira, zlasti člani Mladega foruma njegove stranke SD so nanj naslovili precej prošenj. Vendar poudarja, da se kot profesionalec ukvarja predvsem s tem, kako čim bolj uspešno opravljati naloge predsednika uprave Elektra Maribor, navsezadnje je šele na četrtini drugega mandata in o drugi zaposlitvi ne razmišlja.
V svojem slogu je dokaj prizanesljiv tudi pri oceni svojih naslednikov, četudi sta imeni Franca Kanglerja in sedanjega župana Andreja Fištravca povezani s številnimi aferami. Moti ga zaostanek Maribora pri gradnji infrastrukture, mesto še vedno nima vseh avtocestnih obvoznic, vsi govorijo o drugem tiru do Kopra, nihče pa o drugem tiru med Mariborom in Špiljem, ki bi bil nujen. Kar zadeva večne mišmaše pri upravljanju občinskih podjetij in nenavadnem kadrovanju, meni, da korporativno upravljanje ni nobena raketna znanost, treba je le postaviti koristi skupnosti pred interese posameznikov ali vplivnih skupin. Ali kot se glasi napis na dubrovniškem Knežjem dvoru: Obliti privatorum publica curate (pozabite na zasebne zadeve in skrbite za skupne).
Diplomacija brez slabe izkušnje
Leta 2007 je bil imenovan za veleposlanika v Izraelu. Menda so imeli diplomatski stari mački pomisleke, ali bo kos nalogi, zlasti ker gre za državo, kjer ne manjka konfliktov in zapletov, vendar so mu na koncu izrekli priznanje za odlično opravljeno delo. »To je bila izjemna izkušnja tako zame kot za celotno družino. Prej še nikoli nisem bil v Izraelu, zame je bilo vse novo in zato toliko večji izziv.«
Res velja Izrael za eno najbolj zahtevnih diplomatskih destinacij, potrebno je bilo veliko usklajevanja, pogovorov in iskanja rešitev, vendar v celotnem mandatu ni imel niti ene slabe izkušnje v komunikaciji ne z Judi ne z Arabci, s številnimi je tudi ohranil stike. In rešitev večnega spora med Izraelci in Palestinci? Veljalo bi prisluhniti enemu od izraelskih pisateljev, pravi, ki je dejal, da gre za spor, pri katerem imata obe strani prav in kjer je znana tudi rešitev, najti pa je treba pot do nje.
Kljub blagi naravi ima za seboj vojaško »kariero«, saj je končal šolo za rezervne vojaške častnike tehniške službe kopenske vojske v Zagrebu. In ima čin stotnika. Kar mu je prišlo prav tudi v Izraelu, ko je urejal logistiko za humanitarni projekt za otroke iz Gaze. »Izraelskemu generalu sem dejal, da beseda častnik v slovenščini vsebuje besedo čast, odvrnil je, da je čast tudi zanje zelo pomembna. In res so bili vsi postopki izvedeni natančno, tako kot sva se dogovorila, pravzaprav je le Slovenija otroke iz Gaze prepeljala čez izraelsko ozemlje, vsi drugi so morali poiskati daljše in bolj zapletene poti.«
Maribor ni propadlo mesto
V času njegovega veleposlaniškega mandata je veliko Izraelcev dopustovalo v Sloveniji. Nanj so se obračali z začudenimi vprašanji, zakaj je pri nas čutiti toliko slabe volje in deprimiranosti, saj živimo v eni najbolj stabilnih in varnih držav na svetu, infrastruktura je solidna, velikih socialnih razlik ni, predvsem pa imamo mir, veliko vode in zelenja. Težko je bilo podati enostaven odgovor, kot je tudi danes nekaterim pri nas težko razložiti, da Maribor ni propadlo mesto in da ima veliko potencialov. Navsezadnje je bil v vseh dosedanjih državnih tvorbah, od Avstro-Ogrske do Kraljevine Jugoslavije in njene socialistične naslednice nadpovprečno industrijsko razvit, danes pa so socialni problemi res veliki, pravi.
Prav zato se je skupaj s svojim županskim predhodnikom Alojzom Križmanom odločil za nekakšno posredniško misijo, ki naj bi pomagala rešiti zaplete med Magno in vlado ter okoljevarstvenimi organizacijami. Po njegovem je bil vtis o nepremostljivih razlikah v javnosti napačen, saj niti investitor niti država niti ekologi niso bili ekskluzivni pri zagovarjanju svojih interesov. Pri vseh je naletel na razumevanje, da delovna mesta nimajo prednosti pred varstvom okolja ali obratno, tako da je prepričan, da bi se naložba Magne lahko uresničila z upoštevanjem vseh meril.
Simbolni pomen naložbe Magne
Kot rečeno, ima Magna zanj tudi simbolni, ne le stvarni pomen. Očitek, češ da ima v primerjavi z drugimi podjetniki nenavadne privilegije, se mu ne zdi umesten, večina držav pač praviloma velike investitorje obravnava individualno, res pa je treba za vse zagotoviti primerljive pogoje.
Pri tem spomni na zahteve, ki so jih pred leti nekaterim srednje- in vzhodnoevropskim državam postavili pri Volkswagnu, in kakšno jezo je to povzročilo pri nekaterih, danes pa so to uspešne tovarne, ki zaposlujejo na tisoče ljudi. Kot je obveščen, v Hočah prav tako ne bo ostalo samo pri lakirnici, pa tudi sicer so se načini produkcije spremenili, navidez še tako enostavna proizvodnja je povezana z visokotehnološkimi rešitvami enako kot veliko bolj kompleksni produkti. »Ali je v igri lakirnica ali sestavljanje raketnega motorja, vedno si je treba prizadevati zgolj za to, da si boljši od konkurence.«
In tehnika je temu diplomantu in magistru mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko še vedno najbolj blizu. Tako je vsaj sklepati po njegovem profilu na facebooku, kjer je največ zapisov namenjenih tehničnim vprašanjem, res pa mu ni tuje niti javno recitiranje pesmi, ki jih piše njegova hčerka Nives, in predvsem ne fotografiranje. Pravzaprav se s fotografiranjem ukvarjajo vsi člani družine, slike je mogoče videti na instagramu in drugih spletnih omrežjih. Lani so imeli celo svojo razstavo, nekaj Sovičevih fotografij pa se je znašlo tudi v brošurah Elektra Maribor. In ne, zanje ni zahteval honorarja.
Sicer pa je bil Sovič nedvomno najbolj »dolgočasen« mariborski župan. Spominja se, da so novinarji poskušali o njem izbrskati kaj pikantnega. Ker jim ni uspelo, so hoteli narediti zgodbo iz dogodka, ko so z oken njegovega stanovanja izginile rože - iz tega so sklepali, da držijo govorice, da ima v okolici mesta hišo, za meščane pa se zgolj pretvarja, da živi v razmeroma skromnem stanovanju. In ker se je odzval zgolj z izjavo, da navedb ne komentira, se je spletla nova zgodba, češ očitno res nekaj prikriva. A rože so z okenskih polic izginile zgolj začasno, ker jih je žena presajala.
