Tiskane izdaje
Rodil se je v Zgornji Hajdini pri Ptuju, a kljub podeželskemu okolju, v katerem je odraščal, je bila njegova pot v duhovniški poklic vse prej kot premočrtna. Po zakramentu sv. birme, ki mu ga je podelil škof dr. Vekoslav Grmič, je vero in versko življenje jadrno obesil na klin – »tako kot danes večina mladih,« dodaja –, šolanje pa nadaljeval v vojaški gimnaziji Franca Rozmana Staneta v Ljubljani. Tu je znova trčil ob vprašanje vere, le da iz druge smeri: prek samoumevnega pričakovanja, da je ateist in da bo, kot se za bodočega oficirja JLA spodobi, slej ko prej vstopil v ZK.
Kaotična verska prebuja
Pred skušnjavami ga je nazadnje rešil »sistem«, ki ga je zaradi disciplinskih prestopkov izključil v drugem letniku. Šolanje je nadaljeval na pedagoški gimnaziji na Ptuju. Iz te so ga zaradi neopravičenih izostankov izključili v četrtem letniku. »Bil sem v stanju kaotične verske prebuje,« pripoveduje. Namesto k pouku je raje zahajal v gozd, tam bral Sveto pismo, leposlovje in predvsem slovenskega teologa in filozofa Janeza Janžekoviča. Danes na gimnazijska leta gleda kot na čas intenzivnega duhovnega iskanja, bogoiskateljstva. Fascinirali sta ga predvsem dve osebnosti: lik Kristusa, med svetniki pa lik sv. Frančiška. »Slednji predvsem zaradi preprostosti, uboštva in anarhičnosti, kajti tudi sam sem prestajal anarhično fazo, ko nisem priznaval nobenega sistema več.«
Po krajšem obdobju opravljanja fizičnih del in odsluženi vojaščini je vstopil med klaretince, misijonarski red, ki je v Sloveniji izredno maloštevilen: odkar je februarja letos v 95. letu starosti umrl pater Ivan Tomažič, venetolog in »oče« študentskega doma Korotan na Dunaju, sta v Sloveniji samo še dva klaretinca: poleg njega še pater Stane Sikošek, ki živi v Kamnici pri Mariboru.
Prihodnost med vrati
Študiral je v Rimu na treh papeških univerzah: dve leti filozofijo na Lateranu, tri leta teologijo na Gregoriani, nakar je sledila štiriletna specializacija na Salesiani. Hotel je specializirati filozofijo, a obrnilo se je drugače. Da bo specializiral pedagogiko in mladinsko pastoralo, je izvedel na hodniku vrhovnega predstojništva klaretincev v Rimu. »Moj predstojnik je odprl vrata, me uzrl na hodniku in dejal: 'No, zdaj boš šel pa študirat mladinsko pastoralo k salezijancem. V redu?' Nakar me je potrepljal po ramenih in zaprl vrata za seboj. Med odpiranjem in zapiranjem vrat je določil štiri leta mojega življenja,« v smehu pripoveduje. Njegova magistrska naloga nosi naslov Iskanje Boga v gledališču Eugena Ionesca.
Leta 1997 je postal kaplan župnije v delavskem predmestju Milana. Delal je z mladimi, redno maševal in pridigal, predvsem pa skušal dojeti sistem, po katerem deluje »dobra velikomestna župnija, zasnovana na pokoncilskih smernicah, v kateri mrgoli laikov na vseh področjih verskega življenja«.
Kriza Boga
Nemara najpomembnejšo zadolžitev v Katoliški cerkvi na Slovenskem so mu zaupali leta 2011, in sicer koordinacijo priprave pastoralnega načrta Pridite in poglejte, ki vsebuje cerkveno vizijo. Ko ga pobaramo, kaj je njen osnovni cilj, odgovori, da nova evangelizacija, vendar ne prek ekspanzije, širjenja navzven, temveč s poglabljanjem navznoter. »Vsak naj gre vase, pogleda, koliko ima še vere, dela naj na sebi, svojih odnosih z družinskimi člani in bližnjimi.« Gre za nekakšno mikroevangelizacijo. »Če ni vernih ljudi, je nova evangelizacija samo še ena ideologija več,« doda.
Ko ga povprašamo, za čim ta hip najbolj boleha slovensko katolištvo, kaj ga najbolj ogroža, presenetljivo odgovori, da »kriza Boga. V Sloveniji že čutimo, da problem niso toliko zunanji sovražniki, razmere, sekularizacija itn., ampak da se je stik med človekom in Bogom izgubil in da se to lahko zgodi tudi znotraj Katoliške cerkve, zaradi česar religija postane ideologija – lahko politična ideologija, lahko ideologija dobrega počutja itn. Veliko Slovencev pripada katolištvu, moli pa jih zelo malo.
Je človek mnogih zanimanj in interesov. Ukvarja se z vprašanjem (odsotnega) očeta v hollywoodskih filmih, z vzgojo skavtskih voditeljev, že leta ima svetovalno rubriko za mlade v katoliškem tedniku Družina, za isti tednik enkrat mesečno piše tudi uvodnik, poleg tega od letos ureja revijo Cerkev danes, ki je namenjena predvsem pastoralni samorefleksiji. Skratka, je skozinskoz medijski človek, ki – kot da mera še ne bi bila polna – od jeseni 2012, ko se je odpravil preživljat sobotno leto v Madrid, piše tudi spletni dnevnik, ki je daleč najbolj obiskan blog med slovenskimi kleriškimi oziroma katoliškimi blogi.
»Dober članek ima tudi 1500 bralcev,« ne brez ponosa pove. Njegov priljubljeni predmet obravnave so teme, o katerih slovenski katoliški tisk ne piše najraje oziroma le z veliko zadržanostjo – pa naj gre za afere Katoliške cerkve na Irskem, sodobno preganjanje kristjanov ali za kočljive teološke probleme, kot je na primer vprašanje božje previdnosti.
»Vitez svetega groba«
Kljub svoji medijski naravi na blogu propagira odnaročanje od medijev. (Mimogrede: Delo je odpovedal leta 2006, Demokracijo in Reporter bere le še »s pinceto«.) Mar ni to protislovno, ga pobaramo. »Na živce mi gre, da se ljudje neprestano pritožujejo nad pristranskostjo medijev. Če ni kemije med teboj in medijem, ga pač odpovej!« odgovarja. Razočaran je, da v Sloveniji ni resnično sredinskega medija, ki ob še tako polarizirajočih vprašanjih ne bi takoj zapadel v nekritično zagovorništvo samo ene strani v sporu.
Že dve desetletji, od Depale vasi naprej, voli Janševo SDS, kar je objavil celo na blogu. Zakaj? »Očitali so mi, da napadam Janšo, pa sem napisal, koga volim že ves čas,« odvrne. Vtis je, da nadpovprečno veliko katoliških klerikov podpira Janšo. Zakaj? »Prvi razlog je, da se podpre tistega, ki ima največ možnosti, da se zoperstavi veliki premoči levice. To je pragmatična logika,« odgovori. »Drugi je, da je Janša prevzel eno od notranjecerkvenih zgodb, zgodbo o mučeništvu katoličanov v času medvojnih likvidacij, povojnih pobojev in komunizma, s tem pa tudi zgodbo o domobrancih, kar je marsikomu všeč. Postal je vitez svetega groba, če se slikovito izrazim, varuje grob teh mučencev. Gre za zelo globoke stvari, ki daleč presegajo politiko in segajo globoko v čustva in podzavestne vsebine slovenskega katolištva. Obstaja nevarnost, da bi to zgodbo mučeništva spolitizirali, saj ko se zgodi mučenec, se zgodi Kristus, Kristusa pa ne moremo in ne smemo spolitizirati, kajti Kristus je za vse.«
Ko ga spomnimo, da figurira kot kandidat za mariborskega nadškofa (pred leti se ga je omenjalo kot možnega celjskega škofa), odvrne: »Ja, v kakšnih medijih že mogoče, meni osebno pa nihče ni nič rekel.« Pa bi prevzeli funkcijo, vrtamo naprej. »Čez deset let, morda. Za klerikalno logiko sem premlad za škofa ordinarija,« odgovori pater klaretinec, ki je minuli petek dopolnil 49 let.
