Tiskane izdaje
Tožilsko ukrepanje v primerih bančnega kriminala, javnih naročil v zdravstvu, gradnje Teša 6 in kršitev pravic delavcev bo tisto, ki mu bo svoj pečat lahko dal tudi kandidat za novega prvega tožilca v državi. Pripravil je širokopotezen strateški program dela tožilstva v prihodnjih šestih letih. Deluje zelo samozavestno, artikulirano, motivirano. Zdi se, da natančno ve, kje so najšibkejši členi tožilske organizacije.
Če bo politika podprla predlog državnotožilskega sveta in mnenje vlade, da je 48-letni Drago Šketa primeren za vodenje državnotožilske organizacije prihodnjih šest let, bomo dobili novega vodjo tožilstva, petega po vrsti in hkrati najmlajšega doslej. Prave starostne konkurence nima niti v EU, prekaša ga zgolj češki kolega, ki je od njega tri leta mlajši.
Višjega državnega tožilca, ki drugi mandat vodi mariborsko okrožno tožilstvo, k prijavi za položaj generalnega državnega tožilca ni, kot pravi, nagovarjal nihče. Slišal je sicer, da se po hodnikih omenja njegovo ime, te govorice so mu vendarle dale nekoliko dodatne spodbude, da se je odločil kandidirati. V postopku je imel dobrega protikandidata, zato je bilo znotraj tožilstva ves čas slišati, da imajo sladke skrbi, kdo bo maja zamenjal Zvonka Fišerja, saj bodo odločali med dvema dobrima tožilcema.
Rojeni Mariborčan, ki je po srednješolski izobrazbi ekonomsko-komercialni tehnik, je bil kot druga generacija študentov mariborske pravne fakultete štipendist Zoisovega sklada za nadarjene študente, nato pa štipendist pravosodnega ministrstva. Študij je končal s povprečno oceno 8,65. Leta 1995 je diplomiral in prejel rektorjevo nagrado za najboljšega študenta v generaciji. Dve leti je bil pripravnik na višjem sodišču v Mariboru in zatem dobil službo kot strokovni sodelavec na za stopnjo nižjem sodišču, kjer se je ukvarjal z gospodarskimi prestopki in mednarodno pravno pomočjo. Leta 1998 je prestopil v tožilske vrste. Tudi tam so ga doletele gospodarske in splošne kazenske zadeve.
Nikoli ni omahoval, kaj bo študiral. Pravo je bilo od nekdaj njegova izbira, vedel je tudi, da bo delal v pravosodju, čeprav so ga po študiju vabili v različne pravne službe po podjetjih, kjer bi imel štirikrat višjo plačo, kot se mu je obetala v pravosodnih vrstah. Ampak zakaj se človek odloči, da bo raje tožilec kot sodnik? Zato, ker lahko tisti, ki se ukvarja s kazenskim pravom, kaj popravi, odgovarja. Tožilec lahko določena ravnanja prepreči za naprej. Lahko prepreči dejanja, ki za nekoga pomenijo grožnjo njegovemu življenju ali premoženju. Sodnik te moči nima. Na mizo dobi, kar dobi, in potem razsodi.
Tožilčeva dodana vrednost
Če ga bodo poslanci izvolili za novega generalnega državnega tožilca, bo prevzel vodenje kolektiva, v katerem se bo v prihodnjih letih upokojila tretjina zaposlenih. Vrhovno tožilstvo je torej pred izzivom, kako napolniti najvišje tožilske vrste, vendar zaradi tega, kot se zdi, ni posebej zaskrbljen. Pričakuje, da se jim bodo pridružili tožilci, ki bodo prinesli »dodano vrednost«. Vrhovni državni tožilec po njegovem ne more biti kdorkoli, četudi ima že trideset let delovne dobe. Mora izstopati iz povprečja, mora prinesti nov zagon.
Večja živost, dinamika in odzivnost tožilstva je nekaj, kar pogreša. Je za preudarne odločitve, toda njihovo sprejemanje ne more trajati v nedogled. In da bi bilo v prihodnje drugače, lahko sam prispeva »dodano vrednost«. Je operativec, ima neposreden stik s prakso, ve, kje so anomalije - ne samo v družbi, ampak tudi v sistemu. Mariborsko okolje namreč nobenemu od tožilcev ne prizanaša, pravi. Vsakodnevno jih postavlja pred preizkušnje. Vendar v teh bitkah niso osamljeni. Enako velja za ljubljansko in seveda za specializirano državno tožilstvo. Zato je eden od njegovih ciljev, da bi prerazporedili spise od zelo obremenjenih tožilstev na manj obremenjena.
Zanj ni dvoma, da je tudi pravosodni sistem soodgovoren za stanje v družbi. Tožilstvo, kot najbolj represiven obraz države, je temeljni akter pri preganjanju predvsem tistih kaznivih dejanj, ki so za družbo najbolj nesprejemljiva, zaradi česar so pričakovanja javnosti po hitrem in uspešnem reševanju kazenskih zadev upravičeno večja. Tožilstvo, kot organ pregona, mora odgovoriti na vprašanje, kako lahko s svojim delom pripomore k izboljšanju gospodarskih in socialnih razmer v državi. Družbeni razvoj in blaginja države sta namreč po prepričanju sogovornika odvisna tudi od ustrezne odzivnosti tožilcev.
Šketa ve, kaj je cilj njihovega dela. Hudi družbeni odkloni, ki se kažejo zlasti v gospodarski in finančni kriminaliteti, morajo biti sankcionirani. V zahtevnih in obsežnih zadevah, po katerih jih sodi tudi javnost, je brez dvoma njihov interes, da tožilci pridejo do obsodilnih sodb. Toda ni vse v njihovih rokah. Odsotnost nadzornih mehanizmov je nekaj, kar ga zelo moti. Vse se namreč ne more reflektirati v kazenskih ovadbah. Pred tožilci so na vrsti tudi nekateri drugi. In če tožilci že nekaj let obvladujejo klasično kriminaliteto, je poseben izziv gospodarska, ki na vseh ravneh povzroča škodo, pri čemer je pričakovati, da se bo še stopnjevala. Zato kandidat za novega prvega tožilca v državi stavi na finančno, kadrovsko in izobraževalno podporo deležnikov, da bi lahko dosegli postavljene cilje. Ker lahko pričakujemo, da se bo klasični kriminal preoblikoval v gospodarskega, se povezal z oblastnimi strukturami in uporabil korupcijo kot način prodora v legalni gospodarski in družbeni sistem.
Vsaj dve priznanji
Da bo prvi strelovod nezadovoljnih s tožilskim ukrepanjem, ga ne moti. Kot izrazit zagovornik svobode govora je tudi pripravljen na to, da bo moral marsikaj prenesti. Pravi, da ima vgrajene obrambne mehanizme, na to ga je že pripravilo službovanje v Mariboru. Vnaprejšnjih očitkov o pristranskosti tožilskih odločitev ne sprejema, stavi na zakonitost odločitev in na to, da so te transparentne.
Na dosedanji poklicni poti sta mu priznanje izrekla vsaj dva. Zvonko Fišer za dobro opravljeno delo predsednika delovne skupine za strategijo obvladovanja gospodarske kriminalitete. In notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar za sodelovanje s policijo. Dobil je zlati znak, še vedno je tudi skrbnik uredbe - tako se uradno reče - ki določa, kako naj sodelujejo tožilstva, policija in druge državne institucije.
Drago Šketa, ki sicer »športa« po Pohorju, ki je njegovo zatočišče, je brez dvoma ambiciozen človek. Deluje zelo samozavestno, odločno, kot nekdo, ki ima pred novimi izzivi nanje več odgovorov kot vprašanj. Dela šest dni na teden po devet ur na dan, izžareva energijo. Nekaj njegove trdoživosti zagotovo izvira iz rodu Gomilšakovih. Njegova prababica je bila sestra Jakoba Gomilšaka, ki je napisal pesem Slovenec sem. Torej pesem, ki je konkurirala za slovensko himno.
