Osebno z Emilom Nanutom: Ni človek, ki bi se v kritičnih trenutkih skrival

Oblečen v delovni jopič Kemisa tvega bes posameznikov.

Objavljeno
03. junij 2017 08.09
Brigite Ferlič Žgajnar
Brigite Ferlič Žgajnar

Čeprav so mu na 
izredni seji vrhniškega občinskega sveta sporočili, 
da na Vrhniki nočejo videti ne njega ne podjetja, ki ga zastopa, se še vedno postavi pred javnost v delovnem jopiču z napisom Kemis.
Fizičnih obračunov po okoljski katastrofi zaradi požara v Kemisu sicer ni bil deležen, je pa doživel kopico verbalnih. A jih je sprejel. Zdijo se mu razumljivi in umestni. So odraz prizadetosti ljudi, ki jim je podjetje, ki ga vodi šestnajst let, vcepilo za najmanj toliko let nezaupanja. Prizadelo je naravo in zaznamovalo Vrhniko. Nanut priznava, da mu zaradi tega v delovnem oblačilu z napisom Kemis na javnih nastopih ni prijetno, a kljub temu ni niti za hip pomislil, da bi ga slekel. Poudarja, da ni take vrste človek, da bi se skril, ko nastopi kritična situacija. Z oblačilom poleg pripadnosti podjetju kaže ponos. Ja, ponos. Pa ne na okoljsko katastrofo, pač pa na to, da so bili pred njo po njegovih besedah najboljše podjetje za ravnanje z nevarnimi odpadki.

Pa bi se tak dogodek smel zgoditi, če bi bili res najboljši? Odgovori, da je to bila nepredvidena izredna nesreča, da so upoštevali vse predpise in delali, »kot je treba«. Objekt je bil požarno pregledovan, vsak dan so s toplotno občutljivo kamero opravljali nadzor, varnostniki pa obhode ... Imeli so torej določene varnostne mehanizme, ki pa so se zdaj, žal, pokazali za nezadostne. Če so bili v času projektiranja in izvedbe projekta morda še ustrezni, bi jih morali z leti še precej nadgraditi. Tega pa niso storili, saj si po Nanutovih besedah niso mislili, da se lahko zgodi kaj tako drastičnega. Z manjšimi vžigi so se v času obdelave odpadkov že soočili, a so jih vedno pravočasno ukrotili. Najhujši požar je nastal zunaj delovnega časa, ves čas se sprašuje, zakaj. Ob tem se ponovno opravičuje vsem za nastale težave in zahvaljuje tistim, ki so organizirano in strokovno pomagali.

Najhujši dan v življenju

Poudarja, da so v obdobju od prihoda na Vrhniko naredili dobro podjetje, sestavili odlično ekipo strokovnjakov, potem pa se jim je zgodil zanj, za njegove sodelavce in poslovne partnerje nepredstavljiv in nedoumljiv 15. maj. Najhujši, najbolj grozen in najbolj črn dan v njegovem življenju, »dan, ki ga ne bi privoščil nobenemu sovražniku«. Številni zdaj zahtevajo njegovo glavo, zoper njega je vložena kazenska ovadba, vendar ne namerava oditi. Vztraja, saj pravi, da bi ljudje v primeru odstopa dobili vtis, da je kriv. Franjo Bobinac, prvi mož Gorenja, družbe, ki je lastnica Kemisa, je takoj po katastrofi vzpostavil stik z njim in mu izrazil zaupanje. Če bi lastniki zahtevali, naj zapusti vodstveni položaj, bi najverjetneje ostal v podjetju kot strokovni sodelavec. Do upokojitve mu namreč manjka le nekaj let.

Kariero je inženir kemijske tehnologije in optimist po naravi začel v razvojno-tehnološkem inštitutu Save Kranj, kjer je bil odgovoren za tehnologije varstva okolja, med drugim je vodil projekt destilacije odpadnih topil in tri projekte termičnega sežiga z organskimi snovmi onesnaženega zraka. Leta 1997 je prevzel projekt združitve področij varstva okolja, varnosti in zdravja pri delu ter požarne varnosti v Savi Kranj. Oddelek, ki ga je vodil štiri leta, je polno zaživel v Savi Tires in je kot skupna enota pokrival področje treh gumarskih tovarn na območju Kranja.

V okviru tega je vpeljal sistem ravnanja z okoljem v vse tri družbe ter pomembno prispeval k dvigu varstva v tovarnah. Leta 2001 je na povabilo Franca Lipovška, tedanjega in zdaj že pokojnega direktorja Kemisa, prevzel vodenje podjetja. Pritegnila ga je prav načrtovana gradnja skladiščnega poslovno-predelovalnega centra na Vrhniki, objekta, ki je bil postavljen leta 2009 in je zdaj dodobra poškodovan.

Želja po nadaljnjem delu

Nanut se z nostalgijo in tesnobo zazre skozi okno Komunalnega podjetja Vrhnika, ki jim je odstopilo prostor za delo, in pogleduje ožgane ostanke Kemisa. Vročina je bila tako visoka, da je požarno varna strežniška soba skupaj z opremo zgorela do tal. Uničeni so bili pomembnejši dokumenti, delavske knjižice zaposlenih, shranjene v požarno varni blagajni, so se spremenile v kup prahu, direktorjeva pisarna pa je ostala najmanj poškodovana. Jo bo sploh še potreboval, glede na to, da si želijo Vrhničani Kemis izgnati?

Nanut pravi, da se to ne bi smelo zgoditi. Sedem let so pridobivali dovoljenja, da so lahko zdaj tu, kjer so, eno leto postavljali objekt, osem let delali, potem pa so jih doletele tri grozne ure. V dveh tednih si želijo obnoviti električno napeljavo in varnostne mehanizme v delu objekta, ki ga ogenj ni zajel. To bi jim omogočilo delno poslovanje. Nanut razume, da so občani proti njemu, a hkrati upa, da se bodo kasneje znali zazreti v preteklo uspešno delovanje njihovega podjetja.

Ob njegovem prihodu je bilo devet zaposlenih, danes jih je 44: »Zbrali smo veliko nevarnih odpadkov in preprečili, da bi ti končali v naravi.« Posojila ekosklada, ki so ga dobili za gradnjo objekta, še niso odplačali. Na naše besede, da so dobili denar ekosklada za projekt, ki je zdaj daleč od ekološkega, odvrne, da je to bil za tisti čas daleč najbolj ekološki projekt. Vztraja tudi pri stališču izpred nekaj let, da je lokacija na Tojnicah primerna, saj je že od preteklih dejavnosti degradirano območje, na glinenih tleh, zraven pa so tudi drugi infrastrukturni objekti.

»Odletel« bo po sanaciji

Zadnji obširnejši članek o Kemisu je bil v Delu objavljen leta 2009, ob odprtju vrhniškega obrata, zdaj so z medijsko pozornostjo nadoknadili pomanjkanje objav iz preteklih let. Nanutu vseh člankov ne uspe prebrati, mu pa žena naredi izbor pomembnejših. Ob tem prizna, da tudi ona ob nesreči ni bila prizanesljiva z njim. Seveda pa ima tudi na področju komuniciranja strokovno podporo lastnika podjetja.

Poudarja, da pri ljudeh sprožajo dodatno zbeganost in strah analize, ki vzbujajo dvom. Tudi sam čaka na oprijemljive podatke. Ob pogledu na razdejanje, ki ga zaposleni v Kemisu spravljajo v red, mu ni žal, da se je pred leti odločil tako, kot se je, češ da se vse zgodi z razlogom. Morda je razlog v tem, da se naučimo predvideti in preprečiti take dogodke. Prizna, da je to zanj in za Kemis predraga šola.

Očitke, da jim je požar nemara celo koristil, da se ne bi odkrilo, da so prikrajali zaloge, Nanut ostro zavrne. Članek, objavljen na Požareportu, ki se je skliceval na vire iz Gorenja, češ da je z zalogami vedno nekaj »mutil in delal kršitve«, je označi za race. Povedal je, da znamo Slovenci v nesreči vedno stopiti skupaj, v njihovem primeru pa je dobil občutek, da hočejo stisko, v kateri so se znašli, nekateri izkoristiti za dosego nekega drugega, političnega cilja.

Ko se je zjutraj po požaru vozil proti domačemu Kranju, si je globoko oddahnil, ker ni bil v gasilski akciji nihče težje poškodovan. Beseda okoljska katastrofa se mu zdi za ta požar prehuda. V zvezi s tem meni, da je bila objava slabih rezultatov o meritvah hitra, medtem ko rezultati, ki bi pomirili prebivalce, za medije niso zanimivi. Na Vrhniki bi sicer kljub nastali kontaminaciji okolja z veseljem živel, saj mu je okolje z gričevjem všeč. Kljub razlagam strokovnjakov je prepričan, da požar ne bo imel dolgoročnih posledic na okolje.

Ko ni direktor, je oče treh otrok in dedek štirih vnukov. Rad hodi v hribe in »preganja« kolo po Gorenjski in obali. Uživa v naravi ter se veseli, da bo enkrat morda dosegel točko, ko bo lahko malo izpregel. Letos je v Logarski dolini proslavil okroglih šestdeset, a si niti v najbolj morastih sanjah ni predstavljal, da ga bo nekaj mesecev kasneje čakal življenjski pretres. V noči pred našim srečanjem je spal zgolj uro in pol. Na maratonski izredni seji občinskega sveta je dolgo v noč poslušal očitke svetnikov, zaradi česar mu je bilo v jopiču še bolj vroče. V tistih trenutkih si je verjetno zaželel, da bi odletel.

Pred leti je v Delovi nagradni igri prejel letalski vozovnici Adrie Airways, ki sta jih z ženo izkoristila za polet v Barcelono. Tudi zdaj bi bilo morda najboljše, da bi dobil krila, a kot upa, mu jih bo – v prenesenem pomenu – dala šele uspešna sanacija podjetja in okolja.