Osebno z Igorjem Kaduncem: »Da bi urejal vrtno gredico? Raje grem na RTV«

Na vprašanje, od kod vnema, da se je odločil prekiniti »čas za užitek« (upokojil se je leta 2013), izstreli kot iz topa: »Nobene vneme ni bilo.« Toda kaj je bilo tisto, zaradi česar se je, potem ko je leta 2001 zapustil nacionalko, odločil vrniti? Bodrenje kolegov in zavedanje, da lahko pomagam, odvrne novi generalni direktor RTV.

Še vedno si pri močeh in vemo, da ti je malo dolgčas, a bi se ti tega lotil, ker se zadeve v prihodnosti mogoče ne bodo prav dobro odvijale ... – Tako ponazori »gnetenje« pred odločitvijo, ki ga je konec aprila pripeljala na vrh RTV Slovenija. Kolegi so imeli v mislih finance. In Igor Kadunc, še do nedavnega upokojenec, ki je čas večinoma preživljal na svojem vikendu, je bil med letoma 1996 in 2001, ko je služboval na RTV, pomočnik generalnega direktorja – prav za poslovne zadeve. Njegova dediščina je tako imenovana srebrnina, torej delnice mednarodne organizacije Eutelstat, za nakup katerih je bilo sicer pozneje izdano negativno mnenje, a so rešile številne finančne zagate, čeprav tudi nerazvojne.

Več kot 15 let pozneje sedi v natanko isti pisarni, kjer je nekoč delal. In ponavlja, da bo danes »nujna tehnološka sprememba«. Kaj konkretno s tem misli, ga vprašamo. »Sprememb, ki se dogajajo pred našimi očmi, pravzaprav niti ne zaznavamo, ker so tako hitre, ampak če se ozremo le malo nazaj, kaj je bilo pred štirimi leti na internetu in kaj je danes – facebook, vsebine na zahtevo itd. Ti trendi so tu, kako bomo denar, ki ga bo verjetno manj kot danes, razporedili, pa je izziv, ki to hišo še čaka. A moramo mu slediti.« To je njegova slika RTV Slovenija danes in jutri.

In to je bil ključen motiv za odločitev, da se vrne. »Ponudil sem se, da poskusim to transformacijo izpeljati čim bolj mirno.« Nameraval je sicer urediti vrtno gredico na vikendu, a je potem ugotovil, da nima »ne znanja, ne orodja, ne volje«; za vodenje vse našteto ima. »To mi je bilo vedno v užitek.« In doda: »Saj bi se naučil kmetovati, danes so na internetu vsa navodila, kako je treba posejati peteršilj, ampak mislim, da sem tu koristnejši.«

Najprej bo premaknil pohištvo

Pravi, da se ne bo toliko ukvarjal s financami, kot se zdi na prvi pogled. Ko je bil prvič v hiši, je pozornost namenjal povečanju prihodkov, poleg že omenjenih delnic, denimo, še vezavi RTV-prispevka na električni števec. Zdaj se bo moral »bolj ukvarjati s programi oziroma s tem, kako jih spraviti v dane finančne ovire«. Napoved vsebinskega krčenja? Pogojno prikima. Napoveduje »preverjanje«, ne krčenje. In če bi se škarje med prihodki in stroški zapirale, se bo po njegovem treba vprašati, »koliko lastnega programa lahko ustvarimo na dovolj kakovostni ravni, da bo ta še vedno pritegnil gledalce«. Zagotavlja, da prvi in drugi televizijski program nista problematična, o vsem drugem pa se je mogoče pogovarjati; recimo o vsebinah, ki se bodo pojavljale na tretjem programu.

Njegove prve izjave, ki so nakazovale skrajno zadržanost do sprememb, skrivajo torej več pomena v ozadju. Kadunc zanesljivo ni človek, ki bi izpeljal revolucijo, a glede na njegove pretekle poteze tudi ne poslovnež, ki bi miroval. Prve poteze? »Podaljšal sem vedejevstva za dva meseca, načrtujem, da bom v dveh mesecih predstavil vizijo in načrtovane spremembe. In ja, premaknil bom pohištvo v pisarni, to pa sem se že odločil.«

Na nacionalno radiotelevizijo je prišel leta 1996 na povabilo takratnega generalnega direktorja Žarka Petana; postal je prvi finančnik in to ostal skozi mandat Janeza Čadeža. Zalomilo se je leta 2001 ob nastopu mandata Aleksa Štakula, ki ga je, tako vsaj pravi sam, pustil na plači, a mu ni dal nič za delati. Tedaj se je razšel z RTV, se z njo spet srečal v tožbi proti Štakulu in nato leta 2006, ko je – tako kot zdaj – kandidiral za generalnega direktorja, vendar neuspešno. Mandat je takrat pripadel Antonu Guzeju. Zdi se, da je Kadunc trmast v zagovarjanju svojega prav, saj se je tudi po tej izkušnji odpravil na sodišče – menil je namreč, da Guzej ne izpolnjuje pogojev za imenovanje. Pravda sicer tega ni potrdila, Kaduncu pa je, kot kaže, nekaj trme in železne volje še ostalo, da je spoj z RTV v tokratnem poskusu le uspel.

Ekonomist s strastjo do jadranja

Vmes in pred tem je bil, po izobrazbi ekonomist, marsikaj: delal je v Emona Inženiringu, Interni banki Emona in Novi banki, bil direktor svojega podjetja, hotela Lev, materinskega doma, filmskega centra (leta 2008 se je potegoval za generalnega direktorja, a je to postala Jelka Stergel, njeno imenovanje pa je izpodbijal s tožbo; leta 2010 je postal direktor, tam je ostal do upokojitve). Svoje podjetje je ustanovil leta 1995 in ga poimenoval Captain, d. o. o. Hitro pripomni, da ga danes ne bi mogel tako poimenovati zaradi zapovedane rabe slovenskega jezika. A pomen je ostal isti. In odseva njegovo strast do jadranja, ki se je začela leta 1966. Rad se pohvali, da je bil »eden prvih, ki je zgradil poliestrsko jadrnico«, in da je že kot študent imel jadrnico, dolgo osem metrov. Danes ima 10,5-metrsko. Ravno toliko je velika, pravi, da jo še sam lahko obvlada. Jadrnico razume podobno kot podjetje. Ali obratno. »Pomembno je vodenje. Zavedati se moraš, kakšno posadko imaš na voljo, česa se lahko lotiš, in potem posadko, ki jo imaš, organiziraš tako, da najbolje deluje. Popolnoma enako je v podjetju!« Da se ne sporeče med seboj, kar se rado zgodi v brezmejnih, a tudi brezizhodnih položajih, ki jih morje ponuja. Prav tako nacionalka, verjetno.

'Kapitana' – podjetje – bo najverjetneje lastniško prepustil sinu, saj da je ta že zdaj z njim bolj povezan kot on sam. Pred kratkim so, denimo, pod njegovim okriljem snemali film. »Sodeloval sem, bil sem šofer, producent, kuhar, prenašalec, vse, kar se da ... Fino je bilo, pa še shujšal sem!«

Tako med delom kot v prostem času najraje posluša Val 202. In je nekoliko nejevoljen, ker star glasbeni stolp v direktorski pisarni trenutno ne dela. Zvečer rad prižge televizijo in pred njo pogosto ostane (pre)dolgo; je namreč velik ljubitelj filmov in dobrih nadaljevank. A čez dobro leto bo zagotovo moral spremljati tudi kakšno predvolilno soočenje. Takrat bodo namreč parlamentarne in lokalne volitve. Sam zatrjuje, da ne prijateljuje z nobenim politikom, pa tudi z javnim gospodarstvenikom ne. Toda RTV je bila doslej še vedno na meniju politične oblasti; ena grobo taca po njej, druga jo prepušča stihiji. Oboje je narobe. RTV zato potrebuje odločno vodstvo, z jasnimi cilji in vnaprej določenimi prednostnimi nalogami ter obsegom dela. In zdi se, da te jadrnice ne more obvladati en človek, temveč ekipa. Od slednje in pooblastil, ki jih bo imela, bo odvisno, kako drugačen in kakšen sploh javni servis bo Slovenija v prihodnosti imela.