Tiskane izdaje
Njegovo čedalje pogostejše nastopanje v radijskih in televizijskih poročilih je zunanja posledica množečih se poplav, ki čedalje pogosteje ogrožajo prebivalce Slovenije.
»Vse kaže, da je voda medij, v katerem se najbolje znajdem – pa naj bo to voda kot sneg, voda kot voda ali voda kot torišče poklicnega udejstvovanja,« ugotavlja 54-letni geograf, ki že poldrugo desetletje vodi oddelek za hidrološke prognoze na agenciji za okolje, pred tem pa je bil trener državne in olimpijske reprezentance v kajaku in kanuju na divjih vodah; še prej, v šolskih oziroma študentskih letih, je bil tekmovalec v alpskem smučanju in kajaku na divjih vodah.
Od urbanizma do športa
Je rojen Ljubljančan, doma iz Prul, kljub temu je obiskoval gimnazijo za Bežigradom. Zakaj ravno za Bežigradom? »Ker je bila to tedaj edina gimnazija, ki je imela samo dopoldanski pouk, kar mi je omogočilo popoldanske treninge,« odgovarja. Starša sta bila geografa; mama profesorica, oče pa dolgoletni direktor Projektivnega ateljeja. Sprva je šel po očetovih stopinjah: leta 1987 je na ljubljanski filozofski fakulteti z diplomsko nalogo Vzhodna cestna obvoznica v Ljubljani in njeni učinki v preobrazbi prostora končal študij geografije, smer urbanizem.
Tudi zaposlil se je najprej v omenjenem urbanističnem ateljeju, a že po dobrem letu je postal profesionalni trener kajaka in kanuja na divjih vodah, kar je njegov drugi poklic, za katerega se je – sočasno s študijem geografije – leta 1984 izobrazil na takratni fakulteti za telesno kulturo. Kot trener državne in olimpijske reprezentance se je udeležil olimpijskih iger v Barceloni leta 1992, sodeloval je tudi na OI v Atlanti štiri leta kasneje, na katerih je kanuist Andraž Vehovar osvojil srebrno medaljo. »Uspehi reprezentance v tistem obdobju so poklicni vrhunec, na katerega sem zelo ponosen,« nesramežljivo pristavi.
Meteorologi in hidrologi
Ljudje nestrpno pričakujemo vremensko napoved, ki zaokroži vsakokratna radijska ali televizijska poročila. Prognoze vremena so vselej priljubljena tema neobveznih, zgolj vljudnostnih, a tudi čisto resnih pogovorov. Meteorologi se redno uvrščajo med znane in priljubljene osebnosti. Kdo, denimo, ne pomni rajnkega Mirana Trontlja, ki je vselej imel cvetlico v gumbnici suknjiča in je televizijske napovedi redno začinjal z bodicami, tudi političnimi?
Drugače je s hidrologi. Redkeje nastopajo, ko pa stopijo pred mikrofon, so praviloma na vrsti slabe novice. Sogovornik pritrjuje. »Že več ljudi mi je napol za šalo, napol zares reklo: 'Tebe pa rajši ne vidimo na televiziji.' Tako da imam že slab občutek; kot bi bil nekakšno strašilo ...« A po drugi strani lahko zgodnje opozorilo bistveno omili posledice visokih voda. »Ob velikih poplavah leta 2010 je uprava za zaščito in reševanje ocenila, da smo zaradi pravočasnega, zgodnjega opozarjanja privarčevali 73 milijonov evrov,« doda.
A med vremenoslovcem in vodoslovcem je še vrsta drugih razlik. »Dejavnost meteorologov ni omejena z državnimi in drugimi mejami. Veliko bolj so povezani s svetovno meteorološko srenjo, orodja, ki jih uporabljajo, so skupna več državam oziroma so globalna; tudi vreme se napoveduje globalno. Nasprotno moramo hidrologi znati oceniti razmere na zaprtih, jasno zamejenih porečjih, ki jih omejujejo razvodnice, poznati moramo naravne danosti površja, kot so njegova naklonina, morebitna poraščenost z vegetacijo, poseljenost, poznati moramo odtočne režime posameznih rek itn. Ukvarjamo se z neposrednimi učinki vremenskih dogajanj in po tej plati smo nekakšne dvoživke: poznati moramo osnove meteorologije in, seveda, predvsem hidrologijo, to je, kako voda, ki zaradi meteorološkega dogajanja pade na tla, odteče.«
Učinek podnebnih sprememb
Voda je poleg lesa eno glavnih naravnih bogastev Slovenije in ena od dobrih plati letošnjega nadpovprečno mokrega leta je, da so zaloge podtalnice in pitne vode znova napolnjene. A voda ni tako enoznačno pozitiven element. Konec koncev, nekdanji predsednik Kučan je nenačelnost Slobodana Miloševića, s katerim da ni mogoče sklepati dogovorov, nekoč ponazoril prav z vodo. Milošević, je dejal Kučan, je »kot voda, ki se razlije povsod, dokler ne naleti na dovolj trdno pregrado.«
Poplave, ki te dni ogrožajo vasi v Loški dolini in dvigujejo gladino ojezerjenih površin na Cerkniškem in Planinskem polju, so že pete letos. »V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so bile velike poplave na vsakih pet ali deset let. Sledilo je obdobje od začetka druge svetovne vojne do leta 1980, ko je bilo poplav relativno malo,« pripoveduje. Zlasti od devetdesetih let so se poplave začele časovno gostiti, tako da »od leta 2007 do danes ni bilo leta, ki ne bi minilo brez hidrološkega ekstrema, medtem ko je letošnje leto v celoti ekstremno, saj tako veliko poplav v enem letu še nismo zaznali.«
Kje iskati vzroke za čedalje pogostejše poplave, ga povprašamo. »Očitno ta trend sovpada s teorijami o vplivu klimatskih sprememb na vodni krog. Te govorijo o spremenjenem padavinskem režimu, znotraj katerega nastajajo vedno silovitejše, ekstremne padavine, ki rezultirajo v poplavah. Večje količine padavin so zgoščene v krajšem času, zaradi česar nastajajo hudourniške, dolinske, kraške ali mestne poplave, ki so – poleg poplav morja – osnovni štirje tipi poplav, ki jih poznamo v Sloveniji. Letos smo imeli že vse štiri ...«
Povojna urbanizacija
Kljub vsej znanosti in najsodobnejšim radarskim, računalniškim, vodomernim in drugim sistemom »ostaja najtežja naloga napovedovanje hudourniških poplav, saj ne moremo dovolj natančno napovedati majhnih območij, na katerih bodo padavine najbolj silovite.
Čas, ki mine od izdaje opozorila o poplavah do nastanka poplav, hidrologi imenujejo lead time. »Pri hudourniških poplavah včasih lead tima ne moremo zagotoviti, ker se poplava že zgodi, ko jo mi šele detektiramo,« pojasni.
Vzroki za čedalje večjo škodo, ki jo povzročajo poplave, so po njegovem kompleksni. Eden od njih je povojno preoblikovanje slovenske družbe iz agrarne v industrijsko in urbano, pri čemer je najintenzivnejši val urbanizacije, med katerim so bila pozidana številna območja, ki jih danes ogrožajo poplave, potekal ravno med petdesetimi in osemdesetimi leti, torej v obdobju, ko so bile poplave razmeroma redke. V procesu industrializacije in urbanizacije so bila tudi »izsušena ali zmanjšana številna mokrišča, o katerih danes ugotavljamo, da so vodna telesa, ki najučinkoviteje blažijo hidrološke ekstreme – tako ob sušah, ko zadržijo vodo, kot ob poplavah, ko jo spet zadržijo«.
Zelo pomembno se mu zdi tudi ozaveščanje ljudi o hidroloških ekstremih. Zato hidrologi na objekte v poplavnih območjih nameščajo tablice, ki prikazujejo najvišjo doseženo raven vode ob poplavi. »To je vizualno opozorilo prebivalcem, da vedo, do kod se lahko dvigne voda in v kakšnem okolju živijo ali se vanj priseljujejo,« pojasnjuje oče dveh odraslih hčera in navdušen jadralec (tako na deski kot z jadrnico), ki že poldrugo desetletje dvakrat tedensko piše vetrovne napovedi za slovenske in hrvaške deskarje in jadralce.
