Osebno z Janezom Vodiškarjem: kirurg, ki je izgubil dve leti

Otroški srčni kirurg je 'nedelo' na ljubljanskem kliničnem centru zamenjal za nabiranje izkušenj v Nemčiji. Namige, da je tudi zaradi bega njegovih možganov prihodnost otroške srčne kirurgije pri nas ogrožena, zavrača. Ni dobil občutka, 
da bi bilo komu žal, ko je odhajal.

Bolj se mu je zdelo, da so bili nekateri veseli, ker se je tako odločil. Težave, nastale zaradi ugovora vesti desetih zdravnikov, ki na UKC sodelujejo v kardiokirurškem programu otrok s prirojeno srčno napako, ga niso presenetile. Bolj ga je presenetilo, da so se zgodile tako hitro. »Ljudje v programu opozarjajo, da sedanji način dela ne zagotavlja prave varnosti. Svoje delo znajo opraviti, nočejo pa več prenašati tega, da ko pride do situacije, ko bi bilo treba kirurško ukrepati, ni nikogar tam, da bi to naredil, čakati je treba tujega strokovnjaka. To gledati iz dneva v dan ni mogoče! To je njihov ugovor vesti.« Opaža, da smo Slovenci zelo nagnjeni h konservativnosti: »Nič spremeniti, če le ni treba. Zadeve začnemo premikati šele takrat, ko nam teče voda v grlo.« Ker sam razmišlja drugače, je zgrabil drugo priložnost: »Čeprav dramatično rečeno, je bil odhod zadnja možnost, izgubljal sem veliko časa. Doma mi ni bilo omogočeno, da bi se razvijal. Po specialističnem izpitu sem izgubil dve leti, ker sem tukaj 'nedelal', imel sem nekaj res zelo slabih izkušenj.« Znanje, volja, rezultati dela niso dosti veljali, saj, kot nam je zaupal, nikoli ni imel prave podpore. »Če je kdo pri nas menil, da nisem dovolj kvaliteten, bi bilo pošteno, da bi mi rekel, naj si v medicini najdem drugo vejo za delovanje.«

Rez v domovinske vezi

S skoraj štiridesetletnim Trboveljčanom smo klepetali na predbožični dan v ljubljanski kavarni. Pričakal nas je ob skodelici kave, sproščen, brez zadržkov in zgovoren. Za nekaj dni je prišel obiskat domače in prijatelje, po svoje potešit domotožje, obnovit socialne stike. »V novem okolju najprej ni bilo lahko navezati stikov, nate gledajo drugače. Zdaj že lahko rečem, da so me sprejeli. Morda nekateri mislijo, da imam srečo, da sem šel, vendar se je treba zavedati, da tudi tam ni vse z rožicami postlano.«

Dobro leto je minilo, odkar je začel delati na univerzitetni kliniki v Aachnu, v bolnišnici, veliki kot ljubljanski klinični center. Priporočil ga je mentor iz Nizozemske. »Tam sem opravil enoletno izpopolnjevanje. Očitno so bili z mano zadovoljni, ponudili so mi tudi službo, vendar sem odklonil, češ da imam obvezo do Slovenije.« Leta 2012 je nemška klinika iskala njegov profil – izobraženega srčnega kirurga z nekaj izkušnjami iz otroške srčne kirurgije. Povabili so ga na obisk: »Imam pogodbo za tri leta, a se za svoje delovno mesto ne bojim, ker vidim, kako težko je najti kader.«

Pogoj za delo je bilo dobro poznavanje jezika. Tako je moral za pridobitev licence opraviti še izpit iz strokovnega nemškega jezika. »Dokler papirja nimaš, nimaš licence, torej se pacienta ne smeš dotakniti, niti šivov ne smeš pobrati. Tako natančni so Nemci.« Dva meseca je čakal, da se je odvila birokratska procedura, v tem času pa je bil zaposlen kot znanstveni sodelavec, ne kot zdravnik. Zdaj opaža, da je izredno težko z otroki in starši delati v nematernem jeziku. Kot pojasnjuje, gre za nianse, ki lahko po nepotrebnem povzročijo nerazumevanje.

Kje pa vidi prednosti tujine? »Morda bolj razumejo, da so poslovni odnosi poslovni, ne zasebni, medtem ko se pri nas stvari hitro spustijo na osebno raven, kdo koga ne mara in podobno.« Opaža še, da so nekateri materiali tam trikrat cenejši kot pri nas. Pa ne zaradi količine, saj je oddelek primerljiv z ljubljanskim, torej poraba ni toliko večja. »Znotraj Nemčije je lahko večja konkurenca, ampak to še vedno ne upravičuje trikrat višje cene. Treba se je vprašati, zakaj je tako. Potrebe nekaterih so očitno zelo velike.« Glede na to ga zadnje policijske preiskave v zdravstvenih krogih niso presenetile. Ve tudi, da so nekatere nepravilnosti naznanili zdravniki sami, pa organi pregona niso ukrepali.

Žene ga altruistični vzgib

Kot krivca za to, da je stopil na kirurško pot, navaja srčnega kirurga Igorja Gregoriča, ki je študentom medicine omogočil, da so ga obiskali v Ameriki: »Bili smo navzoči pri operacijah, zelo se je angažiral in izkušnja je bila res neverjetna.« Idejo, da bi bilo to zanimivo početi, je tako dobil čez lužo. »Specializacija iz srčne kirurgije ni lahka, je precej dolgotrajna, zahtevna, fizično naporna. Malo tistih, ki so jo opravili, se odloči, da se bodo še dodatno izobraževali za eno od smeri, pri čemer vedo, da bo precej časa trajalo, preden jo bodo osvojili, sploh če nimajo možnosti delati v velikem centru, kjer bi lahko razmeroma hitro pridobili veliko izkušenj. Star si 35 let, ko končaš specializacijo, imaš družino, pa te čaka še najmanj dvoletna pot do poklicne samostojnosti.« Toda kot smo lahko razbrali iz njegovih besed, odločitve ne obžaluje. Odgovori, da ga žene altruistični vzgib, prisoten v vseh ljudeh: »Če imaš rad ljudi, rad pomagaš!« Sicer je prvi zdravnik v družini, kjer so stavili na tehnične poklice.

Pri otroški srčni kirurgiji ne vidi težave v tem, da je srce majhno, saj so, kot pravi, osnovne kirurške tehnike enake kot pri odraslih. »Jedro problema je v poznavanju srčnih napak in tega, kakšen vpliv imajo na telo in kaj pomeni njihova korekcija v določenem obdobju. Ni enako, če otročku srce korigiraš takoj po rojstvu, ko se nekatere spremembe šele dogajajo in telo zaradi srčne napake ni poškodovano, ali pa, če ga korigiraš otroku pri petih letih, ko je živel z napako in so se nekatere prilagoditve že zgodile. To ni enaka zgodba, čeprav je napaka lahko enaka.« Razloži, da je pri odrasli srčni kirurgiji stvar bolj enostavna: srce je, kakršno je, zato je manj možnosti, da gre kaj narobe.

Z zdajšnjim kolegom dosegata lepe rezultate. V celem letu jima je umrl en pacient, operirala sta jih 120. »Vsak tak dogodek je izjemno boleč. Vedno najbolj boli pogovor s svojci, sledi pogovor s samim seboj, ko analiziraš, ali si res naredil vse, kar je bilo v tvoji moči.«

Tega, da bomo zdaj Slovenci otroke s prirojeno srčno napako vozili na operacije v münchensko kliniko, ne vidi kot rešitev: »Vsaka operacija v tujini stane okoli petdeset tisoč evrov. Teh operacij je približno sto na leto. Gre za precej denarja, zato bi jih bilo bolj smiselno opravljati doma.« Poudarja, da pri nas izvajamo otroško srčno kirurgijo že 55 let: »Pri njej je izredno pomembno tesno sodelovanje srčnih kirurgov, otroških kardiologov in intenzivistov. Te tri veje so eno. Če nekdo reče, da ima David Mishaly [izraelski kirurg] vrhunske rezultate, to ne drži. Vsi skupaj jih imajo, cel tim, ker ti ljudje svoje delo dobro opravijo, ker je bila diagnoza pravilna, ker je bilo pooperativno vodenje tako, kot je treba. Pri nas se je zataknilo zato, ker smo ostali brez kirurga.«

Prejšnji mesec so ga »narahlo vprašali«, ali bi se vrnil. Bi se, vendar doda, da le v razčiščene, urejene razmere. »Da bo omogočen normalen razvoj, odnos. Videti moram neko perspektivo, postaviti je treba temelje, ki bodo držali prihodnjih dvajset let. Nekaj, kar bo trajno, sicer nima smisla. Spet bi izgubljal čas, energijo in voljo,« je odločen.