Med jeziki in duhovništvom
Čeravno ji je bilo duhovništvo položeno v zibelko, saj sta evangeličanska duhovnika tako njena mati Jana kakor oče Vili Kerčmar, je po končani murskosoboški gimnaziji vse do zadnjega nameravala študirati jezike. O tem talentu še danes priča mnoštvo jezikov, ki jih govori: »Slovaško, prekmursko ('Kajti prekmurščina ni dialekt, je jezik,' pojasni), slovensko, srbsko, hrvaško, nemško, angleško, češko – pa tudi španski govoreči me ne bi mogli prodati.« Ker je njena mati Slovakinja, ki je s hčerko govorila slovaško, še dandanes razmišlja v slovaščini, drugi najbližji jezik ji je prekmurščina, šele na tretjem mestu je slovenščina. Na začetku duhovniške kariere – posvečena je bila leta 2003, na dan reformacije, 31. oktobra – je zaradi tega v pridigo tu in tam nevede vnesla slovaško besedo, ki ji je dodala slovensko končnico.
Za študij teologije na evangeličanski teološki fakulteti v Bratislavi jo je zadnji hip navdušil bratranec in danes je ena od petih duhovnic v evangeličanskem duhovniškem zboru, ki v celem šteje šestnajst mož in žena. Kar s tretjino od njih je tako ali drugače, krvno ali prek svaštva, sorodstveno povezana.
Brez političnih navodil
Pa tudi sicer, dodaja, evangeličanska cerkev pred referendumi ali volitvami vernikom ne daje priporočil. »V politične zadeve se ne vpletamo. Vernike se trudimo vzgajati v ljubezni in spoštovanju sočloveka, navodil pa jim ne dajemo, političnih sploh ne.« V nasprotju s katoliško cerkvijo gre samoomejevanje evangeličanske tako daleč, da vernikov niti k udeležbi na referendumu ne bo pozvala. »Udeležba na referendumu ni moja stvar,« odločno odgovarja 35-letna duhovnica. »Udeležba je stvar samih vernikov.«
Že pred referendumom o družinskem zakoniku pred tremi leti se je odkrito zavzela za pravice istospolnih parov, temu svojemu stališču pa ostaja zvesta tudi danes, čeprav je z njim med evangeličanskimi duhovniki v Sloveniji v manjšini. »Če bi v svoji gmajni imela dva verna, dobra, poštena homoseksualca, ki bi svojo ljubezen želela potrditi pred Bogom, mi vest ne bi dopustila, da bi jima odrekla blagoslov poroke,« pravi. Pa sta k vam že kdaj prišla homoseksualca z željo, da bi se poročila, jo pobaramo. »Ne,« odgovori. Razloga za to ne vidi v tem, da istospolno usmerjenih parov ne bi bilo, temveč v tem, da se nočejo javno izpostaviti.
Proč od javnosti, dodaja, je pred časom »pred oltarjem podelila blagoslov poroke heteroseksualnemu paru ločencev, ki sta sicer živela skupaj, a se nista želela vnovič civilno poročiti. V cerkvi nas je bilo pet: onadva, priči in jaz. Taka poroka pred državo seveda ni veljavna,« pojasni. In doda: »Blagoslovila sem ljubezen.«
Geji po rojstvu in tisti
Sama je veliko gejev in lezbijk spoznala med polletnim študijskim bivanjem v Erlangnu v Nemčiji. Med njimi tudi doktoranda teologije in duhovnika ene od krščanskih veroizpovedi (»Ne bom povedala, katere«), ki ji je iz prve roke popisal, kakšno trpljenje je doživljal, ker se ni mogel sprejeti kot homoseksualec; začelo se je že v vrtcu, kjer ga iz njemu nerazumljivih razlogov niso privlačile punčke, kot vse druge fantke, temveč fantki. Kasneje se je zaman trudil živeti v heteroseksualni zvezi. Tam je tudi spoznala, »da obstajata dve vrsti gejev: tisti, ki so geji zaradi modne muhe, in drugi, ki so to od rojstva.« Geji zaradi modne muhe, nejeverno povprašamo. »Da,« odgovori. »V Nemčiji sem spoznala moškega, ki je bil en dan gej, naslednji dan heteroseksualec itn.«
Svoj odnos do istospolno usmerjenih gradi na osebnem izkustvu z njimi, hkrati pa ga izpeljuje tudi iz temeljne zapovedi Jezusa Kristusa o ljubezni: »Ljubi svojega Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe. To je zakon in so preroki, višje zapovedi od te ni nobene.« Jezus je sprejemal drugačne. »Ni omahoval pred tem, da bi se sklonil k pocestnici, ki so jo drugi hoteli kamenjati. Šel je k gobavcem, k tistim, ki jih drugi niso sprejemali. Gobavcev ni več, danes imamo homoseksualce.«
Je že čas za škofinjo?
Podobno kot odklanja obsojanje homoseksualcev, svari tudi pred počeznim obsojanjem beguncev, zlasti pred tako pogostim sumničenjem mladih moških beguncev. »Saj ne vemo, ali so islamisti, teroristi ali zakonski možje in očetje, ki so se na tvegano in nevarno pot v Evropo odpravili sami zato, ker bi radi v nadaljevanju olajšali prihod svoji družini, ki takšne poti morda ne bi preživela.« Kot je to že lani storil eden od njenih prijateljev, musliman iz Sirije. Strah, ki ga v marsikom prebudi pogled na reko beguncev, je po njenem razumljiv, kajti »res ne vemo, kdo prihaja. Toda če bomo k beguncem pristopili s sovraštvom in nestrpnostjo, ne moremo pričakovati, da nam bodo vračali ljubezen«.
Nad neetičnim ravnanjem slovenske politične elite je močno razočarana. To je tudi glavni razlog, da se je doslej udeleževala zgolj predsedniških volitev (pa še teh ne vseh) in je bolj kot ne volilna abstinentka. Je pa že vrsto let zaprisežena naravovarstvenica. »V gospodinjstvu ne uporabljam čistil, čistim s kisom, sodo bikarbono in limoninim sokom.«
Na vernike, ki bi jo zavračali kot duhovnico, ker je ženska, še ni naletela, je pa takšno zavračanje doživljala njena mama Jana, ki je orala ledino na tem področju, saj je daljnega leta 1976, ko je oblekla talar, postala prva duhovnica v takratni Jugoslaviji.
Na koncu jo pobaramo še, ali je morda že prišel čas za prvo slovensko evangeličansko škofinjo, vendar se ne pusti zmesti. Najprej hudomušno odvrne, češ, to morate vprašati moje moške kolege, zatem pa resno doda, da sama teh ambicij nima.