Osebno z Jožetom Podgorškom: Doktor, kmet in ombudsman

To je »one man band« institucija, ki jo v Evropski uniji poleg Slovenije poznata samo še Velika Britanija in Španija.

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano je nova institucija. Njena naloga je bedenje nad poslovnimi odnosi v verigi, ki jo hrana prepotuje na poti »od njive do mize« oziroma »od vil do vilic«. Prehranski itinerar se začne pri kmetu, pridelovalcu oziroma rejcu, nadaljuje z živilskopredelovalno industrijo in vele- ter maloprodajo in konča pri potrošniku.

Naš sogovornik opravlja funkcijo prehranskega varuha natanko polovico leta, od 1. marca letos. Prej je bil več kot poldrugo desetletje člen omenjene verige, v kateri je zasedal najnižje mesto – položaj kmeta, pridelovalca zelenjave: sprva pora, zelene in peteršilja, zatem izključno pora, nazadnje česna. Tega na kmetiji svojih staršev, ki jo je podedoval, prideluje še vedno, a odkar je varuh, je – da bi preprečil konflikt interesov – prenesel tržni del proizvodnje na prijatelja.

Enim profit, drugim propad

Njegove izkušnje s kmetovanjem so vse prej kot dobre. »Doživel sem celo 400-odstotno maržo. Naš domači por smo prodajali po 180 tolarjev za kilogram, v maloprodaji pa je stal 720 tolarjev. To so nepošteni odnosi,« poudari. Prav postopna odprava nepoštenih praks, med njimi oderuških marž, katerih sad je kopičenje velikanskih dobičkov pri enih in ogrožanje obstoja drugih, je temeljni cilj, ki si ga je postavil kot ombudsman prehranske verige.

Nepoštene prakse so mnogotere, pojasnjuje. Recimo, plačilna nedisciplina. Zatem nespoštovanje dogovorjene cene med dobaviteljem in trgovcem, tako imenovane čiste neto cene, pri čemer trgovec z uveljavljanjem raznoraznih popustov naknadno znižuje dogovorjeno ceno. Recimo, uveljavlja štiriodstotni »otvoritveni rabat«. Kaj je to? vprašamo. »Ne vem,« odgovori. »Na začetku kmetovanja sem mislil, da so mi zaračunali otvoritveni rabat, ker sem bil nov ponudnik zelenjave, ker sem vstopal na trgovske police. Toda rabat se je iz leta v leto ohranjal, poleg tega je bil enako visok tudi pri tistih, ki so že desetletja poslovali s to trgovsko verigo.« K temu je trgovec dodal še rabat za kalo, pa superrabat 1, superrabat 2 in tako naprej. »In naenkrat je bil moj česen vreden samo še devet desetin dogovorjene odkupne cene.«

Posebno »ustvarjalne« so trgovske verige pri zamudnih obrestih. Tako ena v pogodbah določa, da se zamudne obresti plačujejo zgolj prvih 30 dni po zapadlosti plačila, druga, da se zamudne obresti obračunavajo v višini 60 odstotkov zakonsko določenih, tretja pa, da v primeru prodaje zapadle terjatve do nje določen odstotek prodane terjatve pripade tudi njej. Skratka, ne samo da ne bi plačala, ampak bi še služila z lastnim neplačilom. »To je dobesedno lupljenje dobaviteljev, vlečenje denarja iz žepa,« ogorčeno komentira.

Brezzobi tiger, ki laja

Pristojnosti neposrednega ukrepanja proti vsem naštetim praksam nima. »Kot varuh sem res brezzobi tiger. Ne morem gristi, lahko lajam.« Čeravno je slišati kritike, da bi lahko bil varuh bolj prodoren – kot recimo Karl Erjavec, je bilo nekje rečeno –, želi najprej dati priložnost dialogu. »Pogovarjam se z vsemi: od direktorjev trgovskih verig, živilskopredelovalnih podjetij, zadrug do dobaviteljev. Trenutno intenzivno prepričujem eno trgovsko verigo, da začne spoštovati čisto neto ceno, drugo, da počasi preneha zamujati s plačili, in tretjo, da začne resneje kot do zdaj ravnati v korist slovenskih ­dobaviteljev.«

Njihovi javni poimenski omembi se izogiba, saj meni, da bo več dosegel z neposrednim dialogom. O tem ga prepričujejo uspehi s preprečevanjem uvajanja novih nepoštenih praks. Konec maja, denimo, je neka trgovska veriga vsem dobaviteljem sadja in zelenjave iz Slovenije poslala aneks, v katerem je določila enoodstotni popust za promocijo slovenskega sadja in zelenjave. »Dan zatem, ko so poslali anekse, sem že klical direktorja podjetja. Prepričan sem, da ga je presenetilo, češ, od kod to vem. Sestala sva se in dosegla kompromis, da za tiste, ki so podpisali aneks, popust velja, drugih, ki tega ne bodo storili, pa ne bodo sankcionirali – niti z belim štrajkom ne, pri katerem dobavitelj formalno še naprej ostane dobavitelj, le trgovec pri njem ne naroča več.« Na podoben način, brez pomoči javnosti, zgolj z neposrednim prepričevanjem, mu je aprila uspelo preprečiti namero neke trgovske verige, ki je hotela za več mesecev nazaj retroaktivno znižati cene ­dobavljenega blaga.

Kmet kmetu volk

Sicer pa je glavni problem prehranske verige v Sloveniji, večji celo od omenjenih nepoštenih praks, pregovorno nesodelovanje proizvajalcev. »Kmet kmetu ne bo nič povedal. Ne bosta sodelovala, raje oba propadeta. Če bi se povezali kmetje, če bi se povezala živilskopredelovalna industrija, varuha sploh ne bi potrebovali, ker bi bili sami dovolj močni pogajalci z velikimi trgovskimi verigami, pri katerih je skoncentrirana moč.«

Prodaji trgovskih verig in živilskopredelovalnih podjetij tujcem kot kmet in Slovenec ni naklonjen, po drugi strani pa, opozarja, slika ni črno-bela: »Ljubljanske mlekarne so šele pod tujim lastnikom dosegle, da predelujejo samo slovensko mleko. Enako je kar nekaj slovenskih živilskopredelovalnih podjetij po Agrokorjevem prevzemu Mercatorja močno, tudi za 100 ali 200 odstotkov, povečalo prodajo Agrokorju.«

Izginevanje nekaterih, na primer suhomesnatih slovenskih izdelkov z Mercatorjevih polic je po njegovem problem, a najslabše, kar bi lahko storili, je, da bi Mercator zaradi tega tako očrnili, da bi ga kupci zapustili. Ti se ne bi preselili samo k Sparu in Tušu, ampak tudi k diskontnim trgovcem – ti pa imajo komaj kaj slovenskega blaga. Pomembnejše celo od lastništva je zato ravnanje potrošnika: »Ko se bo kupec odločil zapustiti trgovski sistem, ker ne bodo imeli Fructalovega soka, bodo v njem že jutri spet prodajali tudi Fructalov sok.«

»Če bi nam zaprli meje, bi bili lačni v oazi Evrope,« opisuje trenutno raven samooskrbe Slovenije, ki je vse prej kot ugodna. Zatem optimistično doda: »Z ureditvijo odnosov v prehranski verigi, z odpravo nepoštenih praks ... bo tudi samooskrba rasla.«

V prehranski verigi poleg slabih obstajajo tudi primeri dobrih praks. Takšno je bilo sodelovanje Tuša in Lušta, pri katerem sta dva lastniško ločena gospodarska subjekta vzpostavila odnos, v katerem sta rasla oba. »Blagovno znamko Lušt je ustvaril Tuš, ki je bil sprva ekskluzivni prodajalec Luštovih izdelkov: 'okusen, slovenski, rdeč, obran, domač, domala naravnost iz rastlinjaka postavljen na trgovsko polico'. Tuš je verjel v to zgodbo in investiral vanjo, še preden je dozorel prvi paradižnik.«

Prej blato kot meso

»Skorajda sem prej jedel blato kot meso,« z neprikritim ponosom odgovori, ko ga pobaramo o otroštvu. Bil je najmlajši, četrti otrok v družini, ki je v Vodicah nad Ljubljano živela na tipični slovenski kmetiji in od nje: šest hektarjev zemlje in pol, nekaj krav, malo krompirja, kakšen pujs in nekaj zelenjave za prodajo. »Oče je bil iznajdljiv: prodajal je zelenjavo po blokih v Ljubljani. Otroci smo doma pobirali črviva jabolka in jih prodajali, z izkupičkom pa kupovali sladoled, spotoma pa še zbirali naročila za ozimnico krompirja.« Že v prvih razredih osnovne šole je vedel, kaj bo, ko bo velik: »Kmetijski svetovalec je bil zame bog. Prišel je, znal je, vzel je vzorec tal, naredil analizo in načrt, pomagal je razvijati kmetijo – to je bilo poslanstvo, ki sem si ga želel.« Kasneje je diplomiral, magistriral in doktoriral na biotehniški fakulteti, po krajšem obdobju dela v gospodarstvu postal predavatelj, od lani pa je dekan visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto – in kmet, seveda.