Osebno z Jožetom Podržajem: Prvi paznik v državi

Kljub več kot 1500 slovenskim zapornikom ukvarjati predvsem z enim. Ne pusti se zvabiti na limanice politiki.

Objavljeno
07. september 2014 22.21
Joze Podrzaj v.d. direktorja UIKS Ljubljana 2.9.2014
Matija Grah, Ozadja
Matija Grah, Ozadja
V zaporske vode je zajadral nehote, nekako mimogrede: kot štipendist nekdanjega izvršnega sveta je moral čas, v katerem je prejemal štipendijo, oddelati v državni službi; država bi ga lahko teoretično razporedila kamorkoli, a ker je bil domačin – odraščal je le streljaj od Doba, v Slovenski vasi, ki je dala ime polodprtemu oddelku zapora – je bila zaposlitev v arestu tako rekoč samoumevna. »Računal sem, da bom v zaporu naredil pripravništvo, ne pa kariere,« pojasnjuje. Obrnilo se je drugače: celotno delovno dobo razen zadnjih petih mesecev, ko vodi upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, je preživel na skrbno varovanem območju dobskega zapora. Dolgih trideset let.

Dve slamnati kandidaturi

V osrednjem slovenskem zaporu se je kot diplomirani psiholog zaposlil maja 1984. Nemudoma so ga »organizirali«, kot se je temu takrat reklo; se pravi, povabili v zvezo komunistov. A kakega sestanka partijske organizacije iz tistega časa se ne spominja, pravi. Morda gre za amnezijo ali pa za posledico okoliščine, da je bila partija tedaj boljkone že v zadnjih izdihljajih. Po treh letih dela kot psiholog je prevzel prvo vodstveno delovno mesto, nato se je zlagoma vzpenjal po lestvici zaporske hierarhije, dokler ni leta 1997 postal direktor Doba.

Medtem ko mu je članstvo v ZK »ugasnilo« ob zamenjavi sistema, se je ponovno politično organiziral šele leta 2004, ko je kot slamnati kandidat za poslanca nastopil na listi Aktivne Slovenije Francija Keka. Stranki ni uspelo preskočiti parlamentarnega praga. Kasneje, pred državnozborskimi volitvami 2008, se je Aktivna Slovenija pridružila Zaresu, on pa je znova kandidiral v neizvoljivem volilnem okraju. Iz Zaresa je izstopil, ko je njegov prvi mož Gregor Golobič novinarjem zatajil lastniški delež v podjetju Ultra.

Kvalifikacija: vsaj 18 mesecev

Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, kakor se uradno imenuje ta ustanova, je v marsičem svojski, pojasnjuje. Najpoprej gre za največji slovenski zapor. V njem sta zaprti kar dve petini slovenske zaporniške populacije. Gre tudi za »najtežji« slovenski arest. Tu so nastanjeni storilci najhujših kaznivih dejanj in posledično kaznjenci z najdaljšimi dosojenimi kaznimi; vsi, ki so bili doslej obsojeni na trideset let zapora – ducat jih je – prebivajo na Dobu. Povprečna dosojena kazen je sedem let in pol, in kdor je obsojen na manj kot osemnajst mesecev, se sploh ne more kvalificirati za prestajanje kazni na Dobu. Je tudi zgolj moški zapor; arestantk tam ni.

Vrh tega je Dob »socialistični« zapor. Graditi so ga začeli konec petdesetih in odprli leta 1963. Vanj so preselili kaznjence iz mariborskega aresta, ker je ta stal preblizu državne meje, zaradi česar so pobegli kaznjenci uhajali čez mejo. Druga pomembna okoliščina pri izbiri lokacije je bila, da je država na tem območju že izvajala represivno funkcijo: na nekdanji grajski posesti, ki je bila po vojni podržavljena, so delali obsojenci na »družbeno koristno delo«.

Veliki upor

Zamenjava družbenoekonomskega in političnega sistema pred četrt stoletja se je po njegovem v zaporu odrazila v novih kategorijah kaznjencev: to so pripadniki organiziranega kriminala, še zlasti razpečevalci in uživalci trdih drog, medtem ko je povečana družbena občutljivost družbe za spolne zlorabe otrok za rešetke Doba privedla pedofile, med njimi tudi katoliške duhovnike. Hkrati se je s pojavom alternativnih oblik prestajanja kazni za lažje delikte struktura kaznjencev na Dobu še dodatno poslabšala, se pravi, nagnila v prid storilcev hujših kaznivih dejanj.

Vodenje dobskega zapora je prevzel leta 1997, že dve leti zatem pa je uvedel najpomembnejšo, dotlej nepredstavljivo novost: obiske kaznjencev prek noči. Od leta 2011 je sestavni del Doba tudi odprti oddelek, »ki je ime prevzel po vasi, ob kateri leži – Puščava, čeravno bi si zaradi idiličnega okolja bolj zaslužil poimenovanje Oaza,« poudari.

Najtežja zadeva, s katero se je kot direktor zapora moral spoprijeti, so bili samomori zapornikov; povprečno eden na leto. »Najhuje je, da ne morete dobiti odgovora na vprašanje, kje ste zagrešili napako. V primerjavi s samomori so zato pobegi prava mala šala, saj ti celo prispevajo k zapolnitvi varnostnih lukenj.«

Slovenski zapori so bili v nasprotju s preostalimi jugoslovanskimi in vzhodnoevropskimi po njegovem na ravni razvite Evrope že ob izteku socializma, kar je razlog, da se po zamenjavi režima v njih ni zgodil noben kolektivni revolt. Največji, tri dni trajajoči upor je na Dobu sicer izbruhnil leta 1974, ko je eden od paznikov ugasnil televizor med košarkarsko tekmo ZDA – Jugoslavija na svetovnem prvenstvu. Upor je bil Dragu Jančarju podlaga za roman Zvenenje v glavi, Andreju Košaku pa za film z istim naslovom.

Zaradi resnih sumov, da nekateri pazniki fizično trpinčijo zapornike, je leta 2008 sprožil interno preiskavo in jih nato več kazensko ovadil. »Sodišče je vse oprostilo, po tej plati preiskava ni dala rezultatov,« razlaga. »A kljub temu ni bila zaman, saj je dala jasno sporočilo, da smo pozorni in da se bomo odzvali na sleherni sum, indic, namig zlorabe.«

Kaznjenec številka ena

Odkar je junija prag dobskega zapora z vsem mogočim (predvolilnim) pompom prestopil Janez Janša, nenehno posluša očitke, da predsednika politične stranke, osamosvojitelja, večkratnega obrambnega ministra, nekdanjega premiera itd. itd., privilegirajo: ker so ga že po nekaj dneh premestili na odprti oddelek Puščava, ker mu dovolijo opravljati javno (poslansko) funkcijo, čeravno je kaznivo dejanje, zaradi katerega sedi v zaporu, zagrešil ravno z zlorabo javne funkcije – in tako naprej in tako naprej.

Na očitke – za zdaj dokaj verodostojno – odgovarja s suhoparnim navajanjem statistike in s sklicevanjem na pravniška mnenja: »Ne predstavljam si, da bi Janši onemogočali izvajanje poslanskega mandata s tem, da ga ne bi spuščali iz zapora.« In še: »Večina pravnikov je jasna, da mu je mandat treba omogočiti izvajati, zato je bilo za nas vprašanje samo, kako bomo to naredili – ali bo sam hodil v službo ali ga bomo mi vozili. Za odločanje o tem, ali mu mandat pripada ali ne, pa uprava za izvrševanje kazenskih sankcij ni pristojna.«

Ko ga opozorimo na okoliščino, da je Janša v nečem pa vendarle privilegiran – namreč v tem, da je Chefsache, da se torej z njim neposredno ukvarja vrhovni šef, ne pa, denimo, pristojni direktor Doba – pritrdi: »Drži, ampak za to je en sam razlog: ker v tem že tako pregretem, histeriziranem ozračju nočem dopustiti nobene, niti najmanjše razpoke, ki bi lahko nastala že, če bi jaz izjavil eno, direktor Doba pa isto, a z drugim poudarkom ali že zgolj z drugačnim tonom glasu.«

Mandatno-volilna komisija je na upravo za izvrševanje kazenskih sankcij že dvakrat naslovila vprašanje, ali bodo Janši dovolili udeležbo na seji državnega zbora. »Obakrat smo v enem stavku suhoparno odgovorili, da mu bomo omogočili udeležbo,« pomenljivo pove. Ko ga povprašamo, ali ima občutek, da mu skuša politika podtakniti vroč kostanj, odgovori pritrdilno.

Je nekdanji športnik, v študentskih letih je igral v slovenski ligi, in sicer za košarkarski klub Vrhnika. Je tudi oče dveh že odraslih hčerk, ki sta obe diplomirani pravnici. Sta morda zaposleni v državni upravi, ga kolikor je le mogoče nedolžno vprašamo. V hipu ugotovi, koliko je ura, in smeje se odgovori: »Ne, tu pa ata ni nič ...«