Tiskane izdaje
Težko bi si priklical v spomin, na kaj je najprej pomislil, ko so ga obvestili o nedavnem uporu pripornikov in zapornikov na Povšetovi. Ne skriva, da je takšnih situacij vajen. Kako ne, saj je bržkone »zapornik« z najdaljšim stažem pri nas. Vsega skupaj že 33 let, od tega je skoraj tri desetletja na različnih položajih služboval v največjem slovenskem zaporu na Dobu.
Kot državni štipendist je moral državi tudi nekaj vrniti in obvezno odslužiti prakso, naneslo je, da je kot študent psihologije prišel na Dob, kjer je bil sicer kot paznik zaposlen že njegov oče. Toda z Dobom je bil povezan že mnogo prej, od dneva, ko je prišel na ta svet, če smo natančni. Dob mu je bil dobesedno položen v zibelko, saj se je rodil v hiši, pozneje je na tistem mestu zrasla gostila, v Slovenski vasi, na območju katere danes stojijo zapori.
V Sloveniji ni pogojev za upor
Poznavalcu zaporniške problematike je hitro jasno, zakaj je upor na Povšetovi in čez nekaj dni še na Dobu javnost spremljala s precej večjim vznemirjenjem kot prvi mož uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. »Čeprav je šlo za protest pripornikov in obsojencev, mi tega ne obravnavamo kot upor, ampak kot pasivni odpor. Tega se res ne da preprečiti, se je in se bo dogajalo.« Po njegovem prepričanju pogojev za upor v Sloveniji sploh ni. »Ravnanje z zaprtimi je korektno, to sami priznavajo, vsaj večina, imamo redne nadzore varuha človekovih pravic, ravno pred časom so bili tukaj predstavniki sveta Evrope, ki so temeljito pregledali naš zaporniški sistem. Njihovo poročilo je za nas in za državo ugodno, korektno. Ugotovili niso prav nič takega, česar ne bi že sami vedeli – to je prostorska stiska.«
Skandinavski model kaznovalne politike je tisti, ki bi si ga želel tudi v Sloveniji. A to je dolgotrajen proces. Niti države, po katerih so zgledujemo, tega niso dosegle z danes na jutri. Ko nanese beseda na dosmrtni zapor, spomni na Norveško, kjer je najdaljša izrečena zaporna kazen 21 let. Vendar s pomembno varovalko, da najnevarnejši tudi po izteku kazni ne zadihajo na svobodi, če kazenska sankcija ni dosegla namena »preobrazbe«. Pred odpustom zapornika oceni posebna komisija in poda mnenje, ali je primeren za svobodo. Čeprav na Norveškem nimajo uzakonjenega dosmrtnega zapora, de facto najhujše obsojence doleti.
Tudi pri nas gremo po poti, da vse več zapornikov kazen prestaja v svobodnejšem režimu na odprtih in polodprtih oddelkih. Za zdaj je takšnih okrog tretjina.
Zapor kot priložnost
Zanimivo, do zdaj pri nas še noben zapornik ni prestal dosojene 30-letne zaporne kazni, ali je v zaporu umrl naravne smrti ali pa si je sklenil vzeti življenje. Pokojna morilca Metod Trobec in Silvo Plut sta dve izstopajoči imeni med slovenskimi zaporniki, nista pa bila to edina zahtevnejša zapornika. Ko je bil sogovornik še mlad psiholog v zaporu na Dobu, je bil zanj po strokovni plati poseben izziv obsojenec, ki je umoril lastno hčerko, staro pet let. »Bil je po eni strani zelo inteligenten, po drugi pa močno osebnostno moten. V starem žargonu psihopat par excellence.«
Ko se za hip še enkrat dotaknemo dosmrtnega zapora in obsojenca Trobca, se izkaže, da včasih niti dolga zaporna kazen ni zagotovilo za prevzgojo. »Če bi bil Trobec danes še živ, bi po 35 letih prestane zaporne kazni prišel ven, in ni ga človeka, ki bi zanj zagotovil, da je osebnostno tako spremenjen, da ni mogoče trditi, da ne bo ponovil hudega kaznivega dejanja.« Ravno zato je zagovornik norveškega modela, saj gre pravzaprav za dva ekstrema: ni predpisane izredno dolge zaporne kazni, po drugi strani pa je najnevarnejše mogoče izločiti iz okolja, kjer bi lahko ponavljali kazniva dejanja.
Tudi sam je bil zapornik
V vseh letih službovanja v zaporih je seveda kdaj pomislil, da bi ga poklicna pot lahko odpeljala drugam, vendar se za ta korak ni nikoli odločil. Če že 33 let živi v zaporu, čeprav zunaj sobe z rešetkami, v nadaljevanju razkrije, da je bil v Belgiji nekaj dni tudi na prestajanju zaporne kazni. Šlo je za projekt belgijskih zaporov, kjer so nekako preizkušali tehnično opremljenost novega zapora. »Izredno zanimiva izkušnja, saj so me od sprejema do izpustitve obravnavali povsem enako kot vse druge zapornike.«
Da javnost z neodobravanjem sprejema investicije v zapore, povsem razume, saj bi si vsi želeli, da bi država poskrbela za druga področja. »Toda na splošno je znano, in to velja tudi za druge države, da kakršen odnos ima država do zapornikov, takega ima tudi do drugih marginalnih skupin. In s tem se strinjam.« Da še kako v Ljubljani potrebujejo nov zapor, je jasno, pri čemer opozarja, da država prav zaradi prostorske stiske na podlagi sodb evropskega sodišča za človekove pravice plačuje odškodnine.
Potem ko je vsa leta živel na Dolenjskem, se je, ko je zasedel direktorski stolček v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, preselil v Ljubljano. Kadar mu čas dopušča, se rad poda na sprehod v naravo ali fitnes. Predvsem pa je pasivni športnik. »Kot mnogi drugi sem ob kakšnih tekmah tudi 'selektor',« sklene v smehu.
