Tiskane izdaje
Na vprašanje, ali namerava priti nazaj domov, mlada specialistka, letnik 1977, odgovarja, da mesta zanjo v Sloveniji zdaj najbrž ni. »Kolikor vem, otroška kirurgija v Sloveniji ni priznana kot samostojna specializacija. Tudi Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo na Univerzitetni pediatrični kliniki v Ljubljani vodijo pediatri s sodelovanjem s kirurgi za odrasle, ki se dodatno ukvarjajo z operiranjem otrok. Ni pa kirurgov, ki bi imeli opravljeno specializacijo otroške kirurgije in se posvečali zgolj otrokom in njihovi celostni kirurški in zdravstveni oskrbi. Vrnila bi se, tudi za manj denarja in več dela, vendar le, če bi interes za mojo vrnitev domov imeli tudi slovenski klinični in akademski krogi. Zdaj lahko v miru delam to, kar znam, si nabiram izkušnje in vlagam energijo v strokovno izpopolnjevanje, kar je v medicini nujno in vseživljenjsko. Mogoče, ko se generacije zamenjajo, ko bom imela več izkušenj. Če se zdaj pojavim tukaj, ne vem, kako bi me starejši kolegi sprejeli. Bila bi borba s celotnim sistemom.« Čeprav je v komentarjih na slovensko zdravstvo zadržana, saj ni tukaj nikoli delala, pravi, da smo glede njene stroke v Sloveniji organizirani drugače kot ves razviti svet.
V ZDA je prišla naključno. »Nikakor nisem nameravala iti v Ameriko. Ob koncu fakultete (v Ljubljani, op. p.) so me poklicali iz dekanata, naj grem na pogovor s profesorjema iz ZDA, ki sta prišla intervjuvati kandidate za izmenjavo študentov, na katero ni bilo dovolj prijav, da ne bosta zaman tukaj. Pol leta po intervjuju sem dobila e-pošto, da sem sprejeta. Pa sem šla, sprva za štiri mesece v Boston, kjer sem delala v raziskovalnem laboratoriju srčnega kirurga. Bilo je super, takrat sem že vedela, da se hočem specializirati v kirurgiji, zato me je šef spodbujal, naj se prijavim kar pri njih. Nato sem res naredila izpite in se prijavila.« Najprej je na univerzi v Novi Mehiki končala petletno specializacijo iz splošne kirurgije, nato še opravila dveletno specializacijo iz otroške kirurgije v Alabami.
Znanje že prenaša
Kot splošna otroška kirurginja operira vse razen možganov, kosti in srca – v glavnem operacije v prsnem košu in trebušni votlini. Velik del prakse predstavlja korekcija raznih prirojenih napak pri novorojenčkih. »Po otroških kirurgih je veliko povpraševanje, že takoj ko začneš specializacijo, dobiš e-pošte in klice z vabili, služb je ogromno. Zato sem si rekla, če sem se že tako dolgo šolala in vložila toliko truda, bom pa tukaj vzela službo in sem za začetek šla v Teksas.«
Dela povprečno 60 ur na teden, kar je manj kot v času specializacije. »Zdaj poskušajo omejiti delo specializantov na 80 ur na teden, a večinoma ne gre. Ko se dela, se dela. Kar se mi zdi prav, saj imaš tistih pet let čas, da se naučiš čim več, da dobiš čim več izkušenj. Potem si samostojen in to znanje ti vedno pride prav.«
Med pacienti ne delajo razlik
Njen delovnik je takšen: v ponedeljek v ambulanti opravlja konzultacije in pregleduje otroke po prestanih operacijah, v četrtek in včasih tudi ob petkih operira, torek in sreda sta namenjena raziskovalnemu delu, »vendar vedno pride kaj vmes« – administracija, mentorske skupine s študenti, nujne operacije. Dežura vsak četrtek, vsak četrti teden pa je dežurstvo od četrtka zjutraj do ponedeljka zjutraj. Čakalnih vrst ni. Paciente, ki pridejo v ambulanto in niso nujni, naroči še isti ali naslednji teden. Nujne primere operira »seveda takoj«.
Čeprav dela v osrednjem Teksasu, z orožjem obsedeni konservativni državi (»vsi sosedi imajo doma orožarno«), je zadovoljna, kako si je organizirala življenje. Ljudje so prijazni, domačini so jo sprejeli, našla je prijatelje, dobro se razume s sodelavci. Živi na posestvu na podeželju zunaj mesta, ima štiri konje, njen hobi je preskakovanje ovir, in dva psa.
Ali je zdravstvo v ZDA res tako nepravično, kot si predstavljamo v Sloveniji? »Odvisno od sistema. Pri zasebnih bolnišnicah, ki delajo za dobiček, je drugače kot v moji bolnišnici, ki je nepridobitna organizacija in skrbi tudi za bolnike brez zdravstvenega zavarovanja. Nimamo delničarjev, zato poskušajo ustvariti dovolj, da denar investirajo nazaj v bolnišnico, v opremo. Seveda je povsod pritisk k varčevanju, a to ne pomeni, da pacienta zavrneš. Sploh pri otrocih, ki jih vse (nezavarovane) pokrije državno zavarovanje Medicaid. Nikoli ne zavrnemo nekega postopka, ker bi bil drag. Vsak pacient dobi enako obravnavo, pa če je to otrok iz Mehike brez državljanstva ali pa otrok našega zdravnika. Nam ni treba delati razlik.«
Konkurenca
Leni se še ni zgodilo, da bi jo tožili zaradi zdravniške napake, a se zaveda, da se to prej ali slej lahko zgodi. »Vedno bodo primeri, tudi če narediš vse najboljše, se bo nekaj zgodilo, da bo nastala komplikacija.« V ZDA je vsak zdravnik zavarovan za primer napake. Če je zaposlen v večji bolnišnici, to večinoma pomeni, da ga osebno ne morejo tožiti.
Primer, ko je šla zdravnica v Sloveniji zaradi napake v zapor, se ji zdi nesprejemljiv. »To je grozno. Če kot zdravnik vsak dan sprejemaš odločitve po svoji najboljši vesti, poskušaš pomagati, se trudiš, bo večinoma vse v redu. A vedno se lahko zgodi kaj nepredvidenega.« Sploh zdravniki na primarni ravni so najbolj izpostavljeni, meni Lena Perger. »Jaz kot specialistka v bolnišnici dobim pacienta, ki je že imel preiskave, poleg tega lahko še vedno sama naročim dodatne. V ambulanti pa boš seveda prej ali slej zgrešil. Saj ne moreš vsakega poslati v bolnišnico, za vsakega naročiti testov. Vsak se lahko zmoti, tudi če ima najboljše namene. Odškodnina je na mestu, preganjanje sicer dobrega zdravnika, ki dan za dnem dela v dobro številnih bolnikov, zaradi ene napake pa je neumestno in škodljivo.«
Pa korupcija med zdravniki? V njeni bolnišnici materiala nikakor ne naročajo zdravniki – ti lahko le predlagajo nakup, nato pa komisija preveri, ali ni česar primerljivega ali cenejšega pri pogodbenem dobavitelju. »Ker je z denarjem zelo na tesno, je poraba zelo nadzorovana.«
