Osebno z Lidijo Jerkič: Solo vzpon na sindikalni vrh

Planinka po duši primerja nov karierni položaj z neznano, srednje zahtevno goro.

Da bo prehod mehkejši, jo Semolič že vpeljuje na novo delovno mesto. Uradno ga bo prevzela po kongresu, ki ga bo zveza imela 4. oktobra v Cankarjevem domu. Kot predsednici sindikata kovinske in elektro industrije ji novo delo ni uganka, bo pa prineslo številne dodatne naloge. Koliko višja bo zato plača, se ni zanimala. Ve zgolj, da ne bo dvojna, ampak sestavljena iz dveh delov. Nekaj denarja bo prispeval SKEI, ki ga bo še naprej vodila, nekaj pa zveza – na mesec naj bi prejemala okoli 2300 evrov neto.

Po izobrazbi je pravnica, diplomsko delo je posvetila področju delovnih razmerij. Že od prve zaposlitve je povezana s sindikati. Začela je kot pravna svetovalka, po uspešnem spopadu z moškimi egi pa se je zavihtela na predsedniški položaj v SKEI. Tam ji teče že tretji mandat. Delovno pravo jo je vedno zanimalo, čeprav je znano, da se mu odvetniki zaradi manjših zaslužkov raje izognejo. »Od nekdaj sem se zavzemala za šibkejše oziroma za tistega, na katerega so se vsi spravili.«

Zmota SDS

Sogovornica, ki je včeraj praznovala 55. rojstni dan, izvira iz delavske družine iz Medvod. Mati je bila tekstilna delavka, oče knjigovez. Pisal se je Jesih, kar pomeni, da Lidija ni hči upokojenega generala JLA Jerkiča, kot je napačno navedeno v februarskem blogu Mojce Inkret na spletni strani SDS. Zgrešeni navedbi ni ugovarjala, češ da ima pametnejše delo od tovrstnega vznemirjanja: »Tisti, ki hoče, bo preveril, tisti, ki verjame, naj verjame za zmeraj.« Pravi, da je po vsakih petih letih, ki jih preživiš, življenje lažje: »Sčasoma odkriješ, za kaj vse se je nesmiselno sekirati.« Kot svojo lastnost postavi v ospredje karakterno pragmatičnost, odločnost, ki jo izkazuje, pa pripisuje izkušnjam let. Medtem ko se je kot mlada pravnica večkrat zaletavala v zid, je sčasoma spoznala, da se da priti tudi naokrog. Prednost ženskosti vidi v tem, da zna stopiti korak nazaj oziroma se umakniti, ko kakšne zadeve niso pomembne.

Ob klicu na njen telefon odzvanja »naša draga Lidija«, pesem, ki jo prepeva Zoran Predin. Spominja jo na mladost. »Pa še zabavna je in klicatelj takoj ve, da se ni zmotil.« Komu vse pa je draga? Odvrne, da o tem nikoli ni zares razmišljala. Na trditev, da mora veliko pomeniti Semoliču, ki ji bo po dolgoletnem sindikalnem vladanju pripravljen zaupati krono, odgovori, da je predlog za prevzem njegove funkcije prišel od kolegov iz industrijskih sindikatov: »Podpora je bila velika, nikjer nisem začutila nasprotovanja, potem me je podprl tudi Semolič.« S slednjim sta vedno korektno sodelovala. Opisuje ga kot najskromnejšega človeka, kar jih pozna.

Glede na podporo bi torej lahko rekla, da je draga marsikomu, a se boji, da ni: »Občutek imam, da se je kandidat bolj iskal, kot pa bil izbran na podlagi velike ljubezni (smeh). Kakšnega posebnega prerivanja okoli funkcije ni bilo čutiti, kar daje vedeti, da me čaka precej dela.« Pri tem se ne bo pustila preganjati. Njeno omaro namreč krasi tablica z napisom: »Ne pustim se preganjati. Sem pri DELU in ne na begu.«

Priložnost za premik

Dolgoletni sekretar sindikata Milan Utroša kritično meni, da sindikat premalo gleda v prihodnost. Sogovornica, ki ni članica nobene stranke, se strinja, da bi vsi radi spremembe, vsi vemo, da so potrebne, ampak po njenem jih žal nihče noče delati pri sebi. »Če bomo hoteli, da največja sindikalna organizacija preživi, bomo morali to spremeniti in preseči sami sebe.« Po menjavi vodstva in še nekaterih v sindikatu vidi priložnost za premike. V povprečju se bodo pomladili za petnajst do dvajset let: »Že to pomeni, da bomo stvari počenjali drugače, pri čemer ne trdim, da so jih zdaj slabo. Kar je zveza naredila pod Semoličevim vodstvom, je naredila edina, in tega je bilo veliko,« poudarja. Posvetiti se namerava izobraževanju, digitalizaciji, delavskemu soupravljanju, želi si proaktivnosti na področju varnosti in zdravja pri delu. Moti jo, da nimamo zavesti o tem, zakaj sindikati sploh obstajajo: »Brez njih bi vsi skupaj imeli precej manj pravic. Članstvo v sindikatu je neke vrste zavarovanje, za katero upaš, da ga nikoli ne boš potreboval.«

Bo sindikalizmu vrnila revolucionarni naboj? Priznava, da ima v sebi uporništvo in da ne mara, če jo ima kdo za norca. Tedaj zna delati tudi revolucijo. Je pa med stavko leta 2011, ko so kovinarji zasedli ulice, spoznala, kako hitro lahko spraviš ljudi v zrak, pri njih vzbudiš nerealna pričakovanja in kako nepredvidljive posledice ima to lahko. Zdajšnje razmere opisuje kot rahlo zmedene: »Konjunktura, ki nas je zadela, dela ljudi strašno pasivne. Nekoč sem naletela na stavek, ki še danes drži, in sicer, da je kapitalizem že davno ugotovil, da ne sme preveč vzeti, da mora dati človeku ravno toliko, da se ta boji, da bo kaj izgubil. Ko se človek boji, da bo kaj izgubil, se ne upira aktivno. Naše članstvo zato zelo veliko pričakuje od mene, zelo malo pa od sebe.«

Sindikalistka in mama 26-letne hčere kot največjega učitelja navaja gore. Njihove podobe krasijo tudi njen profil na facebooku. Naučile so jo, da ne moreš vnaprej vsega vedeti, niti predvideti, da je treba korakati previdno in da je marsikaj od blizu drugačno, kot je videti od daleč, in obratno. Za hribolazenje jo je navdihnil brat. Če se je pred petnajstimi leti spraševala, kaj ljudje vidijo v tistih kamnih, ji je danes jasno. Osvojila je že prenekateri vrh, nazadnje pa pred nekaj tedni na tradicionalnem letnem pohodu s člani SKEI Triglav. Tudi dopust je preživela pohodniško, na trekingu okoli Mont Blanca. Enajst dni je hodila po šest ur na dan, pustila za seboj 190 kilometrov in deset tisoč višinskih metrov.

Kako bo prenašala višinski zrak, ki ga bo prinesel najvišji položaj v sindikatih, še ne ve. Upa, da dobro, a že zdaj ve, da bo vsem na očeh in kriva za vse.