Osebno z Marjanom Ferjancem: Po razrešitvi je šel lovit voluharje

Zaposleni so ga na sejo sveta zavoda, na kateri so izglasovali njegovo razrešitev, pospremili z aplavzom, podporo so mu izrekli vsi predstojniki oddelkov, strokovni svet in strokovni direktor Franci Vindišar.

Celjsko bolnišnico vodi deset let, v tej ustanovi je zaposlen 23 let. Najbližji sodelavci pravijo, da se nikoli ne razjezi in da nikomur ne reče ne. V svetu zavoda vidijo stvari povsem drugače. Njim je že nekajkrat rekel ne, tudi letos, ko so zahtevali, naj vendarle popravi finančni načrt za letos, ki ga je svet sicer potrdil že aprila, a ga ministrstvo ni sprejelo.

Nesprejeti finančni načrt v predvidenem roku je po zakonu o izvrševanju proračunov razlog za razrešitev iz krivdnih razlogov. A Ferjanc je vztrajal pri svojem. Aprilski načrt so pripravili ob predpostavki za pet odstotkov višjih cen zdravstvenih storitev: »Kot pogajalec združenja zdravstvenih zavodov ves čas komuniciram z ministrstvom in bilo nam je skoraj obljubljeno, da nam bo uspelo dvigniti cene za pet do sedem odstotkov. V Novem mestu in Trbovljah so naredili enako kot mi, njim je ministrstvo finančna načrta potrdilo, Nova Gorica ni naredila nič, Maribor pa si je moral izmisliti, kje bodo privarčevali, ker tako ali tako ni nikjer možno.«

Novega finančnega načrta, z nižjimi cenami, ni hotel pripravljati: »Rekel sem, da jih imam dosti. Če bomo za pet odstotkov znižali stroške ali povečali prihodke, pišemo papir zaradi papirja, ki ga ne moremo realizirati. To sem povedal tudi na svetu zavoda. Nasprotujem, da nekaj delamo samo zato, ker se nekomu to zahoče.« Ko je bil interventni zakon sprejet in je celjski bolnišnici pripadlo 4,1 milijona evrov, kar je približno tistih pet odstotkov, je pripravil nov finančni načrt, precej podoben aprilskemu. Svet zavoda ga na oktobrski seji ni sprejel, je pa začel postopek razrešitve.

Previden pri zniževanju plač

Drugi razlog za razrešitev je poročilo inšpektorja za javni sektor, ki je pri 37 od 46 zaposlenih v nemedicinski dejavnosti ugotovil, da ne izpolnjujejo pogoja glede izobrazbe za zasedbo delovnega mesta. Gre za zgodbo iz leta 2008, nedorečenosti pri prevedbah plač je bilo veliko, težave so imeli v vseh zavodih. A dejstvo je, da je tudi notranja revizorka leta 2014 ugotovila nepravilnosti, kar je Ferjancu očital predsednik sveta zavoda Andraž Jakelj. Ferjanc odgovarja, da so dvema zaposlenima že takrat znižali plačo, ker je bila napaka jasna: »In potem sem imel dva težka razgovora. Človeku, ki si zasluži dvojno plačilo, je predan, delaven, smo morali znižati plačo. Gospa je najprej hotela odstopiti. Ne zaradi denarja, ampak ker se ji je zdelo poniževalno.«

Pri drugih zaposlenih so čakali na odločitev inšpektorja. Prvič je prišel po anonimkah, ko je Ferjanc kandidiral za drugi mandat. Ugotovil je še štiri napačne prevedbe, vsem so znižali plačo. Potem je stvari vzel v roke Jakelj, se spominja sogovornik: »Na 19 straneh je napravil zahtevek do istega inšpektorja, da mora še enkrat pogledati, ker prej ni bilo dobro. Mislim, da je imel inšpektor še kak politični pritisk, kajti na koncu je napisal, da je bila narejena škoda. Menim, da te sploh ni bilo. Če bi na teh delovnih mestih zaposlil tiste ljudi, ki so imeli ustrezno izobrazbo, bi bilo še dražje. Zdaj pa sta dva že šla v tožbo.«

Fronte

Za direktorja ga je leta 2007 imenovala Janševa vlada. Pol leta po imenovanju se je včlanil v SDS in je tudi celjski mestni svetnik. Ko je leta 2015, že v času Cerarjeve vlade, kandidiral za drugi mandat, ga svet zavoda ni takoj podprl, čeprav so bile številke daleč od rdečih. Imel je tudi protikandidata iz vrst SMC, sicer sodelavca iz bolnišnice, prav tako mestnega svetnika, Dejana Žoharja. Pravi, da sploh ne bi kandidiral, če mu v kabinetu ministrice ne bi rekli, da ga bodo podprli, če ga bo svet zavoda imenoval: »Morda je ministrica mislila, da me svet zavoda tako ali tako ne bo podprl.« Odtlej je ministrstvo dvakrat imenovalo nove predstavnike v svetu zavoda, prave kemije med njimi in Ferjancem pa ni bilo. Zameri jim, da nikoli niso prišli na ogled bolnišnice ali vsaj na proslavo ob letošnji 130-letnici ustanove, ki zaposluje skoraj dva tisoč ljudi.

Čeprav je umirjen, so bila dejanja bolnišnice pod njegovim vodstvom drzna. Cel kup aparatur in metod so uvedli v tem času in večinoma so šli z glavo skozi zid. Brez jasne, predvsem finančne podpore ministrstva, še manj ZZZS. Robota, ki ga imajo še vedno edini v državi, so kupili sami: »Prosili smo za sofinanciranje, ministrstvo se je potem odločilo, da bo raje sofinanciralo informacijski sistem. Z robotom smo začeli operirati leta 2010, informacijski sistem pa smo dobili lani.«

Opozarjal je na številne sistemske probleme, ugovarjal združevanju z bolnišnico Topolšica in javno povedal, da je interventni zakon zlivanje vode v luknjasto vedro. Ves čas si je prizadeval za bolnišnično novogradnjo, več kot sto milijonov evrov vredna investicija bo največja v zdravstvu v prihodnjih letih. Ni nepomembno, kdo bo takrat vodil bolnišnico.

Zaveznik zdravnikov

Simpatij do zdravnikov nikoli ni skrival. Nekateri celo menijo, da bolnišnico v resnici vodi strokovni direktor Vindišar. Tako naj bi se zdravniki bali predvsem njegove menjave. »Tudi sam menim, da za bolnišnico nisem toliko pomemben, če bi namesto mene prišel človek, ki bi poznal zdravstvo, razumel odnose, poznal sistem. Morda bi bilo dobro tudi zame. Ampak potem mora biti način izvolitve drugačen in imeti morajo pripravljeno boljšo rešitev, boljši kader, kot sem jaz danes,« pravi.

Ali si sploh še želi voditi bolnišnico, glede na to, da ga svet zavoda ne podpira? »Ko sem bil razrešen, sem najbolje spal. Potem sem dobil ogromno podporo med zaposlenimi, ki mi je dala energijo. V tem trenutku, ko so se vladni predstavniki izkazali za škodljiv element pri vodenju in razvoju bolnišnice, sem pripravljen vsaj še nekaj časa delati.«

Koliko časa bo delal, je odvisno najprej od ministrstva, ki mora predlog za razrešitev dati v odločanje vladi. Čeprav je svet zavoda razrešitev izglasoval 15. novembra, se ni zgodilo še nič. »S polnimi hlačami ne moreš koraka naprej narediti. Ker je zelo nerodno. Ne upajo si. Kaj pa je razlog? Zame to niso argumenti,« se nasmehne.

Dom kliče

Te dni ga lahko vidite na številnih prireditvah v Celju. Tudi sam je v mladosti veliko nastopal, v rodnem Šmartnem v Rožni dolini je deloval v mladinski organizaciji, igral v prosvetnem društvu. In v Šmartno, ki je tako kot Ostrožno, kjer živi danes, del Celja, se rad vrača, pove z velikim nasmehom: »Tam me ljudje poznajo in ne smem v gostilno, ker imam takoj pred sabo tri kozarce. Polne. Stik z ljudmi se mi zdi nekaj enkratnega.«

Posebna sprostitev pa je vrt z več kot štiridesetimi drevesi, ki sta si ga z ženo uredila v Šmartnem. Nekaj dni po razrešitvi je odšel na delo: »Vzel sem dva dni dopusta, šel na vrt in sem po tistem blatu lovil voluharje.« In se spet široko zasmeji.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.