Osebno z Markom Mikužem: Fizik na dolge proge

V Slovenijo mu je uspelo pripeljati priznane fizike. In organizirati predavanje, ki je pritegnilo več kot tisoč ljudi, predvsem mladih. Upa, da zato danes kdo od njih ve, da je bolje kaj prebrati kot pa žurati. Nekaj se je v zadnjem tednu naučil tudi sam: da brez facebooka ne gre več.

Pred dvema letoma v San Franciscu v organizaciji stanfordske univerze, letos, natančneje prejšnji teden, v Ljubljani – govorimo o največji bienalni konferenci o fiziki visokih energij Lepton Photon. Priredila sta jo fakulteta za matematiko in fiziko ter inštitut Jožefa Stefana, kjer je kot redni profesor oziroma vodja odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev zaposlen tudi dr. Marko Mikuž.

Ideja, da bi se najbolj priznani znanstveniki s tega področja srečali pri nas, se je porodila že na pragu devetdesetih, uresničila pa petindvajset let pozneje. »To je maraton, tako kot vse v eksperimentalni fiziki delcev. Treba je začeti dovolj zgodaj in držati tempo,« pojasnjuje Mikuž, sopredsedujoči lokalnemu organizacijskemu odboru. In sam z držanjem tempa nima težav – je tekač, ki preteče en polmaraton na leto, tradicionalno je to ljubljanski. Dvakrat ali trikrat na teden teče, običajno sam, včasih pa ima »tudi osebno trenerko«. V mislih ima eno od dveh hčera. »Takrat je malo bolj resno,« doda z nasmehom.

Tako kot je resno delo organizacija konference. »Dela je veliko, ne zanikam, ampak je prijetno.« Že konferenca sama je tako priznana, da gostov ni težko privabiti. Predavanja so vedno namenjena le povabljenim, eno pa mora biti namenjeno širši javnosti. Tokrat se je ameriški profesor dr. Alan Guth, znan po teoriji kozmološke inflacije, spraševal, ali je naše vesolje le eno od vzporednih vesolj. Zanimanje za predavanje je preseglo vsa pričakovanja. »Tu smo zadeli tri slončke na jackpotu.« Predvsem pa so se, dodaja 56-letni Mikuž, naučili, kakšno moč ima facebook pri pridobivanju občinstva. Brez njega danes ne gre več. Sam ga uporablja »zmerno«, gotovo pa ga bo v prihodnje bolj pogosto, vsaj pri organizaciji dogodkov.

Potrpežljivo zlaga kamenčke

Popkultura, dodaja, ni omejena samo na pop, vključuje tudi znanost, če je kakovostna in ustrezno predstavljena. Če so mladi od predavanja odnesli kaj, kar jih bo prepričalo, da je bolje kaj prebrati kot pa žurati, je to hvalevredno. »Fiziki smo navajeni zlagati kamenčke.« Ne dela si utvar, da lahko spremeni svet, drži pa se načela 'poskušaj narediti, kar lahko', in če bo dovolj ljudi to počelo, se bo kaj premaknilo. Tudi pri popularizaciji znanosti, kar je cilj, sicer sekundarni, konference.

In kako nam gre s popularizacijo znanosti? Po njegovem se zatika že v šoli. »Znanje o naravoslovju in tehniki šepa. Učitelji – zdaj si bom sicer spet skopal jamo – ne spremljajo dovolj, kaj se dogaja. Se pa po stari slovenski navadi obdajo z avro vzvišenosti in učencem zapovejo, da ponavljajo tisto, kar znajo sami učitelji.« Namesto da bi pogledali, kako to počnejo v tujini. Ali ponekod tudi že pri nas. Kot primer dobre prakse navede gimnazijo Bežigrad, ki jo je tudi sam obiskoval. Tam organizirajo različne znanstvene dogodke, pri katerih sodelujejo nekdanji dijaki. Tudi sam se je vabilu že odzval, z veseljem, pravi. Pomembno je, da se mladi spoznajo s temi področji, pa čeprav tega ne bodo študirali.

Najboljši način je resda pogovor v živo, hkrati pa »mi v visokoenergijski fiziki izobraževanje nestrokovnjakov prekleto resno jemljemo, zato je na spletu dostopnega veliko gradiva, ki je perfektno«. Tudi sam ga včasih še pogleda, da se nauči posameznih fraz in predvsem načina, kako določene vsebine predstaviti bolj razumljivo. Vedno je treba, dodaja, vsebino prilagoditi poslušalstvu. »Če meni nekdo nerazumljivo razlaga o kakšni vedi, kjer nisem popolnoma doma, tudi hitro pobegnem.«

Le par stotink za Mazejevo

Nikakor pa ne pobegne, ko beseda nanese na veliki hadronski trkalnik v Cernu, ki so ga zopet zagnali marca. Datum konference v Ljubljani so določili tudi tako, da bi predstavili nova odkritja, a »žal so se stvari zavlekle«, mirno razlaga vodja slovenskih znanstvenikov v Cernu. Predvidevali so, da bodo v tem času imeli desetkrat več podatkov. »Ampak jih ni. In to ni konec sveta.« Imajo pa še ogromno podatkov iz leta 2012, ko so potrdili obstoj Higgsovega bozona. Ta dosežek je prinesel Nobelovo nagrado Françoisu Englertu in Petru Higgsu za teoretično razumevanje izvora mase oziroma obstoja Higgsovega delca, ki je osrednji gradnik standardnega modela fizike delcev. Prav zaradi tega uspeha je bil Mikuž kandidat za Delovo osebnost leta, sicer že drugič. »Bil sem par stotink za Tino Maze, kar je v redu,« dobrovoljno komentira rezultate smučar, ki si za ta šport vzame vsaj nekaj podaljšanih koncev tedna.

Verjetno tudi zaradi uspehov, ki jih je dosegel, še bolj kritično gleda na odnos države do znanosti. Slovenija sicer zgledno poravnava svoje obveznosti do kolaboracije, ki je opravila eksperiment in se financira sama. Toda ta eksperiment je potekal na infrastrukturi evropskega centra za jedrske raziskave Cern, ki pa jo financirajo članice. In Slovenija še danes ne plačuje članarine. Politika po njegovem »podcenjuje ali je podcenjevala sinergijske učinke članstva v taki združbi«. Po pogovoru z ministrico za izobraževanje, znanost in šport prejšnji teden je sicer bolj optimističen. Pravzaprav teh učinkov, doda, ne podcenjuje le politika, »ampak tudi kopica mojih kolegov, ki jih je samo strah, da bodo zaradi članarine oni dobili manj denarja. Niso dojeli, da dodatnega denarja ne dobiš na parole iz 50., 60. ali 70. let. Družba hoče nove stvari, hoče nekaj videti.«

Marsikomu se je že zameril

V visokem šolstvu in znanosti smo po njegovem v položaju, »ko se veliko pujsov, tudi jaz, gnete okoli praznega korita«. Ne vidi težav v sistemu, »saj noben sistem, ki razdeljuje nič, ne more delovati«. Sredstva za mlade raziskovalce so se denimo razpolovila. Čeprav si nobena država »ne more privoščiti, da se odreče mladim. Ljudje imajo noge. Zato so šli v tujino. Kdo bo reševal Slovenijo? Erjavec z upokojenci?« Treba je ubrati evropsko smer, tudi pri vsotah, namenjenih znanosti, pove sogovornik, ki je brez dlake na jeziku.

Afere s honorarji in odziva akademskega vrha nanjo ne želi komentirati, a z besedami »marsikomu sem se že zameril, pa bi se s komentarjem še komu« pove dovolj. Tudi o študijah ali pisanju predpisov za lastno korist bo »raje tiho«. Njegov izraz ponovno izda marsikaj – in med tem ni nič takega, kar bi si želeli slišati vpleteni. »Dan ima za vse 24 ur,« še odgovori, ko ga vprašamo, ali res lahko profesor poleg rednega dela opravi še vrsto drugih del, s katerimi zasluži nekaj tisoč evrov honorarja. Imamo pa po njegovem težavo, saj gledamo postrani tistega, ki veliko dela in veliko zasluži. To ni prav. Dobro delo in posledično velik zaslužek je treba ceniti.

»Toda brez milosti je treba potegniti zavoro, če gre izključno za izčrpavanje proračuna,« meni profesor, ki poudarja, da je veliko odvisno predvsem od odgovornih lastnikov. »Teh je v naši družbi premalo.« Če bi jih bilo več, se ne bi spraševali o vseh teh zadevah, tudi ne o neupokojevanju, kar zahteva Zujf. Vladavina dekretov gotovo ni pravi način, odgovorni lastniki so tisti, ki morajo presoditi, ali človeka ne glede na njegovo starost res potrebujejo. Prav tako mora znati vsak sam presoditi, kdaj je čas za odhod, država pa poskrbeti, da bodo ljudje lahko delali. Ne moremo si več privoščiti, da bi plačevali pokojnino 40 let, doda Mikuž, po mnenju katerega »bi bilo dobro, da bi univerza več veljala – da ne bi bila le fikus, tajnica in rektor. Povprečje ni tako obetavno, kot kaže šanghajska lestvica. Na tem mestu smo zgolj zaradi nekaj fakultet.« Odgovorni na univerzah bi morali razumeti, da ne smemo izobraževati zgolj zaradi izobraževanja samega, da šolamo cele generacije tudi s profesorji, ki si tega naziva ne zaslužijo, ampak zaradi znanja. Zgledov je v tujini dovolj, samo videti jih je treba, odločno nadaljuje Mikuž, ki na leto dva ali tri mesece zaradi službenih dolžnosti preživi v tujini. Torej stran od partnerke Špele ter hčera, ki sta obe študirali oziroma še študirata na medicinski fakulteti. Starejša je že mama, Mikuž pa tako tudi že dedek.