Tiskane izdaje
Prejšnji teden je postal četrti zastopnik Holdinga slovenske elektrarne (HSE) v zadnjih devetih mesecih. Na začetku meseca ga je nadzorni svet družbe za dobo šestih mesecev imenoval za vršilca dolžnosti generalnega direktorja, vendar se pri nas rado zgodi, da se začasne rešitve izkažejo za dolgotrajnejše. V energetiki bodo vsi budno spremljali, ali bo neznanec v panogi kos zaupani nalogi.
Vprašanje je, kako bo mimo številnih interesnih čeri krmaril prezadolženi holding, glede na to, da je moral položaj generalnega direktorja julija lani zapustiti Blaž Košorok, ki si je pred tem kilometrino nabiral v ljubljanskem Te-Tolu in je tudi sicer prepoznaven obraz v energetiki, in če je po osmih mesecih na čelu družbe odnehal Gorazd Skubin, ki ima za seboj vrsto energetskih projektov in je (so)avtor kopice energetskih konceptov.
Ob boku bo sicer imel finančnega direktorja Stojana Nikolića, ki je bil imenovan v Košorokovem času, celo kožo je odnesel tudi po spopadu s Skubinom, za nagrado pa dobil tritedensko pooblastilo za vodenje družbe, preden jo je prevzel Marovt.
Dvanajst apostolov
Inženir elektrotehnike je bil do imenovanja član dvanajstčlanskega nadzornega sveta holdinga in si je v tem času verjetno izoblikoval sliko o stanju v skupini, predvsem o njeni veliki zadolženosti zaradi financiranja številnih projektov, pri čemer seveda prednjači naložba v Teš 6. Čeprav so Skubinu v javnosti očitali sporne, s politiko povezane zaposlitve, je skupino zapustil precej bolj kadrovsko vitko.
Zdaj pa je skrajni čas, da holding končno najde finančni model, ki bo zmožen financirati najeta posojila. Po piarovskem fiasku s prednostnim dispečiranjem bo moralo vodstvo najti druga sredstva znotraj elektroenergetskega sistema, pri čemer Marovt lahko pričakuje odpor prekaljenih energetskih mačkov v Elesu, distribucijskih družbah in drugem energetskem stebru, zbranem okoli Gen energije. Sam pravi, da bo njegova prva naloga uresničevati poslovni načrt družbe, ki je po njegovem zelo dobro zastavljen.
Niti in vezi
Dolgo je služboval v Gorenju kot direktor kakovosti, direktor programa enega od gospodinjskih aparatov in kot izvršni direktor za nabavo in logistiko. Leta 2007 je odšel v upravo koroškega Prevent globala, kjer je združil moči z nekdanjim sodelavcem Borutom Mehom. V Preventu je ostal do januarja 2009, naslednje leto pa je šlo podjetje v stečaj. Meh, ki je bil v času najbolj aktivne gradnje šestega bloka v Šoštanju na čelu HSE, se kaže kot Marovtov glavni stik z energetiko, zato ni čudno, da so se že razširile govorice, da se bo Meh v takšni ali drugačni obliki delovnega razmerja vrnil na holding. Marovt priznava, da je novinec v energetiki, vendar, pravi, je bil vsak enkrat novinec. To svežino in neobremenjenost s starimi vzorci bo skušal obrniti v prid podjetja.
Poznavalci razmer v Šaleški dolini menijo, da se tamkajšnjim strukturam ne bo hotel zameriti. Sam zase pravi, da je nekonflikten, njegova glavna prednost pa je sposobnost povezovati sposobne in strokovno podkovane ljudi. Vsekakor bo imel več težav na sedežu holdinga, kjer odgovorni tako rekoč od ustanovitve niso našli skupnega jezika, kako voditi družbo. Pri tem nosijo krivdo tudi interesno prestreljeni nadzorni sveti, katerega član je bil Marovt od aprila 2016.
Umirjen, premišljen in na svojem področju – je predavatelj s področja nabave in logistike – izkušeni Marovt je tudi v tej sestavi nadzornikov lahko ugotovil, da številne člane vežejo poslovne, prijateljske in intimne vezi, ki dajejo ritem poslovnim odločitvam družbe. Delo nadzornega sveta ocenjuje kot konstruktivno in meni, da je družba na dobri poti, da izplava iz rdečih številk. Ker med znanci velja za nepokvarjenega, je morda njegova šibka točka naivnost, da se bo lahko uprl političnim in interesnim apetitom, ki vseskozi krožijo okoli holdinga.
Politično naj bi bil 54-letnik blizu stranki SMC oziroma svetovalcu predsednika vlade Aleksandru Kešeljeviću, vendar je v ta krog sodil tudi Skubin, pa se je na koncu izkazalo, da holdinga ne obvladuje največja vladna stranka, ampak močni finančni centri z dvomljivo vizijo prihodnosti največje slovenske energetske družbe. Zase pravi, da je politično neodvisen, zaveda pa se, da je treba do neke mere upoštevati politično realnost.
Energetski koncept
Če se bo znova izkazalo, da utegnejo biti začasne rešitve dolgotrajnejše, si bo moral odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj. V primeru daljšega postanka – sam pravi, da ni zagovornik začasnih rešitev – bo najprej moral razčistiti, kakšen položaj ima oziroma bo imel HSE v Sloveniji in širši regiji, kako priti do te pozicije na trgu in kako na HSE gleda konkurenca.
Pri vseh teh vprašanjih bo moral najprej ugotoviti in razumeti, zakaj je peti blok v Šoštanju konzerviran, čeprav je bil v vseh načrtih in pogodbah z evropskimi bankami predviden, da bo še naprej deloval kot hladna rezerva, zakaj je nekdo od mrtvih obudil četrti blok, kakšni so načrti z velenjskim premogovnikom, zakaj je bil prekinjen kreditni dogovor za financiranje Teša 6 z EIB in EBRD.
Veliko odgovorov lahko najde v študiji, ki jo je za Teš pred časom opravil nemški energetski velikan RWE. Študija, ki bolj spominja na skrbni pregled podjetja, jasno pokaže, kako doseči, da bo šaleška energetska lokacija zelo rentabilna. Kar nekaj korakov, med njimi odpuščanje in ustavitev petega bloka, je že bilo narejenih. Zadnji je prehod v nemško last. O tem bi mu znal kaj povedati tudi nekdanji sodelavec iz Gorenja in kasneje Preventa, saj je bil v preteklosti ravno Meh osumljen dogovarjanja z RWE o prodaji očiščenega holdinga Nemcem.
Drugačen pristop
Celjan, ki izvira iz Pariželj, je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, po diplomi na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko je opravil še podiplomski magistrski študij iz menedžmenta kakovosti, in sicer na poslovni šoli v okviru Sheffield Hallam University.
Vseskozi skrbi za dodatno strokovno usposabljanje. Član rotarijskega kluba Barbara Celjska je med drugim služboval kot direktor tehnične direkcije v Adrii mobil, v tej funkciji pa je pred tremi leti za Delo povedal, da »podjetja lahko uporabijo dva pristopa za dvig konkurenčnosti. Lahko se lotijo zmanjševanja stroškov in se spustijo z enakim izdelkom ali enako storitvijo v cenovno vojno ali pa z inovativno storitvijo ponudijo trgu nekaj novega, drugačnega od konkurence, s čimer bo stranka reševala problem na drugačen, boljši način, za kar bo pripravljena plačati več kot za standardno storitev.
Prvi pristop ne zagotavlja dolgoročnega razvoja, saj ni mogoče zdržati cenovne bitke na daljši rok. Pristop z inovativnimi rešitvami v ponudbi zagotavlja uspeh na daljši rok, zahteva pa precej drugačen pristop vodstva, vodenje razvojnih aktivnosti na daljši rok in pripravljenost sprejeti tveganja za neuspeh invencij, ki ne postanejo inovacije.«
S tem se lahko strinjamo in upamo, da mu bo to uspelo tudi v praksi.
