Tiskane izdaje
Osrednja naloga glavnega diplomatskega nadzornika je zagotavljanje, da slovenska diplomatska predstavništva v tujini delujejo zakonito, racionalno in učinkovito, pojasni sogovornik, ki to funkcijo z zvenečim imenom, ki v angleščini zveni še nekoliko bolj imenitno (Diplomatic Inspector General), opravlja od 1. aprila leta 2009. V ta namen glavni diplomatski nadzornik izvaja preglede delovanja posameznih veleposlaništev in na njihovi podlagi piše poročila in priporočila.
Da nadzor glavnega diplomatskega nadzornika ni šala, se je lahko prepričal vsak, kdor je v zadnjih dneh preletel Poročilo o nadzoru v veleposlaništvu republike Slovenije v Parizu, ki je po nedavni odločbi informacijske pooblaščenke javno in je dostopno na spletni strani nacionalne televizije. Poročilo obsega 63 strani, zaključuje pa ga 94 taksativno naštetih ukrepov, ki jih morajo izvesti bodisi pariško veleposlaništvo, veleposlanica Veronika Stabej osebno ali drugi uslužbenci veleposlaništva.
Roke v marmeladi
Nekateri od zahtevanih ukrepov se na prvi pogled resda kažejo kot dlakocepski, a po drugi strani pričajo o tem, kako zavite utegnejo biti stranpoti, ki jih privzamejo ravnanja, ki niso skladna z zakoni, predpisi in pravili. Primeri zahtevanih ukrepov: »Veleposlanica Stabej naj preneha z uporabo službenega vozila za osebne namene«. Ali: »Veleposlanica Stabej naj znesek v višini 134,50 EUR za plačila parkiranja službenega vozila na letališču, ko potovanje ni bilo opravljeno za službene namene, vrne na račun veleposlaništva in o tem obvesti MZZ.« Ali: »Zaradi občutno nižje cene tiskanja poslovnih vizitk na MZZ naj veleposlaništvo naroča tiskanje na MZZ.«
Nemara najtežji očitek, ki ga preberemo v poročilu o delu pariškega veleposlaništva, se nanaša na 5000 evrov odškodnine, ki bi jih zaradi izliva vode v veleposlaničino rezidenco moralo prejeti veleposlaništvo, a jih je Stabejeva preusmerila na svoj osebni račun, kasneje pa je to dejanje tajila. Poročilo zato ugotavlja, »da ima navedeno ravnanje veleposlanice Stabej (...) lahko znake kaznivega dejanja (...) zlorabe uradnega položaja, poneverbe, goljufije, oškodovanja javnih sredstev in zatajitve«. Zaradi nepravilnosti, ugotovljenih med nadzorom, je vlada Stabejevo na zadnji predpočitniški seji predčasno odpoklicala iz veleposlaništva v Parizu, prislužila pa si je tudi delodajalčevo opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja.
Delikventi so v večini
V zadnjih sedmih letih, odkar obstaja institucija glavnega diplomatskega nadzornika – čeprav jo je zakon o zunanjih zadevah predvidel že leta 2003 –, je bilo opravljenih 49 pregledov slovenskih veleposlaništev, pri čemer je bila velika večina nadzorov rednih, le 11 je bilo izrednih. Redni nadzori so tisti, ki jih glavni diplomatski nadzornik predlaga v svojem letnem načrtu dela. Nasprotno »so izredni nadzori vselej rezultat nepredvidenih dogodkov: pa naj gre za pritožbo državljana, ki med svojim bivanjem v tujini od veleposlaništva ni prejel pomoči, ki bi mu kot slovenskemu državljanu po njegovem mnenju pripadala, za vesti o domnevnih nepravilnostih na ambasadi, ki jih je objavil tisk, ali za kakšne druge povode«.
Glavni diplomatski nadzornik je pri svojem delu samostojen in neodvisen, zagotavlja sogovornik. Morebiti je res tako, mu odvrnemo toda zakaj o tem, katero veleposlaništvo bo nadzornik v tekočem letu pregledal, kakor tudi o uvedbi izrednega nadzora, odloča minister, ne pa glavni nadzornik sam? »V resnici,« odgovarja, »o uvedbi nadzora odločajo sektorji, službe in direktorati zunanjega ministrstva, ki mi predlagajo, katera veleposlaništva bi veljalo pregledati – bodisi zato, ker tam že dolgo časa ni bilo nadzora, bodisi ker sumijo, da se na njih dogajajo nepravilnosti. Res je, da lahko nadzor opravim le na podlagi odredbe ministra, toda ne Samuel Žbogar, ki me je na ta položaj imenoval, ne Karl Erjavec, ki ga je nasledil, nista zavrnila nobenega mojega predloga za nadzor«. Po kratkem premisleku 69-letni sogovornik še doda: »Lahko mi verjamete. Dovolj sem star, da bi odstopil, če pri svojem delu ne bi bil samostojen, ali če v poročilu ne bi smel napisati tega, kar sem ugotovil.«
Ni meja za nadzor države
Za prenekaterega veleposlanika se je nadzor končal z resnimi sankcijami. Petra Reberca, veleposlanika v Madridu, je predsednik države predčasno odpoklical, država ga je kazensko ovadila in proti njemu vložila odškodninsko tožbo, delodajalec pa mu je odpovedal službo. Zoper veleposlanika v Tokiu Mirana Čupkoviča Skenderja, je država vložila odškodninsko tožbo. Proti Vladimirju Kolmaniču, veleposlaniku v Atenah, je država prav tako vložila odškodnisko tožbo, veleposlanika v Parizu Janeza Šumrado pa je država kazensko ovadila, tožilstvo pa je ovadbo zavrglo. Nasprotno pa ne odpoklic Boruta Mahniča iz Kaira ne odpoklic Nataše Vodušek iz Sarajeva nista bila rezultat nadzora, temveč drugih razlogov.
Nekdanji veleposlanik Reberc je s tožbo proti državi zaradi domnevne kršitve nedotakljivosti stanovanja, ker je nadzornik pregledal tudi prostore njegove rezidence, sprožil vprašanje meja nadzora. Sogovornik je prepričan, da neupravičeno in da (njegov) nadzor v resnici nima meja: »Veleposlanikova rezidenca ima rezidenčni in zasebni del. Stvar nadzornikove odločitve je, ali bo pregledal tudi zasebni del, toda prepričan sem, da veleposlanik nima pravice odreči pregleda. Ker država stoodstotno financira vse stroške veleposlanika, ima tudi pravico, da vpogleda vse. Pregled vseh prostorov je potreben tudi iz varnostnih razlogov.«
Zujf, šiba z dvema koncema
Sogovornik je bil v prvem desetletju tega stoletja veleposlanik v Švici, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil veleposlanik v Grčiji, še prej, med letoma 1989 in 1991, pa jugoslovanski veleposlanik v takratnem Zairu, današnji republiki Kongo. Četrtega junija 1991 se je iz Kinšase vrnil v Ljubljano na ministrstvo, da bi pomagal pri osamosvojitvi. Ker mu slovenska država za ti dve leti službovanja v Zairu ne priznava pokojninske dobe, še vedno ni napolnil štiridesetih let delovne dobe. »Bivši minister Rupel je pred kratkim potožil, da so nekateri jugoslovanski diplomati še vedno v službi na ministrstvu, medtem ko se je on moral upokojiti. Ni pa povedal, da smo v službi zato, ker nam država ne prizna delovne dobe. Če bi nam jo, bi Zujf tudi nas upokojil na enak način, kot je njega,« v smehu doda.
Njegov oče, 93-letni Marko Vrhunec, je letos postal častni meščan Ljubljane, vojno pa je končal kot partizanski major in komisar Ljubljanske brigade. Na znameniti fotografiji, nastali 9. maja 1945, na dan osvoboditve Ljubljane, je eden od štirih partizanov-konjenikov, ki na čelu povorke partizanov prijezdijo v mesto. Njegov daljni sorodnik je tudi Simon Vrhunec, dolgoletni, zdaj že bivši direktor ljubljanskega kliničnega centra, ki je bratranec njegovega očeta Marka. Sicer pa Vrhunci izhajajo iz Železnikov, dodaja nekdanji vrhunski športnik, ki je bil v mladosti več kot desetletje član državne, tedaj še jugoslovanske reprezentance v badmintonu.
