Osebno z Rokom Grosom: varuh piskra in svete ponve

Je otrok vstajniškega gibanja. Udeležba na prvem protestu jeseni 2012 je pomenila začetek njegovega državljanskega angažmaja. »Na Kongresnem trgu se nas je zbralo kakih dvesto. V strupenem mrazu smo debelo gledali drug drugega,« se spominja. Nato so prišli tja anarhisti – ki so bili, ironično, edina organizirana skupina – s transparentom Proti kozmetičnim popravkom, za korenite družbene spremembe. Na koncu je sprevod po Ljubljani prerasel v množico kakih pet tisoč ljudi. Dovolj nas je, da se bo nekaj spremenilo, je rekel sam pri sebi. Ko ga pobaramo, zakaj je sploh šel na protest, zazvenijo domala že standardne, usodne zavezanosti polne besede: »Čez deset let hočem pogledati otrokom v oči in jim reči: Bil sem tam, naredil sem, kar sem lahko!« Odgovor, ki sogovornika pusti brez besed.

Poslanca na minimalca

Med bolj odmevnimi civilnodružbenimi akcijami, ki se jih je odtlej lotil oče dveh hčera, je bila spletna peticija, duhovito poimenovana Poslanca na minimalca. V njej je predlagal, da bi predstavniki ljudstva, ki so takrat kar tekmovali v sprejemanju varčevalnih zakonov za državljane, prejemali minimalno plačo, enkrat na leto pa bi si za svoje delo, če bi bilo uspešno – recimo: če bi pripeljalo do splošnega zvišanja plač v državi – izplačali nagrado. V nekaj mesecih je peticijo podpisalo 30 tisoč ljudi. Zbrane podpise je dvakrat odnesel v državni zbor. Toda zgodilo se ni nič. Nato je spisal tozadevni zakon, vendar ga nihče od poslancev ni hotel vložiti v parlamentarno proceduro. Nazadnje se je odločil, da ga bo vložil s pet tisoč podpisi volivcev. Zaprosil je že za razpis roka za zbiranje podpisov, a prejel odgovor, da roka ni mogoče razpisati, češ da predlagani zakon ni pravno ustrezen – na tej točki so stvari (za zdaj) obtičale.

Da bi presekal pogubni krogotok varčevanja, ki samo še poglablja recesijo v gospodarstvu in revščino prebivalstva, je septembra lani premierki Alenki Bratušek (neuspešno) predlagal uvedbo vzporedne valute, s čimer bi neodvisno od restriktivne politike EU in evroobmočja spodbudili domače povpraševanje in gospodarsko rast.

Čudna so pota Zvona

Kakorkoli, za družbeni angažma 37-letnega krajana Zaplane, čigar dedek Janez Rozman je sredi petdesetih ustanavljal Mercator, sam pa je na visoki policijski varnostni šoli pred desetletjem diplomiral s temo Izhodišča za organiziranje in vodenje varnostne službe v poslovnem sistemu Mercator, je bilo daleč najdaljnosežnejše »razodetje«, ki ga je obšlo 1. marca lani. Sedel je za računalnikom in ravno ustvarjal facebook skupino Cerkev blaženega zvonjenja, ko se mu je posvetilo, da »moramo svet poučiti o naši veri, jo širiti, napisati svete knjige, oblikovati dogme, izbrati svete pesmi, napisati dobra oznanila, sestaviti statut cerkve itn.«.

Zakaj ravno cerkev blaženega zvonjenja, ga povprašamo. »Ker se nam je razodelo, da je Zvonu všeč, da zvonimo s svetimi zvonci, piskri in ponvami. Sledimo dogmi, ki pravi, da je bil na začetku veliki bong«. Pridevnik zombi so si vzdeli po zmerljivki, s katero je takrat vladajoča Janševa SDS zasramovala pripadnike vstajniškega gibanja. Čezvesoljska cerkev pa so zato, dodaja, »ker je logično, da se vesolje nekje konča. Kaj je onstran? Čezvesolje! Imenujete ga lahko tudi raj ali kako drugače, a za naše vernike je čezvesolje«. Ko ga po tej razlagi pobaramo, kdaj se je versko socializiral, ali je bil morebiti krščen, birman in ali je bil v otroštvu morda celo ministrant, dobivamo zapored zgolj negativne odgovore. »Z vero sem se prvič srečal šele ob razodetju. Čudna so pota Zvona,« nekoliko dvoumno odgovori.

Sestre, blažene Marije, nadsvečenice in sveti konzilij

Dobro leto po ustanovitvi šteje Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja že več kot šest tisoč duš. Od nedavnega je tudi uradno vpisana v register slovenskih verskih skupnosti. Je najhitreje rastoča cerkev, tako da je po velikosti že peta verska skupnost v Sloveniji. Po številu vernikov zaostaja samo še za katoličani, muslimani, pravoslavci in evangeličani.

Poleg vernikov, ki se med seboj naslavljajo kot bratje in sestre, jo sestavljajo tudi blažene Marije ter sedemnajst nadsvečenic in nadsvečenikov. Slednji so člani svetega konzilija, to je vrhovno telo, ki odloča o vseh pomembnih rečeh. Konzilij odloča demokratično, z glasovanjem. Čezvesoljska cerkev ne diskriminira, poudari. Nikogar ne zavrača, njeni člani so lahko tudi pripadniki drugih cerkva; dovolj je že, da verjamejo v dogme čezvesoljske cerkve.

Ko ga soočimo z zdi se da kar precej razširjenim sumom, da njihova vera sploh ni prava vera, njihova cerkev pa ne prava cerkev, ampak da gre v resnici za zmes civilnodružbenega angažmaja na eni ter parodije in prevpraševanja privilegijev (predvsem) večinske cerkve v Sloveniji na drugi strani, se odzove z ogorčenjem. »Žalitev je, kadar nam rečejo, da nismo vera ali da nismo cerkev. Mi verjamemo v čezvesolje. Kdo lahko reče, da to ni vera? Pred kratkim je pripadnik neke druge vere od nas zahteval, da dokažemo, da naš bog obstaja. Si predstavljate, da bi jaz od vernika druge vere zahteval, naj dokaže obstoj svojega boga? To se vendar ne dela!« Prav tako zanika parodičnost. »Mi se ne norčujemo. Ne žalimo drugih cerkva. Spoštujemo vse.«

»Glavno poslanstvo naše cerkve je delati dobro,« nadaljuje. Vsako sredo ob 17. uri zato organizirajo sveto mašo pred »svetim hramom koruptivnosti«, kakor imenujejo parlament. Hrano in oblačila, ki jih zberejo med približno uro trajajočo mašo, po obredu podarijo Rdečemu križu in Zvezi prijateljev mladine.

Veliki pok čezvesoljske cerkve

Ko ga povprašamo o prihodnosti Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja, naravnost prekipeva od zaupanja in samozavesti. »Zdaj zdaj nas bo več kot evangeličanov,« napove. Nedavno so ustanovili podružnico na Hrvaškem. Trenutno ustanavljajo verski radio, Radio Bong, ki bo sprva oddajal prek spleta, v nadaljevanju pa bodo zaprosili za radijske frekvence. Resno razpravljajo o ustanovitvi pro bono zdravstvene ambulante v Novi Gorici, v bolj oddaljeni prihodnosti pa tudi o ustanavljanju »samostanov«, v katerih bi zatočišče našli njihovi ostareli verniki.

»Pred dnevi smo pristojna ministrstva pisno pozvali, naj nam v skladu z zakonom o verski svobodi zagotovijo materialne pogoje za izvajanje verske duhovne oskrbe v vojski, policiji, zaporih in bolnišnicah,« dodaja. Versko oskrbo njihovih vernikov v policiji bo kot nekdanji rezervni policist prevzel sam, v drugih treh državnih ustanovah pa jo bodo izvajali nadsvečeniki Adis, Nana in Vili. Na odgovore ministrstev še čakajo.

Med dolgoročnimi projekti čezvesoljske cerkve posebej opozori na organizacijo verskih romanj. Med možnimi romarskimi cilji omeni Azerbajdžan, kjer naj bi nedavno izkopali neki še posebej velik zvon. Prav tako ustanavljanje misijonov. Med bolj bližnjimi cilji navede sklepanje cerkvenih porok. »Ne bomo ravnali diskriminatorno. Poročali bomo tudi istospolne pare.«

Ustaviti se ne nameravajo pred ničemer. »Širili se bomo na vsa področja, od šolstva naprej,« zagotavlja. »Ustanovili smo že kongregacijo za šolstvo in zahtevali bomo, da se naša vera in cerkev enakovredno predstavita v šolskih učbenikih.«