Osebno z varuhom bolnikov Francetom Prosnikom

Živimo v absurdni situaciji, poudarja, ko je vprašanje odgovornosti nesprejemljivo zreducirano na sodno ugotavljanje zdravnikove napake, kot da je sam v tem sistemu. Kot da za njim ni celotnega tima, z laboratorijskimi preiskavami, zdravniškim konzilijem ... »Če ponovim ugotovitev dr. Alojzija Ihana, so naše bolnišnice neodgovorne. V dobesednem pomenu besede, ker ne odgovarjajo za to, kar se v zdravstvenih ustanovah dogaja. Pri nas zdravnik nima pravice do zmote ali napake, ampak je sodno preganjan, kot da dela sam in ni del sistema. Direktorji in predstojniki pa ne odgovarjajo za delo svoje bolnišnice ali oddelka. To je absurd, ki vodi v vse druge zaplete,« ugotavlja Prosnik.

Ker je mariborski varuh bolnikovih pravic oral ledino na tem področju v Sloveniji – v Mariboru deluje že od leta 2002, ko je občina prva pri nas ustanovila to institucijo – je upokojeni klinični psiholog v času afere Radan pravi človek za pogovor o razmerah v zdravstvu. Šele leta 2007 je ministrstvo za zdravje uveljavilo podobno institucijo tudi drugod po državi, vendar so jo – »da ne bi bilo po mariborsko,« v smehu doda – poimenovali zastopniki pacientovih pravic.

Pravi čas za razpravo

Sedanji trenutek je po njegovem zelo ustrezen za razpravo o varnosti pacientov v slovenskem zdravstvenem sistemu, ki so njegova prva žrtev, in ne zdravniki. »Ker gre za zločin proti telesu, je seveda potrebna policijska preiskava, ki poteka neodvisno in je ne bi smeli prehitevati. Poleg tega se je pokazalo kar nekaj znakov neurejenosti sistema, sistemskih težav, da gre za vprašanje odnosov in za vprašanje predvidljivosti, sledljivosti. To pa je problem, o katerem je treba govoriti in ni odvisen od policijske preiskave.«

Kot klinični psiholog je poklicno deloval v svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, kjer je komunikacija bistvena. Osnova je podobna kot pri družinskem zdravniku, pojasnjuje, pridobiti je treba obojestransko zaupanje, kajti dokler stoji vsak na svojem okopu in brani svoj položaj, napredek ni mogoč.

Prijaznost ni stvar časa

Zdravniki odgovarjajo, da nimajo dovolj časa za pacienta, da delajo mehanično, s čim manj komunikacije. »Ampak komunikacijske veščine so odvisne od osebnosti. Tukaj slika ni najboljša, tukaj splošno zaostajamo za Evropo. Ljudje, ki prihajajo iz bolnišnic v tujini, imajo ugodnejše občutke, da komunikacija poteka na bolj profesionalni ravni. Prijaznost seveda ni stvar časa.«

Naš sistem po Prosnikovih ugotovitvah sili zdravnika, da ne daje vpogleda v svoje delo, kar bi lahko omogočilo sistemsko urejanje napak in zapletov in s tem večjo varnosti za bolnike. Naš pravni sistem zdravnika potiska v obrambo. »Pri nas so stvari zastavljene tako, da mora zdravnik zmote in zaplete nujno prikriti, kajti sicer ga zmeljejo sodni mlini, ki z njim ravnajo kot s kriminalcem. Kakršnakoli kritičnost je nevarna za samega zdravnika, saj ga izolira in naredi krivca. Skratka, zdravnikom ni priznana pravica do napake. In vsi pogovori se tukaj končajo. Natančen seznam napak, kot ga pozna na primer Nemčija, bi omogočil, da bi se te napake tudi sistemsko urejale. Tako pa napak pri nas uradno ni, čeprav je seveda jasno in človeško, da so. Kar se da predvideti tudi statistično.«

Ljubljanski UKC ne odgovarja nikomur?

Sogovornik je kritičen do ljubljanskega kliničnega centra, ki se obnaša, kot da je »nad njim samo nebo.« Že mariborski UKC, pravi, je največja firma v Mariboru, z največ zaposlenimi in velikanskim pretokom denarja. Ljubljanski pa je še toliko močnejši. »Pri merjenju moči med ministrstvom za zdravje in vodstvom UKC, ki smo mu priča zadnje dni, se zdi, da je ministrstvo zanje nekaj, česar niti približno niso dolžni upoštevati. In se človek vpraša, ali ne gre tukaj za lobije. Saj ne more biti naključje, da je bil vsak zdravstveni minister, ki je hotel začeti reformo, prej ali slej odstavljen. Zdi se, da tudi sedanja ministrica nima veliko možnosti, da je UKC Ljubljana veliko močnejši. To niso normalne razmere.«

Se zdravniki vidijo kot žrtve? Tudi oni so žrtve, ampak prve žrtve so bolniki, šele za njimi so to zdravniki, opozarja Prosnik. »Zdravnik bi se moral zavedati, da je bolezen izredno stanje in da smo navajeni posebne pozornosti, ko smo bolni.« Tega smo vajeni že iz otroštva, saj smo takrat v privilegiranem položaju in deležni posebne pozornosti. Ko nato bolnik pride v velik sistem, kjer pomeni le majhen delček, ne čuti te naklonjenosti in posebne skrbi, kot si jo predstavlja, kot je je navajen iz domače oskrbe. In že tukaj je izpolnjen pogoj za šum v komunikaciji, poudarja. Pričakovanja so namreč velika, predvsem pri starejših. Ti pričakujejo, da se jih zaradi njihovih let drugače obravnava. Zdravnik pa vidi množico ljudi, ki nestrpno čakajo njegovo storitev. »Zato vedno poudarjam, da je poleg zapisanih pravic pomembna tudi pravica do prijaznosti. Bolnik si zasluži osnovno prijaznost, ker je v neobičajnem položaju, ko težje prenaša frustracije. Samo poglejte, kakšne so bile razmere na urgencah. Zavedati se moramo, da je bolnik oseba, ki ni prizadeta samo telesno, ampak tudi čustveno.«

Nezadovoljstvo se je zažrlo v vse pore

Kako se na takšna razkritja o zdravniških napakah ali celo zlorabah odzivajo pacienti? Živimo v nehigieničnem psihičnem okolju, ugotavlja, odnosi so pri nas porušeni z visoko stopnjo nezadovoljstva. Že kar nekaj časa se pojavlja vedenje, atipično v primerjavi s sosednjimi državami, zaznamujeta ga povečana nestrpnost in nezaupljivost, kar je po njegovem logična posledica neurejenosti sistema. »Tudi zdravniki na primarni in sekundarni ravni navajajo, da so naši bolniki bolj nestrpni, kot kažejo njihove izkušnje v tujini. To je najhujša posledica tega dolgotrajnega dogajanja, sistemskih nedorečenosti. Nezadovoljstvo se je zažrlo v vse pore.«

Ambasador mariborske knjižnice

In kako se pri vse tem težkem delu človek obvaruje, da mu osebno ne pride preveč do živega? »Po malem se te zadeve v človeku nabirajo, nekje obvisijo. Pri prejšnjem delu sem dobil več zadovoljstva, ko se je primer rešil, izboljšal. Zdaj se primeri pogosto kar nekje ustavijo. Sem si pa že postavil časovno mejo, do katere je zame zdravo, da opravljam to delo,« pravi.

Odkar je upokojen, poleg tega da dela kot varuh bolnikov pravic, precej bere, kar mu je v velik užitek. Zato se je kot ambasador mariborske knjižnice vključil v njeno delo, opravil je tudi interni izpit za knjižničarja. Delo knjižničarja se mu zdi za delo z ljudmi eden najlepših poklicev.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.