Osebno z Viktorjem Markežičem: Od mopedov do banan in hotelskih sob

Ga še zanima politika? Odločno pravi, da ne!

Objavljeno
12. maj 2017 15.27
Suzana Kos
Suzana Kos

Viktor Markežič je zadnji direktor koprskega Tomosa. Ekonomist, padalec, potapljač, strasten jadralni letalec z licenco za akrobatsko letenje. Ukvarjal se je tudi z uvozom in distribucijo južnega sadja, vlagal je v poslovne prostore, od najemnin mu vsak mesec na račun kapne okoli deset tisočakov. Zdaj je prokurist v družbi Hoteli Bernardin. To imenovanje je na spletnih forumih dvignilo precej prahu.

V družbi Hoteli Bernardin – pod njenim okriljem so turistični kompleks na Bernardinu, izolski San Simon in strunjanska Salinera, za zadnja dva iščejo kupca – so ga z marcem angažirali za prokurista in pomočnika predsednika uprave, pristojnega za strateške finance in investicije (načrtujejo jih za več kot pet milijonov evrov, predvsem za prenovo sob v grand hotelu Bernardin in hotelu Histrion ter prenovo morskega parka Laguna Bernardin).

Novica je močno odjeknila na spletnih forumih, pri čemer se je komentatorjem med drugim zapisalo, da hoteli potrebujejo novega lastnika, ne pa novega prokurista z referencami iz Tomosa. Njegovo ime je v kuloarjih aktualno tudi zato, ker je eden redkih, za katerega se ve, da je tesno prijateljeval s predsednico uprave SDH Lidio Glavina, ki je slovenski javnosti bolj ali manj neznana figura.

Potuje najraje sam

Iz ekonomije je diplomiral v Zagrebu, kamor je šel študirat, ker je doma zamudil vpisni rok. Po polovici magistrskega študija na ljubljanski ekonomski fakulteti je s študijem odnehal in dal prednost službi.
S padalom je prvič skočil leta 1971, pri dvajsetih. »Prvič padaš kot kup gnoja, že v drugo je bolje, pri tem hobiju je pomembno predvsem zaupanje v opremo,« smeje se razlaga. S športnim padalstvom se je ukvarjal že kot študent, kasneje je pridobil licenco poklicnega pilota in inštruktorja letenja.

Je tudi potapljač z globinskim rekordom 54 metrov, pri tem konjičku so ga najbolj navdušile podzemne jame na Jukatanu. »To so postojnske jame pod vodo,« pravi. Ima licenco akrobatskega pilota, a hkrati ne mara hitre adrenalinske vožnje z avtomobilom. Rad ima tenis, igra ga najmanj dvakrat na teden.

Njegova največja ljubezen je lastno jadralno letalo. Letenje z njim mu je v izjemen užitek, zaradi njega je bil večkrat v Avstraliji, ker so tam razmere idealne. Veliko potuje, najraje sam, ker je tako najlepše. Neki tekač iz Slovenije pripoveduje, da je med pripravami na maraton presenečen obstal, ko se je sredi New Yorka od nekod v terencu pripeljal Markežič in ga povabil, naj vstopi.

Po Popoviču upa na županjo

Njegova poklicna pot je pestra. V Tomos je prišel leta 1975. Najprej je sedem let delal v marketingu in prodaji, pet let je bil predstavnik na Nizozemskem. Preden je 1986. postal generalni direktor, je vodil celoten prodajni sektor. Kot piše v njegovem uradnem življenjepisu, je najvišji položaj v tej koprski družbi prevzel v zelo zahtevnem obdobju.

Tomos je takrat »zaradi neustrezne kapitalizacije in zelo izražene prezaposlenosti komajda životaril brez prepotrebnega razvoja. S sodelovanjem lokalne skupnosti, Banke Koper kot glavne upnice in ob soglasju tedanjih republiških oblasti je bil leta 1989 uveden stečajni postopek«. Ta je bil končan leta 1991, v tem času je družba poslovala in pridobivala nova naročila, imela je še tisoč zaposlenih. Po poplačilu vseh drugih upnikov je Banka Koper kot edina upnica ustanovila novo družbo, Group Tomos, industrijski holding. Vmes je razpadla SFRJ, leta 1996 je tisto, kar je ostalo od nekdanjega velikana, kupila idrijska Rotomatika.

Na tistih časih verjetno temelji izjava koprskega župana Borisa Popoviča, da je bil Markežič grobar Tomosa. Zaradi nje sta se srečala na sodišču. Da se z županom ne razumeta, je kazalo napadalno obmetavanje z obeh strani. Markežič je bil tudi sicer v dveh mandatih glasen kritik opozicije v mestnem svetu. Kot pravi, je priča v več procesih, ki potekajo proti Popoviču, pogosto pride na sodišče zaman, saj Popoviča na obravnave praviloma ni.

Od župana je zaradi razžalitve zahteval 50 tisočakov odškodnine, tožil pa ga je tudi Popovič. Po več letih pravdanja je nato višje sodišče pravnomočno presodilo, da je bil Popovič žaljiv do Markežiča, ta pa ne do njega. Vsaj v eni točki pa sta si enotna: drugi tir da, a le, če bo železnica dvotirna, tudi za potniški promet, sicer ta megainvesticija nima smisla.

Ga še zanima politika? Odločno pravi, da ne; ne lokalna, še manj pa državna, čeprav se je po razhodu z lokalno stranko Oljka, v kateri je bil deset let, včlanil v Cerarjevo SMC. Od tam bo, upa, prišla ženska, ki bo na prihodnjih volitvah po tretjem mandatu odnesla dosedanjega prvega moža koprske občine. To naj bi bila Lililjana Kozlovič, zdaj generalna sekretarka v Cerarjevi vladi. »Boljši od sedanjega župana bi bil vsak občan Kopra. Občino je osiromašil, od gospodarstva ni ostalo nič več, veliko škodo je kot nadzornik in tudi po tem, ko se je s te funkcije umaknil, povzročil Luki Koper,« je prepričan.

V preteklosti je bil tudi sam kandidat za nadzornika Luke, a ta funkcija ga ne zanima več, po njegovi oceni pa je družba premalo ambiciozna in bi lahko dosegla več. Bil je nadzornik v Slovenskih železnicah in član revizijske komisije; štiri ali pet primerov, ki so jih odkrili, je romalo v roke kriminalistov nacionalnega preiskovalnega urada. Kaj je zdaj z njimi, ne ve. Se je pa tam spoznal s sedanjo članico uprave SDH Nado Drobne Popovič, ki je bila na železnicah zaposlena na enem vodstvenih položajev.

Velik ljubitelj rož

Njegovo podjetje Novamark ima okoli 130 tisočakov letnih prihodkov, predvsem od najemnin poslovnih prostorov, oddaja jih v Ljubljani in Kopru. Živi v Pregari v koprskem zaledju, in čeprav ne daje takšnega vtisa, je ljubitelj rož. Njegovo hišo obkroža na desetine vrtnic, tulipanov, hortenzij in potonik, ki jih skrbno neguje. Mimogrede navrže napotek, da je treba vrtnice proti zajedavcem z modro galico škropiti že pozimi.

Med drugim je vodil sežansko podjetje Unifruit, ustanovljeno z mešanim kapitalom iz Luksemburga in Švice, del ustanovnega kapitala je prispeval sam. Ukvarjali so se z uvozom in distribucijo južnega sadja, predvsem banan znamke Delmonte, ki so menda najboljše na svetu. Družba je bila okoli leta 2000 vodilna na tem področju. Organiziral je logistiko iz Južne Amerike do Slovenije, kjer so imeli distribucijski center in zorilnico, dobavljali so kupcem po vsej nekdanji Jugoslaviji, njihov trg sta bili tudi Madžarska in severna Italija.

Zadnji projekt, ki se ga je lotil, je zemeljski plin. Slovenska Istra je namreč oškodovana, ker nima tega do okolja prijaznega in poceni energenta. Pričakuje, da bo zanj veliko zanimanja, predvsem v industriji, hotelirstvu in v skupnih kurilnicah, ki zagotavljajo toplotno energijo za blokovska naselja. Prepričan je, da bo s podporo stranke SMC projekt mogoče pospešiti, saj je državni prostorski načrt že izdelan. Če mu projekt uspe, mu bodo nedvomno hvaležni številni Primorci.