Osebno z Viktorjem Povšetom: Za svetnico odkril grešnico

Še danes ne vem, zakaj sem moral na tej sliki tako pasti firbec, se čudi akademski slikar in konservator v svojem, s slikami obogatenem celjskem stanovanju. Pred več kot petnajstimi leti mu jo je v čiščenje zaupala njena lastnica. Spominja se, da ga je vsakič, ko se je zazrl v portet, prežel občutek, da iz notranjosti naslikane podobe odzvanjajo klici »reši me«. Po podrobnejšem ogledu so ga vse bolj motili tudi motne oči upodobljenke, pretemno ozadje in še nekatere podrobnosti, zato je sliko na nekaj mestih sondiral. Po rentgenskem posnetku se je potrdilo, da ga občutek ni varal in da je za portretom nekaj več. Ob pomoči mikroskopa z dvanajstkratno povečavo je milimeter za milimetrom s skalpelom praskal vrhnjo plast barve, ki je bila tako rekoč spojena z originalno plastjo. In odkrival tančice skrivnosti. Za lobanjo so se skrivale vrtnice, za vijolično platneno obleko pa svila s čipkami ... Po odkritih podrobnostih je posumil, da bi bil avtor slike lahko Matevž Langus. Rekel si je, da bo zamudno delo nadaljeval, a le, če mu kdo potrdi, da gre res za Langusa. Danes že pokojni umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je to potrdil in mu svetoval, naj portretiranko »do konca ostriže in sleče«.

S skalpelom nad Julijo

»Bog je Lazarja v življenje obudil z besedo, princ je Trnuljčičo prebudil s poljubom, jaz pa sem Julijo s skalpelom,« prešerno nadaljuje 83-letni sogovornik. Za delo je potreboval leto dni, a pravi, da nobenega potrpljenja. »Ljubezen je potrpljenje,« nas poduči in razloži: »Če nekaj delaš s srcem, ne potrebuješ potrpljenja.« Pravi, da je vse življenje delal tako. Morda mu je prav zato v petdesetletni karieri uspelo obuditi marsikatero umetnino, čez katero so drugi že naredili križ.

Čeprav to, da gre res za odkritje slike Primičeve Julije, ni uradno potrjeno, njen odkritelj ne dvomi o njeni identiteti. Mladenka, ki jo je odkril, ima enake obrazne poteze kot štiriletna Julija – portretirana z bratom, poleg tega je bil tak format slike zanesljivo namenjen meščanskemu stanovanju, pripoveduje Povše in nas predavateljsko vodi od podobe do podobe, ki se izrisujejo na računalniku.

Sliko je dokončno uredil že leta 2003, o čemer je takrat poročala RTV Maribor. Toda na njegovo veliko razočaranje zanimanja ni bilo. Preboj je sledil šele po dvanajstih letih – lani poleti, ko je za strokovno revijo Umetnostna kronika dolg pogovor z njim opravila umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič. Tedaj ji je med drugim dejal, da iskanje Julije ni njegovo delo, a vendar si dovoli želeti, da bi Prešernu našli pravo Julijo. Danes je presrečen, da je imelo vodstvo Dolenjskega muzeja posluh za odkritje. Še naprej pa je zakrito, kdo je sliko preslikal in iz kakšnega vzgiba.

Reševanje nerešljivega

Opisani primer ni prvi, da je sogovornik reševal Langusovo stvaritev. Nekoč je namreč vrnil življenje njegovi nagrobni sliki, narisani na pločevino, na kateri je objavljen tudi Prešernov verz. Slika je bila uničena v požaru, barve na njej scvrte. Ko jo je dobil v roke, se je spomnil nasveta vodje restavratorjev v Ruskem muzeju v Sankt Peterburgu, ki mu je še kot študentu svetoval, naj sliko najprej pogleda, ne da bi se je dotikal, in naj razmišlja. In tako se je domislil rešitve. Mehurji scvrte slike so bili po vsej površini, in če se jih je dotaknil, so se spremenili v prah. Zadevo je v dveh nočeh rešil s posebnim topilom.

In tako je bilo še večkrat. Rešil je Marijo Pomagaj iz Radmirja, v kapeli žalostne Matere božje v celjski cerkvi sv. Danijela pa je po dobrem letu dela izpod desetih plasti beleža na rebrastem stropu odkril freske evropske kakovosti, čeprav so ugledni strokovnjaki menili, da je delo nemogoče izvesti. V nadaljnjih 18 letih je restavriral v tej cerkvi vse, kar je bilo mogoče. Nekoč je med delom v cerkvi v Marija Gradcu padel z odra, a se je v prostem padu čudežno ujel za jekleno verižico večne lučke. In se znova rodil.

Necenjene izkušnje

Čeprav je bil profesor Mirko Šubic navdušen nad njegovim izostrenim čutom za restavratorski poklic, mu ni bilo dano, da bi ga nasledil na akademiji. Šubic mu je napisal, da je njegov edini učenec, ki je v stroki dosegel nivo, kakršnega je kot profesor hotel. Kljub tako visokemu mnenju je delovno kariero začel v Kostanjevici na Krki, leta 1964 pa je prišel v Celje. Na zavodu za spomeniško varstvo je delal le poldrugo leto, nato se je odločil za samostojno pot in po njej stopal do upokojitve. »Mojih izkušenj na pedagoški ravni niso potrebovali in jih še vedno ne,« pravi. Da so ga po upokojitvi tako rekoč črtali s seznama strokovnjakov in da ga ne potrebujejo več niti kot restavratorja niti kot svetovalca, težko razume. Je bil ob odmevni umestitvi Julije v Dolenjski muzej deležen zavisti kolegov? »Oh,« odmahne, »saj smo vendar Slovenci.«

Da je zašel v likovne vode, je bil zaslužen profesor Vladimir Lamut, ki je prepoznal njegove risarske sposobnosti. Po šestem razredu novomeške gimnazije je tako odšel v Ljubljano in se kasneje kljub hudi konkurenci prebil na likovno akademijo. Kot uspešen študent je dobil štipendijo Prešernovega sklada za študij v Rusiji, znanje pa je izpopolnjeval še v Krakovu, Varšavi in Pragi. Rusi, ki so natančno spremljali njegov študij in odnos do dela, so si želeli, da ostane pri njih. Ponudili so mu dobro plačano delovno mesto, a jih je zavrnil. Pravi, da te odločitve ni nikoli obžaloval, češ da ima tu korenine. Viktor tako ni postal Vitja, kot so ga klicali Rusi. »Sem človek, doma priraščen,« sklene poetično. Sicer pa so mu po zavrnitvi ponudbe plačali petnajstdnevno potovanje po Rusiji, znanstva, ki jih je stkal v tujini, pa so se ohranila do danes. Tako ga še vedno vabijo na razstave: leta 2006 je bil v Vincenzi v Italiji, kjer so bile predstavljene najdragocenejše gotske umetnine iz Moskve.

Bogata dediščina

V obdobju rednega službovanja je za celjski pokrajinski muzej restavriral vrsto dragocenih oljnih slik in številne kvalitetne gotske kipe, zdaj razstavljene v tamkajšnji Gotski sobi. Restavracijo dragocenih oljnih slik je opravil tudi v kapucinskem samostanu, delal je v Pleterjah. Restavriral je kamniti kip žalostne Matere božje, ki je bil sedemkrat preslikan. Za odstranitev vseh poslikav je porabil sedemsto ur. Obnovljeno delo je bilo leta 1972 razstavljeno v Salzburgu in leto pozneje v Parizu in prejelo mednarodno priznanje kot najbolje ohranjena originalna polihromacija v Evropi. Rešil je tudi fresko Matije Schifferja s prizorom Marijinega vnebovzetja, ki jo je poškodovala eksplozija plina. Devetdeset kvadratnih metrov veliko fresko je razkosal na 63 delov in jo po dveh letih in pol obnove vrnil na obnovljeno steno. Strokovno in tehnično tako zahtevnega posega doslej pri nas ni opravil še nihče. Za dosežke v restavratorstvu je leta 2003 prejel srebrni celjski grb. Vse delo skrbno dokumentira. Odpre omaro, v kateri ima nakopičene diapozitive. Pravi, da za vsakega ve, kje je nastal in kaj je na njem. Njegovo dediščino bo dobila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, orodje in pribor pa akademija za restavratorstvo v Krakovu.

Ob slovesu nas popelje še do fotografije slike Marije Zavetnice s plaščem s Ptujske Gore. Tudi obnova te je bila zaupana v njegove roke. Te so popolnoma mirne. Kot pravi, lahko polno steklenico tekočine pretoči v prazno, ne da bi se kaj polilo.

Pripomni, da je zdaj v letih, ko samo že pospravlja za sabo. Njegovo vedenje ne izdaja, da je preživel srčni zastoj. Čeprav je bilo ob infarktu v njem le še nekaj odstotkov življenja, pove, da se telo verjetno ni vdalo, saj se je zavedalo nedokončanih projektov. Še vedno slika. To je strast, pravi. Če je ne bi imel in tako silovito občutil, bi bili mnogi njegovi 'pacienti' še vedno na bolniški postelji in upali, da jih bo kdo odkril in jim povrnil življenjsko barvo.