Tiskane izdaje
Želi si zmanjšati izgubo in narediti red pri kupovanju materiala, rad bi, da bi ljudje spet z veseljem delali v bolnišnici, hkrati pa se zaveda, da so to v najbolj perečem obdobju slovenskega zdravstva idealistične želje.
Vsak četrtek operira v kirurškem sanatoriju v Rožni dolini v Ljubljani. Na dan našega srečanja je operiral krčne žile pri dveh bolnikih. Zdravniško delo namerava nadaljevati tudi po prevzemu funkcije generalnega direktorja UKC Maribor, saj bi rad zadržal licenco. Dolgoletni vodja tamkajšnjih kirurških služb in predstojnik oddelka za žilno kirurgijo ni imel ambicij postati vodja druge največje zdravstvene ustanove. Na prigovarjanje kolegov je privolil v kandidaturo, bil izbran, jutri pa nastopi mandat.
Naključno je sovpadlo, da bo imel istega dne dopoldne tudi inavguracijsko predavanje za rednega profesorja na mariborski medicinski fakulteti. Ponosen je, da je bil pred leti eden od njenih gradnikov. Obljublja, da bo toliko energije, kot jo je takrat vlagal v zagon fakultete, zdaj namenjal kliničnemu centru. Želi si, da se tam izboljša ozračje in da začnejo skrbeti za razvoj.
Vse življenje dela v javnem in pogreša več zasebnega, ker bi bila potem, tako pravi, kakovost v zdravstvu zanesljivo boljša. V kirurški sanatorij, kjer sedi tudi v nadzornem svetu, je prišel, ker v lastni ustanovi zaradi težav v javnem zdravstvu ni mogel operirati. Čakalne dobe se vlečejo nerazumno dolgo: »Tega ne morejo razumeti niti zdravniki. Imamo dobre zdravnike, ki v javnih bolnišnicah delajo v nemogočih razmerah.«
Breme poklicnega poslanstva
Medijska pozornost mu ne prija, a se je bo moral na novem položaju znova navaditi. Od tedaj, ko so se novinarji zanj bolj zanimali, je minilo sedemnajst let. Leta 2000 so namreč časopisne stolpce polnile novice o njegovem odstopu s položaja predsednika odbora za pravno-etična vprašanja pri zdravniški zbornici. Na prošnjo zdravnika medicine dela in športa Marjana Radetiča je napisal mnenje glede obsega zdravniškega pregleda, ki ga je potem ta zdravnik uporabil v svojem primeru, disciplinski postopek zoper njega pa so potem ustavili. Radetič, ki je bil kasneje pogojno obsojen, je namreč ob rutinskem pregledu še ne 18-letne kandidatke za vozniški izpit opravil še ginekološki pregled.
Flisu so očitali, da je mnenje poslal na lastno pest, ne da bi se prej o tem posvetoval z drugimi člani odbora. Odgovarjal je, da je prišlo do manipuliranja z mnenjem, da ni bilo napisano za disciplinsko komisijo in tudi ne za kakršenkoli postopek. Poudarjal je, da so mu člani odbora dali soglasno pooblastilo, da v njegovem imenu odgovarja na pritožbe in sklicuje odbor v spornih primerih. Danes se spominja, da so takrat hoteli izsiliti njegov odstop, a je potem mandat vseeno zvozil do konca.
Z zbornico je pred nedavnim spet sodeloval. Predsedoval je namreč komisiji, ki je preverjala strokovnost dela zdravnika Janeza Zimmermanna. Flis je sicer že leta 2006 sedel v zbornični komisiji, ki je opravila prvi nadzor nad Zimmermannovim delom in ugotovila kopico nepravilnosti ter ga poskušala odvrniti od operacij, ker za to ni bil usposobljen, a je vrnil licenco splošnega zdravnika in se lotil kirurške specializacije.
Kdo pa je Vojko Flis osebno? Odgovarja, da se poklicnega poslanstva nikoli ne reši: »Tega, da si zdravnik, nikoli ne odložiš s svojega hrbta.« Tudi v tistem delu dneva, ki mu drugi rečejo prosti čas, se ukvarja z medicino. Licence motornega pilota tako že leta ne uporablja, tudi motorja ne vozi več. Po koncu srednje šole je bil njegov življenjski cilj, da bi postal pilot. Ker bi morali del šolanja plačati, to ni bilo mogoče. Sanje je kasneje uresničil z licenco športnega pilota, ki mu zdaj ne služi več. Namesto v zraku, proste trenutke raje izkoristi za fotografiranje živali.
Je sodni izvedenec - na leto izdela dve do tri mnenja, redno piše za revijo Zdravje, včasih pa je za tednik 7D, in je soavtor knjige Izbrana poglavja iz kirurgije. Bil je med organizatorji srečanja Medicina in pravo, ki je vodilo do nastanka zakona o bolnikovih pravicah. Preprost sogovornik v štajerščini sklene, da se v letih, ko se ni pojavljal v medijih, pred nikomer ni skrival.
Obupani zaposleni
V UKC bo najprej opravil zunanjo revizijo, da bo dobil občutek, kje sploh so in na kakšni podlagi lahko začnejo graditi. Ponosen je, da so pri gradnji mariborske fakultete našli skupni jezik s politiki. Mu bo to uspelo tudi pri gradnji zdravih finančnih temeljev bolnišnice? Kako sodeluje s politiki zdaj? Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je potrebovala kar nekaj časa, da je njegovo ime poslala v potrditev na vlado. Sam razlogov za odlašanje ne pozna, mu je pa jasno, da bi na njegovem mestu raje videla Janeza Lavreta, dosedanjega vršilca dolžnosti. Kolar Celarčevo pozna, vendar pravi, da ni primerno, da bi zdaj komentiral njeno delo. Ni član nobene stranke, se pa glede na razmišljanje nagiba v levo.
V tem kontekstu 62-letnik ponovi, da sedenje na direktorskem stolčku ni bilo njegov cilj, zato je odločitev zelo težko sprejel. Priznava pa, da mu je bilo kot predstojniku kirurških služb, kjer se je delo skoraj ustavilo, zaposleni pa so se vsako jutro v obupu gledali, vsak dan težje hoditi v službo. Zato je sklenil prevzeti breme odgovornosti: »Premalo postelj na intenzivni negi, težave z anesteziologi, vse to se je kopičilo. Kirurgi so hodili v službo, a so lahko dali noge na mizo, ker niso mogli operirati toliko, kot bi si želeli. To je bila huda stiska za njih in za bolnike.«
Poleg nakopičenih težav vidi problem v odhajanju strokovnega osebja čez mejo, v bolj urejen sistem, boljšim plačam, okolju in organizacijam naproti: »Velik izziv bo, kako zadržati v Sloveniji ljudi s poklici, ki jih ni veliko. Poznal se nam bo vsak, ki ga ne bomo zadržali.« Na tuje je odšel tudi njegov sin, mikrobiolog po izobrazbi. Da bi si kruh služil v UKC, se očetu ni zdelo primerno, drugje pa ni dobil ustrezne ponudbe, zato je odšel in zdaj dela v tuji farmacevtski družbi.
Sogovornik je kariero začel na Sladkem Vrhu, tam je tri leta delal kot splošni zdravnik: »Imel sem hrastovo mizo z velikimi predali. V vsakem je bila ena knjiga, po kateri sem posegel vsakič, ko sem bil v stiski. Strah me je bilo, da bom naredil kaj narobe in se bo kaj zgodilo.«
Tudi v novi pisarni, kamor bo vstopil jutri, je miza. Upa lahko, da bo v predalih našel uporabne knjige z nasveti, ne okostnjakov.
