Osebno z Zalo Velkavrh: Kinoprogramerka na prostem

Vsak večer je v ljubljanskem parku Tabor razprostrla platno, postavila stole in dala znak za začetek kinopredstave. Članica društva ProstoRož pravi, da je aktivna državljanka zgolj, ko gre za teme, ki jo zanimajo. Ne zdi se ji niti nujno, da bi bili vsi aktivni, bolj pomembno je, da bi tisti, ki si želijo kaj spremeniti, vedeli, kako to storiti.

V parku Tabor se je prejšnji teden gledalo filme, že četrto leto zapored. Članice društva ProstoRož so namreč pred časom sklenile, da štirimesečni program kulturnih in športnih prireditev, med njimi koncertov, delavnic in predavanj, razširijo še s kinom na prostem. Kljub temu da teh dejavnosti v parku Tabor ne organizirajo več, je kino ostal. »Ker je to naš najljubši dogodek,« priznava sogovornica, ki se je društvu pridružila leta 2012. Njihov cilj, postavile so si ga same, je obujanje in urejanje degradiranih prostorov.

Za kino na prostem so se odločile, ker jim je pomembno, da preizkušajo nove rabe prostorov. Ob pogledu na park ne pomisliš, da bi bil ta kinodvorana, toda zdaj je jasno, pravi 27-letnica, da je lahko tudi nogometno igrišče ali zelo prehoden park primeren prostor za ogled v tem primeru slovenskih filmov. Da so zgolj slovenski, je zdaj že pravilo. Letos jih je izbirala ona. Vedela je, da želi na pogled postaviti Idilo, ki je sama še ni videla, in Deckument, ki je njen najljubši dokumentarec, pri drugih so ji pomagali prijatelji. Sama ima zelo rada filme, ni pa cinefil, »Maša je bolj,« doda. V mislih ima Mašo Cvetko, ki je lani pripravila kinoprogram in ki je skupaj z Ano Grk in Alenko Korenjak leta 2004 ustanovila društvo ProstoRož.

Ko je bil seznam želenih filmov narejen, je sledilo dogovarjanje z režiserji in producenti. Filme, ki so bili predvajani, so jim namreč produkcijske hiše odstopile brezplačno. Jih je kdo zavrnil? Eden. Tistega filma na programu ni bilo.

Vse dejavnosti, ki jih organizira ProstoRož, so brezplačne, tudi zato, ker na takšne dogodke po Zalinem mnenju pridejo drugačni ljudje: »Meni je strašno zanimivo videti to pestrost gledalcev.« Prve vrste so zasedli otroci, ustavljali so se tudi mimoidoči in nato mnogi ostali do konca. Nikomur ni bilo težko pomagati, tudi prinašati dodatne stole. »Super je bilo videti, kako so vsi sproščeni v kinu, ki nima vstopnic, ni v zaprtem prostoru in v katerem morajo biti pravila vedenja tihi dogovor med obiskovalci.« Sami so se dogovarjali, kako bodo sedeli, da bodo videli vsi.

Od projekta do projekta

Med obiskovalci so bili letos tudi tujci, saj so bili filmi prvič opremljeni z angleškimi podnapisi. S programom so se lahko seznanili v zloženkah, ki so bile sicer namenjene predvsem bližnjim prebivalcem: »Vedno gremo po soseski, od nabiralnika do nabiralnika.« Želeli bi si jih natisniti več, a za to ni bilo denarja. Za organizacijo in izvedbo kina je društvo, ki se financira le prek razpisov, dobilo 2600 evrov, večino je prispeval Turizem Ljubljana, manjši del javni sklad za kulturne dejavnosti, pojasnjuje sogovornica, ki je samozaposlena kot samostojna kulturna delavka.

Takšnih manjših dogodkov je v Sloveniji vedno več, zato človeku ni treba po kulturo v središče mesta, kjer se zberejo cele množice: »Tako se tudi bistveno bolj poistovetiš s prostorom in samim kulturnim programom.« Prav ta ideja, da se ljudje, ki so sosedje, vsaj spoznajo, je bila ključna, ko so se pred leti ustanoviteljice društva lotile revitalizacije parka Tabor.

Poleg tega projekta jih javnost pozna po ureditvi atrijev v Stari Ljubljani, oživitvi Savskega naselja, popoldanski zeleni tržnici na Trubarjevi, knjižnici reči in park placih. Smo kaj pozabili, kar bi morali nujno omeniti? »Ja, pomemben projekt Javne površine v soseskah.« V njem so po pogovorih z različnimi deležniki prepoznali ključne probleme, poiskali rešitev in predlagali ukrepe, kako jo izpeljati. Javne površine se »fragmentirajo, niso vzdrževane, so zaparkirane, in nihče za to ne odgovarja«. Prepričana je, da se vedno najde skupna točka, če se deležniki pogovarjajo, komunikacija med odločevalci, torej občino in državo, ter lokalnim prebivalstvom je namreč ključna. Dober primer takšne komunikacije, nadaljuje, se trenutno odvija v kranjski soseski Planina. Pobudo za spremembe je prevzela občina, ki odlično sodeluje z lokalnimi nevladniki.

Če bi prebrala svoj vodič ...

Ta projekt je bil usmerjen v odločevalce, in enako bo pri naslednjem, s katerim se bo ukvarjala zdaj, ko je konec kina na prostem. »Zgolj prenavljanje pohištva ne bo dovolj, če hočemo kaj spremeniti, zato je treba ozaveščati tiste, ki odločajo«. Vedeti morajo, da so spremembe možne. Tako kot morajo to vedeti državljani. Ni nujno, da so vsi državljani aktivni, pomembneje se ji zdi, da posameznik, »ko začuti, da bi rad deloval v lokalnem okolju ali na nacionalni ravni, ve, da je to mogoče«. Da ve, kje najti informacije ali komu napisati pobudo, dodaja diplomirana komunikologinja, ki na fakulteti za družbene vede končuje magistrski študij sociologije.

Prav v okviru študija je izpeljala še enega od svojih projektov – Vodič po birokraciji. Na elektronski naslov ProstoRoža je prišla vrsta vprašanj o tem, kako so se lotile revitalizacije soseske, na kaj vse so bile pozorne, ko so organizirale garažno razprodajo, in podobno. Te informacije je »res težko dobiti, če ne veš, kje iskati. Tudi meni bi bilo, če ne bi imela Maše, Ane in Alenke, ki so takšne dogodke organizirale že deset let.« Zato je to idejo predstavila ekipi inštituta Danes je nov dan, s katero je lahko sodelovala kot del učne obveznosti pri »odličnem« predmetu Utopistike: alternative družbenega razvoja, nosilka katerega je prof. Tanja Rener. Inštitut ji je pomagal sprogramirati spletno stran, finančno pa je projekt podprl zavod Bunker. Tako so v soavtorstvu z njenim prijateljem Gregorjem Berkopcem, pravnikom po izobrazbi, nastajali različni teksti, ki birokratskih pravil ne predstavljajo po zakonih, temveč glede na vprašanje, ki se rešuje.

V enem od vodičev je na primer popisovala, na kaj vse mora biti človek, ki organizira dogodke na javnih površinah, pozoren. »Če bi svoj tekst še enkrat prebrala, ne bi letošnjega kina na prostem policiji prijavljala šele v nedeljo popoldne«, le dan pred začetkom programa, morala bi ga namreč vsaj pet dni prej. Glede na izobrazbo, dodaja, se osredotoča predvsem na vsebino in dobre zapise. »Tehnična izvedba mi gre še kar slabo,« malo za šalo, malo za res pove Zala, ki je sicer skupaj s fantom vsak večer pripravljala kinodvorano na prostem.

Vedno pride mimo pravi

Prepričana je sicer, da se vedno najde kdo, ko človek potrebuje pomoč. Skupaj s fantom denimo nista mogla prestaviti »gigantskega zvočnika, ker jaz ne morem dvigniti te teže«, a se s tem nista obremenjevala, saj sta vedela, da bo kdo, pripravljen pomagati, prišel mimo. In je, takrat sicer glavni tehnik Kinodvora, ki jim je letos brezplačno tudi namestil ozvočenje. »Zato je to letos bistveno boljše kot lani,« priznava sogovornica, ki je odraščala v Litiji, od srednje šole pa živi v Ljubljani. Z veseljem biva v glavnem mestu, saj ima tako dostop do številnih kulturnih dogodkov. Že v srednji šoli se je udeleževala šolske impro lige v Kudu Franceta Prešerna, kjer je ne le spoznala veliko ljudi, temveč tudi izvedela, kako delujejo takšne skupnosti in javni prostori, pojasnjuje Zala, ki je težko pri miru in ki zadnja leta pogosto gleda nogomet. Zato se v prihodnje v parku Tabor morda ne bo gledalo le filmov, temveč v živo spremljalo tudi turnir Fife: »Meni bi bilo to super.«