Osebno z Zvonkom Ivanušičem: Uspešen in marsikomu trn v peti

Zvonko Ivanušič je zazrt v prihodnost se posveča novim izzivom. V preteklost se ne ozira, ker v tem ne vidi nič produktivnega. Ne goji zamer, čeprav prizna, da so ga nekateri močno razočarali. Se pa zdaj vsekakor počuti olajšanega in svobodnega. Ni več tisti nekdanji predsednik uprave Save Re, ki so ga krivdno razrešili, pač pa po poravnavi na sodišču velja, da je to zavarovalniško skupino zapustil sporazumno – skupaj z odpravnino.

V Savi Re je bil zaposlen štirinajst let. Polovico od tega je bil predsednik uprave. Uspešen in zato marsikomu trn v peti. Zdaj je bolj ko ne jasno, da ga v resnici ni odnesla razvpita zgodba o nakupu nekdanje upravne stavbe ACH. Zaradi rasti in razvoja poslovanja ter posledično potrebe po večjih prostorih so v družbi iskali ustrezen prostor v prestolnici. Veljala je ocena, da je pametnejši nakup kot najem nepremičnine. Temu ni nihče oporekal. Potem pa se je močno zapletlo, kajti Ivanušiču so vsi tisti, ki so čakali na svojo priložnost in Savo Re šteli v svoje interesno območje, očitali ekonomsko neupravičen in nepregleden nakup. In zgodbo v skladu s scenarijem pripeljali do cilja – torej njegove razrešitve.

Zgodba se je preselila na sodišče in pred nedavnim dobila epilog, po katerem Ivanušič ni več krivdno razrešen, pač pa so se dogovorili o sporazumnem razhodu. Sava Re mu mora skladno s tem izplačati tudi odpravnino. Koliko in kaj še zajema pogodba o poravnavi, ni mogoče izvedeti. Vendar se pri takšnem razpletu samo po sebi vsiljuje vprašanje, ali bo zdaj kdo odgovarjal zaradi krivde, ki so jo naprtili Ivanušiču, ker so se ga pač hoteli znebiti, zdaj pa v Savi Re, tako kaže, sami priznavajo, da nekdanji predsednik uprave ničesar ni naredil narobe. Zakaj bi sicer privolili v poravnavo, če bi imeli v rokah dokumente, ki bi nedvoumno dokazovali krivdo! Nasprotno, nadzorniki (sedanji in nekdanji) in tisti, ki so jim asistirali v ozadju, prav gotovo poznajo vsebino zapisnikov sej, na katerih je tekla beseda o nakupu stavbe ACH. In dobro vedo, da je na eni izmed sej Ivanušič ponudil bianko odstopno izjavo, če bi se izkazalo, da je bilo pri tem nakupu kaj narobe. »To bi dejansko storil tisti trenutek, ko bi mi bilo karkoli dokazano. Do danes še ni nikakršnega dokaza,« pravi naš sogovornik.

Dokazov ni, posel pa cveti

Takratni prvi nadzornik Branko Tomažič, ki se je kasneje zaradi neprimerne usposobljenosti za delo v nadzornem svetu moral posloviti, je po razrešitvi razlagal, da do nje ni prišlo zaradi ekonomskih razlogov oziroma neupravičenosti odločitve za nakup, temveč zaradi zavajanja predsednika uprave. Ivanušič pa je pozneje z magnetogrami dokazoval, da nič od tega ne drži. Da bo mera polna, se danes izkazuje, da je bila stavba ACH za družbo dobra naložba. Dejansko gre za nematerialno zadevo, ki obsega manj kot pol odstotka naložbenega portfelja. Iz zanesljivih virov pa smo izvedeli, da prostore ACH Sava Re zdaj oddaja podjetju Nil za 13 evrov na kvadratni meter, kar pomeni 10-odstotno donosnost na kapital. Poravnava v tem kontekstu postane še toliko bolj razumljiva.

Odprta vrata in novo delo

Toda to poglavje je zanj končano. Ravno ta teden odpira svoje podjetje za poslovno svetovanje, d. o. o., in kot pravi, ima dogovorjenega že kar nekaj dela. Tu in tam ga je celo preganjal strah, da se mu bodo zaradi nesrečne zgodbe v Savi Re vrata zapirala, a je vedno znova prijetno presenečen, ko marsikje naleti na široko odprta. Na funkciji, na kakršni je bil, si človek lahko nakoplje nemalo sovražnikov, zlasti če ni najbolj dovzeten za 'trgovanje z uslugami'. Pa so pri njem v vseh teh letih velikokrat iskali usluge? Da, pritrdi. »Toda ko je okolje sprevidelo, da za te reči nisem najbolj dovzeten, je bilo tega čedalje manj.« Nekoč je slišal, da se naokoli govori, češ da se z njim ne splača ukvarjati, ker ni veliko koristi. Meni, da je to sicer lepa referenca, a je zelo nevarna.

Najbrž res. Je že pravim stopil na žulj, da so se ga po vsej sili hoteli znebiti. Kdo? Dopušča možnost, da v ozadju igre, ki je pripeljala do njegovega odhoda iz Save Re, stoji Borut Jamnik, ki da si neomajno želi obvladovati zavarovalništvo in je zato v Savo postavil svojega človeka – Marka Jazbeca. Slednji je bil po naših informacijah sicer po ocenah zadnji v vrsti med kandidati v izbirnem postopku, licenco na agenciji za zavarovalni nadzor pa je dobil za en glas razlike. A to je že druga zgodba.

Ne šahira z ljudmi

Volje in energije za delo 58-letnemu magistru ekonomskih ved ne manjka. Znanja in izkušenj tudi ne, vsaj kar zadeva zavarovalniško panogo. Zdaj razmišlja, da bi se na tem področju še dodatno izobraževal, ker meni, da znanja nikoli ni dovolj.

Če je človek tako dolgo na položaju, kjer mora vsakodnevno sprejemati ključne odločitve, se najbrž napakam ni mogoče izogniti? Da, pritrjuje, če si aktiven in nenehno v pogonu, zagotovo delaš tudi napake, a bolje to, kot da sploh ne sprejemaš odločitev. Posledice za podjetje so v tem primeru lahko precej bolj neprijetne. Save Re vsekakor ni zapustil v slabem stanju, sicer ne bi bila tako mamljiva za apetite mnogih.

In če imamo doma včasih težave s priznavanjem dobrega dela, onkraj meja na te reči, kot kaže, gledajo drugače. Prejšnji teden se je Ivanušič mudil v Sarajevu – na seji zavarovalniškega in pozavarovalniškega združenja regije, katerega častni član je. Leta 2014 so mu prav tam podelili naziv najmenedžerja finančnih institucij, in sicer na podlagi ocene tega, kar je naredil med vodenjem Save Re. To je sploh prvič povedal v našem pogovoru. Nikoli se ni hvalil z nazivi. Tako kot, pravi, ni nikoli nastopal s pozicije moči in ni šahiral z ljudmi. Med sodelavci je vedno spodbujal timsko delo. Pa vendar je danes znano, da so ga s pomočjo tistih od zunaj najprej spodnesli in v nekem smislu izdali kadri od znotraj. Tisti, s katerimi je dolga leta delal in jim zaupal ...

Kitara in trta za dušo

Malokdo ve, da je Belokranjec, doma iz Adlešičev pri Kolpi, po duši glasbenik. V zadnjih mesecih je spet našel dovolj časa, da se je posvetil kitari – akustični in električni. Pred davnimi leti je v glasbeni šoli mlade nadobudneže celo poučeval ta inštrument, zdaj znanje pili sam s pomočjo zasebnega učitelja. Z veseljem se posveča tudi dvesto prav posebnim trtam, ki jih ni treba škropiti. Njegovi trije otroci so že odrasli: najstarejša hči kot profesorica športne vzgoje dela na walfdorski šoli, sin, inženir strojništva, je zaposlen pri Akrapoviču, najmlajši pa opravlja magisterij na ljubljanski ekonomski fakulteti.

Med mnogo menedžerji in gospodarstveniki še vedno uživa ugled in spoštovanje. Sam pravi, da ta čas morda pogreša edino aktivnost in tempo, ki ga je bil navajen živeti v različnih službah skoraj tri desetletja. Nekaj pa je gotovo: kakorkoli bo v prihodnje, v politiki se zanesljivo ne vidi, čeprav so ga nekateri že zaznali na svojem snubitvenem radarju ...