Tiskane izdaje
Na začetku letošnjega julija sem se znašel v Münchnu na proslavi 125. obletnice Deutsche Bank, v katero sem v podružnici na Schwanthaler Strasse pred skoraj šestdesetimi leti vložil petdeset nemških mark. Slavnostni govornik Asoka Wöhrmann me je navdušil z izjemnim govorniškim darom in pronicljivimi ocenami sedanjega in prihodnjega ekonomskega položaja v Evropi in svetu.
Pri dvanajstih je kot posvojenec prišel v Nemčijo s Šrilanke, potem ko so mu starši umrli v prometni nesreči, zdaj pa je na čelu največje nemške banke. Kasneje mi je ob pivu zaupal, kako je kot pionirček mahal z jugoslovansko zastavo, ko so v njegovi takratni domovini sprejemali maršala Tita. In ker je ob meni sedel tudi prijatelj pokojnega gospoda Habla, mojega prvega bančnega svetovalca pri DB, ki mi je prav tako v juliju pred 26 leti omogočil prvi stik s predsednikom Helmutom Kohlom, se mi je sprožil niz asociacij.
Pred kratkim preminuli nemški politični velikan je takrat odločno nasprotoval razpadu Jugoslavije po našem scenariju, prav tako mu je sprva nasprotoval njegov zunanji minister Hans-Dietrich Genscher. In čeprav smo kasneje tudi s pomočjo Nemčije dosegli samostojnost – tako mi kot Hrvati – me je gospod Habl, kadarkoli se je na Balkanu kaj zapletlo, znal presenetiti z vprašanjem, ali predsednik Kohl takrat pa le ni imel prav.
Ob takšnih spominih in asociacijah, ki jih sprožajo, se človeku nehote postavljajo neprijetna vprašanja. Dosegli smo vse, kar smo si Slovenci in Hrvati želeli, uresničili smo sanje svojih dedov in pradedov, zdaj se pa spotikamo ob arbitražnem sporazumu, ki to noče biti in je slabši od sporazuma Drnovšek-Račan. Namesto da bi se pogovarjali o tem, kako bomo bolje živeli – in ko že govorimo o morju (oziroma se o njem prepiramo), kako ga bomo očistili in vanj vrnili ribe. Moj oče, ki je bil zakupnik dela Save in Ljubljanice, je vedno govoril, da ni lastnik vode, ampak rib, ki v njej plavajo! Repopulizacija je tema, o kateri bi se morali pogovarjati s Hrvati. Slovenci ga imamo malo, imamo ga pa vendarle: najlepše morje na svetu z najkakovostnejšo ribo na planetu! Le redki politiki to razumejo. Žal so med temi, ki tega ne dojamejo, celo naši prijatelji Dalmatinci, ker so pač od vekomaj živeli v ekološkem in ihtiološkem izobilju. Kakšno neznanje, zaslepljenost in krmarjenje na plitvino!
Na stotine primerov posledic ropanja morskega bogastva lahko naštejem, a bom zaradi pomanjkanja prostora samo enega. Ko smo se pred štiridesetimi leti potapljali v bližini Suska v času drstenja grancevul, smo lahko občudovali kupe teh rakovic, ki takrat zlezejo druga na drugo. V uro dolgem potopu smo naleteli na nekaj teh do štiri metre visokih kupov. Štiri desetletja kasneje ni v tistih globinah nobenega kupa več, še huje, niti ene osamljene rakovice ne moreš več srečati.
Avgusta je bilo v Poreču srečanje pod naslovom Prihodnost Evrope in ob robu tega srečanja sta poslanca evropskega parlamenta, naš dr. Igor Šoltes in hrvaški Ivo Jakovčič, pokazala pripravljenost, da bi v Bruslju predstavili pobudo o ustanovitvi skupnega inštituta za repopulizacijo Jadrana. Tako bi dokazali ne samo to, da nam je mar za skupno morje, temveč da znamo, tako kot pri osamosvojitvi pred 26 leti, za skupen cilj združiti moči še danes.
To je tudi v vitalnem interesu Evrope, ki bo z veseljem podprla tak projekt. Iskati moramo rešitve, ne pa izgovorov za ohranjanje problemov. Potem mi ne bo težko odgovarjati na vprašanje, ali ni imel predsednik Kohl (in z njim takrat ves svet) prav, ko je bil proti razpadu Jugoslavije.
