Pogled iz Ozadja: Dežela (ne)mobilnosti

Kolumna izpred meseca dni, v kateri sem pisal, kako so Švicarji ukrotili svoje avtocestne divjake, je vzbudila precej pozornosti, obiskala me je tudi novinarska ekipa s Pop TV, in ko so me za prispevek posneli v avtomobilu, mi je vprašanje novinarke dalo misliti.

»Kako pa vi sedite?« me je vprašala.

»Kako?«

»Tako ležerno. Nas so učili, da se moramo držati bolj naprej, bolj k volanu.«

Pomislil sem, da pri nas ni nekaj narobe samo s prometom na avtocestah. Prav to, lezenje k volanu, je namreč narobe. Kdor visi na volanu, po možnosti s klobukom na glavi, namreč ne vidi stranskih ogledal, še tisto v sredini avtomobila komaj. Potem sem bil nekaj naslednjih dni pozoren na dogajanje na naših cestah in imel sem kaj videti.

Stanujem v Črnučah v Ljubljani, in ko sem dan po snemanju tega prispevka hotel s stranske ulice zapeljati na glavno, sem imel precej težav zaradi kolone, ki se je nabrala na njej in se sploh ni premikala. Do dvesto metrov oddaljenega semaforja, od koder je promet stekel, sem potreboval petnajst minut. Kaj je bilo? Nesreča? Ah, ne.

»Dan mobilnosti,« je rekla policistka, ki je stala ob zapori, s katero so zaprli glavno ulico. Kot ribiču se mi je porodila asociacija: tako nekako se mi je zdelo, kot bi skušali tam blizu tekočo Savo preusmeriti v Gameljščico. To se menda imenuje dan mobilnosti. Če bi jo hoteli doseči, to mobilnost, bi morali na ta dan na križišča poslati policiste, ki bi skrbeli, da bi promet čim hitreje tekel, tako vsaj sam to razumem. Še to: ob polkrogu, ki je po sili razmer postal glavna ulica, stojijo vrtec, šola in dom starejših, skratka v bližini so najbolj ranljive skupine ljudi.

Tudi če se iz Črnuč odpelješ v center mesta, ko na mestnih vpadnicah ne poteka kakšen eksperiment, ne gre prav gladko. V tujini, pa ni treba daleč, niti ne na zahod, že v Zagrebu poznajo zeleni val, s katerim po mestnih vpadnicah, če le ni prevelike gneče ob konicah, tekoče prideš do središča. Dunajske ceste v Ljubljani ne morete nikoli prevoziti v enem zamahu in z dovoljeno hitrostjo šestdeset kilometrov na uro, pa če je še tako prazna. Ne gre.

Potem je tu prehitevanje tovornjakov na avtocestah oziroma, kot jim rečejo Nemci – dirke slonov (Elefantenrennen). V Italiji je prepovedano, kdor to prepoved krši, takoj izgubi vozniško dovoljenje. Vožnje po naših avtocestah si ne znam predstavljati brez vsaj enega bližnjega srečanja dveh slonov, ki kot da bi tekmovala, kateri bo dlje v vodstvu, in s tem za dolge minute prisilita ves promet za seboj v potovanje pri največ osemdesetih kilometrih na uro. Zakaj tega ne prepovedo?

Pa tovornjakarji niti niso najbolj nesramni vozniki. Prekašajo jih tisti z dostavnimi vozili. Tako sem pred kratkim pred trojanskim predorom nastavil na tempomatu hitrost sto kilometrov na uro in potem opazoval rdeč kombi s celjsko registracijo, ki mi je visel na odbijaču in odbrzel s povečano hitrostjo, ko se mi je le uspelo umakniti v prvo luknjo na desnem pasu. Z nalepko 100 km/h na zadnjih vratih prehitevajo vozila, ki peljejo s 120 km/h, kar prav tako zahteva svoj čas, in pri tem za svojim hrbtom zadržujejo osebna vozila, ki zaradi njihovega 'nahrbtnika' ne vidijo, kaj se dogaja v ospredju, in se zato ne morejo pravočasno odzvati na nenadno zgostitev prometa. Ko 'omara' z razgledom pred seboj nenadoma zavre, je za marsikoga za njo že prepozno.

Takšne težave v državah, ki jih imam v mislih, ko se primerjam z njimi, urejajo v tekočem prometu. Ne čakajo z radarji, kjer je to zanje najlažje, pač pa na predrzne in brezobzirne prežijo v živem prometu. Ne samo da bi takšne morali izločiti iz prometa, tudi posneti bi jih morali in posnetke kazati v oddajah, namenjenih prevenciji pred nesrečami. Treba se je namreč zavedati, da nas nesreče veliko stanejo. Mene, vas, vse nas.

Pa nočem soliti pameti. Imam pa oči in vidim, kako so s težavami, ki so tudi njih pestile, opravili v urejeni državi, kot je Švica. In ne vidim pametnega razloga, da jih ne bi posnemali.