Pogled iz ozadja: Je Marjan Šarec lahko sprememba?

Volivci so odločili, da Borut Pahor ostane predsednik države. Čeprav sem večkrat javno napovedal, da bo najbrž zmagal, sem bil nad izidom razočaran. Ne zato, ker bi mislil, da bi bil njegov protikandidat boljši od njega. Ker na te volitve nisem gledal kot na tekmo, v kateri izbiramo predsednika, ki bi bolj verjetno vlekel dobre poteze za državo. Zato, ker sprememb, ki jih sam vidim kot nujne, predsednik države ne more zagotoviti. Ne, te volitve so se mi zdele pomembne v simbolnem smislu. Odgovorile naj bi na vprašanje, ali bomo volivci politiki poslali sporočilo, da ne mislimo več nagrajevati, na kratko rečeno, instagram politike. Pahor ni edini, je pa gotovo najpomembnejši protagonist takšne politike. In ker je to politika, ki uničuje vero, da gre v politiki za kaj več kot medijski spektakel, s tem pa tudi vero, da so spremembe sploh možne, sem si takšnega sporočila volivcev želel. Sporočilo ni prišlo, ostaja pa vprašanje, ali tistih nekaj več kot 47 odstotkov glasov za Marjana Šarca in to, kar naj bi on sam predstavljal, pomeni prvi korak k takšnemu sporočilu na državnozborskih volitvah prihodnje leto.

Poudarjam, da nisem podpornik sprememb kar tako. Spremembe so zmeraj možne tudi na slabše (pri nas ta film gledamo od umika dr. Drnovška iz vladne palače). Slovenija, Evropa in celoten Zahod potrebujejo spremembo, ki bo končala spodkopavanje demokratičnih tradicij tega dela sveta. Osnova tega spodkopavanja pa leži v družbenopolitični praksi, ki ne glede na izid volitev zmeraj prinese iste zmagovalce. Na kratko jim danes rečemo en odstotek. Ko v nadaljevanju ocenjujem možnost sprememb, mislim na spremembo takšne prakse.

Ko so me v teh dneh spraševali za komentar predsedniških volitev, je večino zanimalo tudi, kaj menim o Šarčevih možnostih za uspeh na parlamentarnih volitvah. Odgovarjal sem, da je to drugorazredno vprašanje. Prvo vprašanje bi moralo biti, kaj on predstavlja, kaj je njegova vizija Slovenije in kako jo namerava uresničevati. V predsedniški kampanji z izjemo nekaj malenkosti tega ni mogel (morda niti hotel?) razkriti. A ker o tem, dokler ne bo predstavil programa (govorim s predpostavke, da bo na volitve šel), lahko zgolj ugibamo, vendarle nekaj besed o drugorazrednem vprašanju.

Njegove možnosti za volilni uspeh so precejšnje. Res je, da je bilo veliko njegovih glasov proti Pahorju in ne zanj, vendar je tudi res, da na parlamentarnih volitvah ne lovi 50 odstotkov. Poleg tega se je pokazalo, da je volilno telo pripravljeno še enkrat poskusiti s kandidatom, ki se bo tako kot Miro Cerar predstavil za outsajderja, nekoga, ki ni del političnega establišmenta. In da se to volilno telo še ni pripravljeno mučiti s poglobljeno oceno njegove ekipe in programa. Tudi brez dobre ekipe in z nejasnim programom mu lahko uspe. Na volitvah.

Druga zgodba pa je vladanje. Tu pridemo do sodobnega političnega paradoksa: lastnosti, ki delajo dobrega kandidata, bolj ustrezajo zmagi v resničnostnem šovu kot dobremu vodenju vlade. Kako prebiti ta paradoks (biti dober kandidat in dobro voditi vlado), je vprašanje, na katero še nismo našli odgovora. Od tega, kako se bo z njim spopadel Šarec, bo odvisno, ali bomo dobili še en projekt, podoben SMC-jevemu, ali stranko (ekipo), ki lahko začne spremembe, o katerih sem govoril. Iz njegovih dosedanjih nastopov zaznavam dve nevarnosti, ki ga od dobrega vladanja lahko oddaljita. Prva je v tem, da bi želel akcijski, terenski način dela, primeren za lokalno okolje, prenesti na državno raven. Problemi državnega upravljanja so toliko kompleksnejši in toliko obsežnejši, da jih na tak način preprosto ne bo mogel obvladati. Druga nevarnost je njegovo prelahko odklanjanje zavezništev. Če bo skušal svojo politično neomadeževanost tako kot Cerar braniti z zaklinjanjem, da z nikomer nima nič, ga bodo – tako kot Cerarja – izgnali v kot, kjer ne bo pomembnih zaveznikov. Brez pomembnih zaveznikov pa – to si lahko preberete že v Igri prestolov – se ne da vladati.