Pogled iz ozadja: Nacionalni interes po »švicarsko«

Vsak državljan je srečen v svoji državi in ponosen nanjo. Zato Švicarji obožujejo svojo zastavo, ki jo srečamo skoraj na vsakem koraku: na hišah, lokalih, hotelih, da o švicarskih izdelkih od sira do Monteverdija (nekdanja butična znamka luksuznih avtomobilov) niti ne govorim. Švicarski vojak je spoštovana oseba, dobrodošla v vsaki družbi, še posebej je privlačen za mlada dekleta. Se spomnite, kako so se jih (vojakov) otepala naša brhka dekleta v nekdanji državi?

V Švici »nacionalni interes« ni nekaj abstraktnega, ni nekakšen modni dodatek. Je zavedanje vsakega posameznika, da mora po svojih močeh in zmožnostih prispevati k idealni družbi srečnih, zadovoljnih in zdravih državljanov. Vsa dejanja in ravnanja so usmerjena k cilju vsesplošne blaginje ob upoštevanju največje mogoče svobode slehernega posameznika. Nihče ničesar ne vsiljuje, pričakuje pa odzivnost, ki jo sam daje.

Nekega večera leta 1956, ko sem bil prvič v Švici, sem se sprehajal po Bahnhofstrasse v središču Züricha in opazoval bogate in razsvetljene izložbe. Gledam svetleče predmete, vdihavam (po nepotrebnem) zadnje dime neretve in odvržem ogorek. Nekaj korakov stran me dohiti gospod, ki mi vljudno ponudi odvrženi ostanek cigarete z besedami: »Tole ste izgubili, gospod!« To se mi je tako vtisnilo v spomin, da tudi pod prisilo česa takega ne bi več storil. Tako zelo, da sem prenehal kaditi!

Kasneje sem kot podjetnik v Švici dodobra spoznal partnerski odnos med državo in državljani. Švicar, ki ve, da oblast deluje v njegovem (nacionalnem) interesu, se zaveda svoje obveznosti do države. Ve, da z davki pokriva tudi svoje potrebe (vso infrastrukturo, šolstvo, zdravstvo, socialo itd.). Davčni uradnik pa ve, da sedi na plečih zavezancev, in mu celo svetuje, kako bi lahko plačal manj davka?! Često sem hodil po take nasvete na davkarijo in jih ob prijaznem sprejemu tudi dobil. Ob nekem letnem pregledu poslovnih knjig me je prijazni davkar opozoril na razne dodatne stroške, ki bi jih lahko uveljavil, pa jih nisem. Na neki način sva postala soodvisna in na davkarijo sem hodil z veseljem. Seveda ne zato, da bi jo prelisičil ali izposloval kakšno lažno ugodnost. Bilo bi me sram, če bi samo pomislil na kaj takega.

Enaka miselnost velja tako v nemških kot italijanskih ali francoskih kantonih. Vse povezuje nacionalni interes, ne narodnost ali strankarska pripadnost ter ideologija.

Švicar ne zavida sosedu boljšega avtomobila, lepše hiše, naj so razlike v bogastvu še tako velike. Pokojni ribiški prijatelj dr. Bechtler iz Züricha je sodil med najbogatejše Švicarje. V razkošni vili ob Züriškem jezeru je med drugim zaposlil zakonski par Rado in Milana iz Ajdovščine, oba knjigovodji po poklicu, ki sta v desetih letih pri njem zaslužila toliko, da sta v Vrsarju postavila manjši hotel. Gospa Rada mi je pripovedovala, kako prijazna je bila do nje bogata gospa Bechtler, ki je plačevala več milijonov švicarskih frankov letnega davka na svoje dekliške nepremičnine. Tudi sam sem večkrat povprašal inženirje in delavce v Bechtlerjevi tovarni, kako gledajo na lastnikovo bogastvo. Vsi vprek so mi zatrjevali: Hvala bogu, da ga imamo – skrbi za delo in ostalo, da imamo tudi mi to, kar potrebujemo. Nobene zavisti, samo sodelovanje za skupno dobro! Ampak – če bi pa Švicar izvedel, da se je sosed izognil davku in tako povečal svoj standard, bi ga takoj prijavil davkariji. Takrat se sicer prijazni davkar spremeni v samega hudiča.

Nacionalni interes je torej blaginja vseh državljanov po lastnih močeh in znanju, za upravičeno onemogle pa poskrbi država. V imenu nacionalnega interesa (po švicarsko)!