Pogled iz ozadja: Ni vse, kar je uresničljivo, tudi sprejemljivo

Ste se kdaj vprašali, zakaj je kralje in cesarje skrbelo, kaj si o njihovih dejanjih misli ljudstvo? Ni jim bilo treba na volitve, in če komu kaj ni bilo všeč, ga je lahko brez strahu pred kazensko ovadbo spokal v zapor ali na vešala. In vendar so se bali ljudskega revolta. Ker so ljudski upori neprijetni. Res je, da se jih da zatreti z vojsko, a veliko stanejo. Pa tudi – nekateri cesarji in kralji so njihov konec dočakali brez glave.

Danes je, hvalabogu, drugače. Vladarji po ljudskih revoltih ne ostanejo brez glave, kvečjemu brez vladarskega žezla. Vendar pa imajo več razlogov, da upoštevajo ljudsko razpoloženje, kot nekdanji kralji in cesarji. Vsaka štiri leta morajo na volitve in raznorazne agencije jim stalno merijo rejtinge. V času, ko javno mnenje pomeni več od dejstev, se zato vlade raje izogibajo ukrepom, ki ljudi jezijo. Skratka, skušajo upoštevati, da ni vse, kar je uresničljivo (kar lahko speljejo skozi parlament), tudi sprejemljivo (za ljudstvo).

Vlada Mira Cerarja se je v zadnjem času dvakrat odločila spregledati to modrost. Prvič pri lex Magna. Ker ima v parlamentu večino, je (jasno!) po nujnem postopku in kljub pomislekom sprejela zakon, s katerim multinacionalki Magna omogoča postaviti avtomobilsko lakirnico po manj strogih postopkih od sicer veljavnih. Nekaj mesecev kasneje, ko ima vlada tam opraviti s civilnimi iniciativami, pomisleki o vplivih na okolje in jezo slovenskih podjetnikov, ki ne razumejo, zakaj zanje veljajo strožji pogoji kot za tujce, minister za gospodarstvo, vidno nejevoljen, pravi, da bo vlada to zadevo speljala do konca. Bomo videli, bi rekel zenovski mojster.

Nekoliko drugačna je zgodba o drugem tiru. Predvsem zato, ker v njej vlada ni edini krivec, da se bo zakon o drugem tiru morda znašel na referendumu.

Njenih nerodnosti sicer ni manjkalo. Najprej je minister Gašperšič trdil, da drugega tira ne potrebujemo. Potem je vlada ugotovila, da se za ta projekt Slovenija ne more zadolžiti, in izgubljala čas z iskanjem zasebnega partnerja, kljub jasnim dokazom, da bo zato projekt bistveno dražji. Leta 2015 pa je zaradi slabo pripravljenega projekta še izpadla na razpisu za evropska sredstva.

Potem ko je za izvedbo investicije ustanovila podjetje 2TDK, namesto da bi za nalogo pooblastila Slovenske železnice, ki imajo za to usposobljen kader, in ko je prišla na dan ocena vrednosti projekta (1,4 milijarde evrov), je na sceno stopil svet za civilni nadzor projekta Drugi tir. Prek njega je vrsta strokovnjakov, od ekonomistov do gradbenih inženirjev, opozorila na pomanjkljivosti vladnega projekta. Vlade to ni zmotilo. Zakon je parlament sprejel (jasno!) po nujnem postopku, veto državnega sveta pa zavrnil. Seveda ne mislim, da bi morale vlade zmeraj popustiti civilnim iniciativam ali javnemu mnenju. Civilne iniciative so, tako kot politiki, take in drugačne. Ampak omenjeni svet je evidentno strokovno podkovan in brez političnih navezav. Vlada pa očitno brez kredibilnih odgovorov na njegove ugotovitve! Človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, kaj se skriva za vladno trmo. Prestiž? Interesi tistih, ki so vladi tak projekt »prodali«?

Kakorkoli že, kaže, da bomo o zakonu odločali na referendumu. Tu pa se pojavijo akterji, zaradi katerih pravim, da vlada ni edini krivec za situacijo. Namreč, namesto da bi svet vodil referendumske aktivnosti in v postopku skušal vlado prepričati, naj vendar privoli v razumne rešitve in se referendumu izogne, se je pojavil Vili Kovačič, ki postopek pelje v naročje SDS in s tem stran od iskanja kompromisa z vlado. Cilj ni več dober zakon, ampak poraz vlade. Dobivamo politizacijo referendumske pobude in odločanje o podpori eni od političnih opcij, namesto o zakonu o drugem tiru.

Vlada sicer še lahko sprejme predloge sveta in projekt popravi, a nič ne kaže na tak scenarij. Kako se bo drugi tir z vsem tem zamočviril, je težko predvideti, tolaži pa nas lahko, kot rečeno, da danes zaradi ljudskega upora ne padajo več glave.