Tiskane izdaje
Damjan Murko, Dominik Kozarič, Žiga Papež, Andrej Rozman Roza. Estradniki? Da, toda trenutno predvsem predsedniški kandidati. Sicer za zdaj zgolj samopredlagani. Do uradne kandidature jim manjkajo še državljanski podpisi, pa vendar – so kandidati in kot taki živ dokaz, kaj je Pahorju uspelo narediti iz predsedniške funkcije.
Fantje (nobene estradnice ni, ta tržna niša še čaka na popolnitev!) so, tako kaže, vzeli zares trenutnega predsednika in se odločili, da se pomerijo z njim na terenu, ki ga je v slabih petih letih aktualni predsednik oblikoval v predsedniškega. Treba je namreč priznati, da so več kot dostojni nasprotniki v zbijanju šal, fotografiranju za instagram ter prepričljivem vihtenju vil in lopate. Prav zanimivo bo opazovati Pahorja – doslej je tekmoval le z nasprotniki, ki politiko jemljejo resno, in z njimi opravil tako, da je iz predsedniške tekme delal cirkus, v katerem se ti niso znašli – kako se bo kosal s tekmeci, ki so mu v cirkusanstvu najmanj dorasli.
Ampak ta del zabave nas še čaka. Trenutno je bolj zanimivo opazovati, kako so se v predsedniški predtekmi zamočvirili v SDS in SMC. Obe največji parlamentarni stranki namreč še nimata kandidata in nič ne kaže, da bosta znali ponuditi kaj drugega kot topovsko hrano – kandidata, ki bo doživel hud poraz. Razlogi, zakaj je tako, so sicer podobni, zadrega, v kateri so se znašli, pa vendarle različna. Podobnost je v tem, da oboji preprosto nimajo ljudi, s katerimi bi lahko resno stopili v tekmo. Razliki pa je ime Ljudmila Novak.
Zadrega SMC se namreč z vstopom Ljudmile Novak v predsedniško dirko ni v ničemer spremenila. Da imajo le dva politika, ki bi lahko dosegla soliden rezultat (Cerarja in Brgleza), ta dva pa ali v tekmo ne moreta (Cerar) ali nočeta (Brglez), je vsem znano. Tako kot nekoč LDS bodo prisiljeni ponuditi kandidata, ki bo prejel okoli 2 odstotka glasov, in tako kot nekoč LDS tudi oni ne bodo naredili poteze, ki se zdi najbolj racionalna – podprli katerega od nenjihovih kandidatov. In tako kot nekoč v LDS si tudi oni preveč belijo glavo s političnimi posledicami slabega rezultata. Kajti političnih posledic sploh ne bo. Z nekaj sarkazma bi lahko rekli – enako kot nekoč pri LDS. Kajti tej porazi njihovih predsedniških kandidatov niso v ničemer škodovali, saj je zatem na parlamentarnih volitvah močno zmagovala. Tudi SMC poraz na predsedniških volitvah ne bo škodoval, a le zato, ker so si že z dosedanjo politiko dovolj škodovali sami.
Položaj SMC se s kandidaturo Ljudmile Novak torej v ničemer ne spreminja.
Drugače pa je s SDS. Nobenega dvoma namreč ni, da bo Ljudmila Novak močno premagala kateregakoli kandidata SDS, ki mu ni ime Janez Janša. A Janša v tekmo ne more. Malo zato, ker še zmeraj upa, da bo po naslednjih parlamentarnih volitvah postal predsednik vlade, malo pa zato, ker se zaveda, da na teh volitvah v drugem krogu ne more zmagati, pa naj bo njegov protikandidat kdorkoli. Poraz proti Novakovi, predsednici konkurenčne stranke na desnici in političarki, ki je prva na desnici zbrala pogum in se uprla do tedaj samoumevni predpostavki, da je Janša edini možni predsednik morebitne desne vlade, za SDS ni brez političnih posledic. Kako daljnosežne bodo, danes sicer ne moremo vedeti, a prav zato je za SDS položaj tako neprijeten. Salomonska poteza zanje bi bila seveda podpora Novakovi, toda racionalnih potez od njih nismo vajeni.
Si pa v SDS in SMC brez potrebe dajo toliko opraviti s temi kandidaturami. Ne glede na to, koliko bodo tuhtali, bodo na koncu prišli s kandidatoma, ki bosta močno poražena. Zato bi bilo modro, da manj tuhtajo in ne trošijo energije po nepotrebnem.
