Tiskane izdaje
Zakaj ne slavimo gospodarstvenikov tako, kot slavimo športnike? Vprašanje, ki me preganja, ko opazujem srečo in ponos, ki navdaja Slovenijo po zgodovinskih uspehih, ki jih zadnje čase množično dosegamo na športnem področju. Kajti športni uspehi nam dajejo tudi prepoznavnost. Gre torej za kratkotrajne koristi, ki imajo poleg sproščanja testosterona vendarle tudi gospodarski potencial.
Toda zakaj se enako ne dogaja uspešnim gospodarstvenikom? Zakaj zanje, ki resnično vplivajo na kakovost našega življenja, ne pripravljamo sprejemov, na katerih bi se zbirale množice ljudi, ki bi vzklikale njihovo ime? In na katerih bi se izmenjevali politiki v družbi s šefinjo finančne uprave v zahvaljevanju za to, da vsi bolje živimo? In kjer bi jim, v zahvalo za njihov prispevek, dali nekatere ugodnosti, da bi lahko zaposlili še več ljudi, da bi lahko bili še uspešnejši? In da bi naslednje dni mediji tekmovali med seboj v opisovanju njihovega življenja, kaj je vplivalo na to, da so to dosegli? In to počeli na pozitiven način …
Ljudje, s katerimi sem se o tem pogovarjal, so imeli različne poglede o vzroku za to. Pokazalo se je, da resnica ni odvisna od dejstev, ampak od razlage, torej od nas samih. A to v resnici sploh ni pomembno. Karkoli so že vzroki (gotovo jih je več kot eden), zame je pomembno predvsem to, da vplivajo tudi na našo uspešnost. Če te vodijo zgolj nagoni in tekmovalnost, ne moreš biti uspešen. Način, kako gledamo na uspeh drugih, vpliva tudi na to, kako se lotevamo svojih projektov, kako poteka naše življenje.
K temu prispeva tudi obnašanje gospodarstvenikov. Iz meni neznanih vzrokov verjamejo, da drugi vedo, kaj počnejo. Medtem ko se pri športu redno dogajajo tekme, vabijo ljudi, da se udeležujejo prireditev, organizirajo klube oboževalcev, je to v gospodarstvu izjemno redko. Kolikokrat pridejo gospodarstveniki v šole predstavljat svoje izkušnje? Koliko naših gospodarstvenikov se predstavlja na način, ki je ljudem blizu in jim omogoča, da se lahko z njim poistovetijo? Če ljudje ne slišijo najuspešnejših neposredno ali prek medijskih posrednikov, če torej niso z njimi v stiku, ni možnosti zgraditve odnosa. Ravno odnos pa je osnova za ustvarjanje in grajenje medsebojno spodbujajoče se družbe, ki edina lahko resnično tekmuje s preostalim svetom.
Košarkarji so nam dali sijajno lekcijo. Boštjan Bregar je na konferenci CEED The Future of Business to slikovito predstavil. Evropski prvaki nismo postali zato, ker smo imeli najboljše posameznike, ampak zaradi njihovega odnosa, mentalitete in komunikacije. Kako so se veselili vsakega uspeha, koliko strasti so kazali! In kako smo jih pri tem vsi podpirali! Ko ni šlo, ni bilo zaničevanj in obtoževanj, ampak so se medsebojno spodbujali. In mi se nismo naslajali nad njihovimi problemi, ampak smo jih tudi mi spodbujali in upali.
Še posebno pa sem hvaležen Bregarju, da nas je opozoril na odzive Kokoškova v tistem odmoru, ko se je razlika tako rekoč stopila. Trenerji so se zbrali na posvet. V tem času se je med igralci začela dogajati čarovnija z Dragićem v glavni vlogi. Ko se je Kokoškov namenil dati navodila in videl, da je Dragić z emotivnim govorom motiviral ekipo, ni silil v ospredje ter kazal, kdo je glavni, tako kot to običajno počno šefi. Ne, ni jih motil v tistem z emocijami nabitem trenutku. Raje je ostal v ozadju, saj je prepoznal čarovnijo, ki se je dogajala v tistem trenutku. In fantje so zmagali!
Če torej želimo sami sebi dobro, moramo spremeniti svoj odnos do gospodarstva in gospodarstvenikov. Miselnost in delovna etika nista dovolj za dolgoročno uspešnost družbe. Potreben je tudi odnos, ki pa se vedno gradi na komunikaciji. Dokler ne bomo na gospodarstvenike in njihove uspehe začeli gledati tako kot na športnike in jih slavili, bodo sanje o svetilniku Evrope zgolj fantaziranje.
