Pogled iz ozadja: Strokovnost ali poslušnost: kaj bomo izbrali?

Četrti julij 2017. Sedim v drugi klopi predavalnice Instituta Jožef Stefan v Ljubljani. Ob meni je mlad gospod Matjaž Humar, ki po uvodnih ceremonijah konference mladih raziskovalcev iz sveta in Slovenije, v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa (SSK), briljantno razloži svoj epohalni dosežek – vgradnjo laserja v človeško celico. Tema je fantastična, težko bi jo pripisal skromnemu fantu, ki je vljudno vstal in me, neznanca, pozdravil, ko sem sedel poleg njega. Med njegovim predavanjem me je spreletela misel: Zakaj je Slovenija še vedno napol v isti godlji, iz katere bi se morali izvleči že pred 25 leti, če bi nadaljevali tako, kot smo takrat zastavili?!

Takrat smo bili složni, tiktakali smo kot švicarska ura. Na vseh področjih. O tem smo si bili edini tudi udeleženci 17. vseslovenskega srečanja »Slovenec sem« v državnem zboru dva dni po omenjeni konferenci. Od tistih, ki smo junija 1991 ustanavljali SSK, se nas je letos v državnem zboru zbrala peščica, vsi pa smo se strinjali, da je Slovenija izgubila veliko priložnost, ko se je po uspešni osamosvojitvi in priznanju začela odmikati od svoje diaspore. Te je namreč za četrtino narodnega telesa! O tem se malo ve, še manj govori.

Iz diaspore so vznikala in še vznikajo nova imena svetovnega slovesa, od znanosti, kulture in športa. Fritz Pregl, Nobelov nagrajenec, Franc Rode, iznajditelj prvega kalkulatorja na svetu, Herman Potočnik, pionir vesoljske znanosti, enako Anton Mavretič, soavtor slavnega satelita Galileo. Slovenci imamo svetovno znana in vodilna inovacijska podjetja, kot so Pipistrel, Akrapovič, Cosylab in Institut Jožef Stefan. Glavni oblikovalec Mercedesa Robert Lešnik je Slovenec, konstruktor boeinga 747 Joe Sutter je bil prav tako Slovenec, kot je bil Slovenec sloviti Jože Plečnik, in še in še.

SSK je leta 1991 povezal vse Slovence po svetu kot še nobeno gibanje ali stranka pred tem. Pobudo in moč za vse, kar se je v devetdesetih dogajalo, je seveda dalo osamosvojitveno vrenje, ki se je začelo v osemdesetih in doseglo vrh z JBTZ. SSK je izkoristil to priložnost, ko je povezal našo elito po svetu, ki je imela znanje, ekonomsko moč in močan politični vpliv na establišment držav, ki so nas priznale.

Zdaj, po tolikih letih, si upam trditi, da bi bil projekt državnosti Slovenije in Hrvaške brez diaspore mnogo bolj boleč ali celo nemogoč! Zakaj se je ta zmagovita zveza med diasporama in matičnima državama ves ta čas ohlajala? Zato so krivi tako »rdeči« kot »beli« in predvsem konvertiti, še najmanj pa Slovenci iz diaspore, ki v slovenskem pomladnem vrenju niso videli priložnosti zase. Poslušnežem se je namreč »splačalo« pozabiti prejšnje ideale. Tako je ostalo vse po starem, morda z manjšimi popravki, a brez kakršnegakoli vključevanja zdomcev v državno gospodarstvo ali politiko. Ti si tega neposredno tako niso želeli, saj so bili državljani drugih držav z urejenim ekonomskim in družinskim statusom. Izgubili smo najpomembnejša vozlišča socialne mreže v svetu.

Tako je, recimo, neko slovensko podjetje v Švici za delovanje SSK samo v enem letu doniralo več kot 40 tisoč švicarskih frankov. Pri Hrvatih so bili taki prispevki tudi desetkrat višji. O tem nismo in niso nikdar govorili, priznanje pa so dobili le redki. V nasprotju s politiki, ki so bili za svoje delo dobro plačani, a so pričakovali še pohvale. Nič čudnega, da se je ljubezen do domovine v diaspori ohlajala!

Kljub temu SSK v danih razmerah še vedno optimalno deluje. Mladi Matjaž Humar, njemu podobni in naši vrhunski športniki nam dajejo upanje, da vse le ni tako slabo. Morda bomo shodili, ko se bomo po judovskem načelu povezovanja zopet povezali in tako, kot so oni, majhno državo naredili veliko. Da ne bomo delovali, kot je zapisala Verica Trstenjak, profesorica evropskega prava na dunajski univerzi: »V Sloveniji ni pomembno, da si bolj strokoven, ampak da si bolj poslušen!«