Tiskane izdaje
Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier se je začudeno obrnil k svojim sodelavcem in vprašal, ali papir, o katerem govorijo, zares obstaja. Odgovor, zelo kratek da, očitno ni bil dovolj. Steinmeier namreč ni spraševal o skrivnostnem političnem dokumentu, o katerem je vedel povsem dovolj, spraševal je nekaj veliko bolj preprostega. Ali je na vrhunskem srečanju predsednikov držav, ki je bil skrbno pripravljen in organiziran, mogoča razprava, polna nezaupanja in obtožb?
Prvo junijsko soboto letos je bil v okviru projekta proces Brdo-Brioni na gradu Brdo sklican sestanek predsednikov držav Zahodnega Balkana. Kot vedno je bil skrbno pripravljen in prav tako kot običajno že pred srečanjem usklajen skupni zaključni dokument o stabilnosti in spravi v regiji.
Ko se je po kosilu predsednikov, kjer je bila glavna tema vpletanje tretjih, velikih držav v notranjepolitične razmere držav regije, začela sklepna razprava, je vse kazalo, da se bo sestanek končal skorajda rutinsko. Običajno so namreč prav protokolarna kosila in večerje, zaprti pred vsemi, ki niso udeleženi, mesto, kjer se lahko veliko več pove. In zahvali in obtoži. Pa je očitno slavnostni obed na Brdu pustil občutek nelagodja.
Albanski predsednik Bujar Nishani je med govorom omenil, da se njegova država ne vmešava v notranje zadeve sosednjih držav. In tu se je začelo. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je brez vsakršne diplomatske pozlate omenil tako imenovano tiransko platformo, kot dokaz, da se Nishani spreneveda. In prav to je bil dokument, o katerem je v tistem hipu začudeno spraševal nemški predsednik.
To je sporazum o zahtevah, ki jih bodo skupaj postavile politične stranke Albancev v Makedoniji pred oblikovanjem nove makedonske vlade. Zlasti del zaveze, ki govori o svojevrstni odprtosti makedonskih meja proti Kosovu in Albaniji, so takoj primerjali vsaj z delom novega načrta velike albanske države. Avgusta 2006 je Koço Danaj, ki se je rad predstavljal kot politični svetovalec takratnega predsednika albanske vlade Salija Berishe, česar seveda ni bilo mogoče nikjer preveriti in kar so povečini vsi zanikali, zelo odmevno promoviral tezo o pravici Albancev živeti v skupni državi.
Pojasnjeval je in pisal, da bi morali po zgledu takratnega črnogorskega referenduma o samostojni državi tudi etnični Albanci v Makedoniji in Črni gori in zahtevati isto pravico. Pravico izbrati, s kom bi radi živeli. Da bi bilo bolj naravno, da bi imele albanske stranke, ki sodelujejo v političnem življenju ali oblasti teh držav, eno samo vlado v albanski prestolnici, v Tirani. Sledile so objave zemljevidov takšne albanske države in nato nekaj let kasneje tudi pismo, ki naj bi bilo poslano na različne politične naslove. Sam sem ga dobil iz uredništva enega izmed vplivnih regijskih časnikov. Teza, ki je bila sporočana, je bila podobna prvi.
Če lahko Srbi v Bosni in Hercegovini govorijo o odcepitvi in združitvi s Srbijo, potem lahko tudi Albanci v Črni gori zahtevajo samoopredelitev in združitev z Albanijo. Pred dvema letoma je nameraval knjigo s podobno obuditvijo albanskega nacionalnega vprašanja v Grčiji, Srbiji in Črni gori predstaviti Tahir Veliu. Pa so mu to bolj ali manj preprečili.
Makedonski predsednik Gjorge Ivanov je prejšnjo soboto na gradu Brdo v nadaljevanju razprave obtožil predsednika kosovske vlade Hashima Thaçija, da je dovolil, da so oboroženi radikalci vdrli v njegovo državo, da je cilj zgolj velikoalbanska politika, da delijo njegovo državo in da mednarodna skupnost to dopušča. Pa vendar je razprava na Brdu, kljub svoji zloveščosti, imela tudi boljšo stran. Prejšnji ponedeljek je nemška kanclerka Angela Merkel ponovno obudila, verjetno tudi zaradi Steinmeierjevega vprašanja, svoj načrt infrastrukturnih vlaganj v regijo. Svoj Marshalov plan. In prav to je edina dobra možnost za Zahodni Balkan. Angela Merkel, ki lahko umiri napetosti.
