»Priznanje istospolnih porok je kot odprava rasne segregacije«

Kako pojasniti nedvoumno podporo, ki so jo globoko katoliški Irci na referendumu izrazili istospolnim porokam? Ali smo priča svetovnemu trendu izenačevanja pravic isto- in različnospolnih partnerjev? Zakaj Slovenija še vedno nima politika (ali političarke), ki bi javno razkril svojo istospolno usmerjenost? O tem smo se pogovarjali z doktorico prava in direktorico Mirovnega inštituta Nežo Kogovšek Šalamon.

Globoko katoliška Irska je pred mesecem na ustavnem referendumu z veliko, skoraj dvotretjinsko večino izglasovala izenačitev istospolne zakonske zveze z različnospolno. Vas je odločitev presenetila?

Zagotovo, saj se Irska uvršča med države z zelo močnim vplivom Rimskokatoliške cerkve, tradicionalnih sil nasploh. Šele kasneje, med prebiranjem poročil in analiz aktivistov s področij nediskriminacije in pravic ljudi LGBT, mi je postalo jasneje, zakaj je bil izid tak.

In zakaj je bil?

Prvič, pregled rezultatov po pokrajinah pokaže, da so zagovorniki izenačitve zmagali povsod, zgolj v enem volilnem okrožju je bilo število glasov proti izenačitvi večje od števila glasov za. Razlika med podporo in nasprotovanjem je bila na podeželju sicer nižja kot v urbanih okoljih, a še vedno v prid izenačitve. To pomeni, da so tudi ruralna območja, kjer je podpora tovrstnim pravicam tradicionalno nižja, glasovala za.

Drugič, kampanjo so vodili tako, da jim je volivce uspelo prepričati. Ni potekala zgolj prek medijev in političnih strank, prav tako ni bila organizirana centralno, ampak od spodaj navzgor. Bila je zelo terenska, zelo grass-roots, ljudje so se samoorganizirali, skupine za podporo so vznikale same od sebe in prevzele breme kampanje v lokalnih okoljih. To niso bile samo homoseksualne skupnosti, ampak tudi aktivisti za pravice enakosti, mladi ljudje, nasploh vsi, ki v izenačitvi niso videli grožnje, ker so usmerjeni navzven, čez plotove lastne države in so uvideli, da tam, kjer so podobne spremembe že uvedli, te niso povzročile kaosa, razkroja družbe in ne vem še česa vse, ampak da je strah pred njimi znotraj votel, okrog ga pa nič ni.

Kampanja je bila v velikem delu samonikla, potekala je od vrat do vrat. Lokalni aktivisti so skušali obiskati vse domove v okolici in ljudem razložiti, za kaj gre. Eden od aktivistov popisuje ponižujočo izkušnjo hoje od vrat do vrat in ponižnih prošenj ljudem, ki se z istospolno usmerjenimi v svojem življenju sploh ne srečujejo in jih ta tematika ne zanima, naj dovolijo, da se tudi pripadniki homoseksualne skupnosti lahko poročijo. Pod vplivom medijev bi ti volivci morda glasovali proti, v stiku z istospolno usmerjenimi pa so videli, da gre za običajne ljudi z običajnim življenjem, ki živijo v partnerskih skupnostih, v katerih se kuha, hodi v službo, skrbi za otroke, skratka, da te niso Sodoma in Gomora, ki bi se 24 ur na dan odvijala v temačnih sobanah. Uspelo jim je razbiti stereotipe in pokazati, da si ti ljudje želijo pravnega priznanja in izbire, da se poročijo, če tako želijo. Kajti gre za izbiro in za nič več, saj veliko ljudi nasprotuje zakonski zvezi kot patriarhalni instituciji.

V medijih je bila kampanja taka kot kjerkoli po svetu, kajti argumenti so vsepovsod isti, ker so koordinirani. Nasprotniki povsod uporabljajo ista dva slogana: o pravici do mame in do očeta in da dva očeta ne moreta nadomestiti ene mame. Močno se izogibajo temu, da bi bili dojeti kot nasprotniki gejev. Skušajo pokazati, da so tolerantni, da so za vključevanje, za enakost itn., a na koncu vedno potegnejo na plano pravice otrok, da bi prek njih nasprotovali drugim pravicam.

Zagovorniki izenačitve pravic pozdravljajo izid referenduma na Irskem. Toda v resnici je tam večina odločila o pravicah izrazite manjšine, kar že samo po sebi vzbuja skrb.

Drži. Nemara velja poudariti, da referenduma niso zahtevali nasprotniki, ampak vlada. Oblast se je odločila, da je čas za ta korak, in ker je šlo za spremembo ustave, o kateri je na Irskem obvezen referendum, je predlagala referendum. Če proučujete referendume, ugotovite, da ni vseeno, kdo ga predlaga. Predlagatelj ima vedno prednost.

Seveda, ko pa ga vselej predlaga tisti, ki računa, da bo na njem zmagal.

Tako je in zaradi tega v referendum tudi vlaga: čas, energijo, argumente, sredstva itn. Vlaga več kot nasprotnik, ki je vržen v defenzivni položaj, se mora braniti, nenačrtovano zbirati sredstva itn. Ključen za razumevanje irskega referenduma je odgovor na vprašanje, kdo ga je zahteval.

Irska ni osamljena. Pred meseci je avstrijsko ustavno sodišče istospolnim parom priznalo pravico do posvojitve otrok, čeprav avstrijska zakonodaja ne dopušča istospolnih porok. Smo priča trendu izenačevanja pravic istospolno in različnospolno usmerjenih, ki se širi od države do države?

Da. Podobnih prelomnih dogodkov je bilo v zadnjih petnajstih letih obilo.

Kdaj in kje se je ta trend začel in koga vse je že zajel? Je mogoče narediti nekakšno zgodovino in zemljevid tega širjenja?

Seveda. Prelomnic je bilo več. Prva je bila dekriminalizacija homoseksualnosti, kar je Francija storila že leta 1791. Naslednji korak je bila izenačitev starostne meje sporazumnega spolnega odnosa, ki je bila za homoseksualni odnos tradicionalno višja. Tretji korak je bila generalna, splošna prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti. Sledilo je pravno priznanje istospolnih skupnosti: najprej v obliki registriranega partnerstva, ki so ga prve uzakonile skandinavske države, med njimi najprej Danska, leta 1989, zatem v obliki istospolne poroke, ki jo je leta 2001 prva uvedla Nizozemska. Trend se v zadnjih letih nadaljuje s priznavanjem enostranskih in skupnih posvojitev, najnovejše področje izenačevanja pravic pa je priznavanje starševstva. Za kaj gre?

Moški, ki je zakonski mož, avtomatično velja za očeta ženinega otroka; če ni poročen, mora otroka priznati. Kaj pa v primeru istospolnih partnerk, ki sta ženi? Ali naj se tudi starševstvo materine žene samodejno prizna? Belgija in Nizozemska sta uvedli zakonski predpis, po katerem postane tudi istospolni partner biološkega starša enakopravni starš, bodisi samodejno, če živi z njim v pravno priznani zvezi, bodisi z izjavo – skratka, tako kot v primeru različnospolnih staršev.

Je trend omejen samo na Evropo?

Nikakor ne. Istospolno poroko omogočajo tudi ponekod v Severni in Južni Ameriki – večina zveznih držav ZDA, Kanada, Brazilija, Argentina, Urugvaj, nekatere zvezne države Mehike, zatem Južnoafriška republika, Nova Zelandija in Avstralija.

So to predvsem države, ki so jih Evropejci kolonizirali na način, da so zdesetkali prvotno prebivalstvo?

Da, tu je zagotovo neka povezava. V Aziji, kjer kolonizacija ni bila tako »uspešna«, ni niti ene države, kjer bi bile pravice priznane na ravni, primerljivi z Južno ali Severno Ameriko.

Čeravno gre za izrazito manjšino, priznanje njenih pravic ni mogoče brez spremembe v glavah večine. Francozi, ki so pred dvema letoma uzakonili možnost istospolnih porok, ta zakon štejejo za najpomembnejšo družbeno reformo po odpravi smrtne kazni leta 1981. Za kako globoke družbene spremembe pravzaprav gre? S čim v zgodovini bi jih vzporedili?

Priznanje istospolnih porok je primerljivo z odpravo rasne segregacije.

Da gre za globoke družbene spremembe, pričajo reakcije Rimskokatoliške cerkve in nekaterih drugih verskih skupnosti, ki so postale že nerazumne, saj ne razumejo, da gre tu ravno tako za človekove pravice kakor pri pravici do veroizpovedi; in da je tudi njihova naloga, da kot del skupnosti iščejo ravnotežje med pravicami različnih posameznikov. Pravica do veroizpovedi ne pomeni, da lahko drugemu kršite pravico do zdravstvenega zavarovanja.

Z daljše časovne perspektive razvoja institucije družine pa istospolne družine niso nič posebnega. Še dandanes obstajajo kulture, v katerih družinske skupnosti niti slučajno niso omejene na mater, očeta in otroka. Na primer v tibetanski tradicionalni skupnosti, kjer je cilj družine, da se premoženje ne drobi med potomce, se dva brata lahko poročita z isto žensko in ni pomembno, kdo je oče otroka. Tudi dve sestri se lahko poročita z enim moškim. Zato je popolnoma običajno, da ima otrok dva očeta in eno mater ali obratno.

V zahodni Evropi je osrednja doktrinarna nasprotnica pravic istospolno usmerjenih Rimskokatoliška cerkev. Nasprotno so protestantske cerkve – ne vse, nekatere pa – zanje bolj dojemljive. Spet drugače je v prevladujoče pravoslavnih in muslimanskih deželah. Se zemljevid prevladujoče verske pripadnosti neke države prekriva z zemljevidom ravni pravic, ki jo v njej uživajo istospolno usmerjeni?

Tega sicer nisem posebej raziskovala, videti pa je, da ta povezava obstaja. Kaže na to, da se verska prepričanja lahko uporabljajo tako proti izenačitvi kakor v njen prid, kot priča primer skandinavskih držav. Žal pa se pogosto predvsem zlorabljajo za obrambo globokih predsodkov. Namesto da bi jim rekli predsodki, rečemo, da izenačevanje pravic ni skladno z veroizpovedjo.

Nasprotnikom izenačenja pravic iz katoliških vrst je veliko do tega, da ne bi prišlo do simbolnega poistovetenja, simbolne enakovrednosti istospolnih in različnospolnih zakonskih zvez. Zakaj je simbolna raven tako pomembna?

Gre za to, kako kdo gleda na institucijo zakonske zveze. Katoliška cerkev v njej vidi nekaj svetega, nekaj, kar je neločljivo povezano z vero in institucijo cerkve. Drug, sekularen pogled, v zakonski zvezi vidi pogodbo med dvema osebama, ki se zavežeta, da bosta skupaj v dobrem in slabem. Odkar je nadzor nad zakonskimi zvezami prevzela država, je izdaja poročnega lista postala upravni akt. V njem ni nič več svetega, tudi pristnost čustev se ne preverja, razlogi za sklenitev zakonske zveze pa so bili že od nekdaj mnogo širši od zgolj zasnovanja družine.

V prvi polovici osemdesetih je Slovenija veljala za svobodomiselno državo. Kot prva v tako imenovanem socialističnem taboru je gostila festival gejevskega in lezbičnega filma Magnus. Kam na lestvici priznavanja pravic istospolno usmerjenih se uvršča danes?

Na tej lestvici prvo skupino tvorijo države, ki so priznale popolno izenačitev in omogočajo sklenitev zakonske zveze in skupne posvojitve. To so, če se omejim na Evropo, Norveška, Švedska, Belgija, Nizozemska, Danska, Islandija, Velika Britanija, Francija, Luksemburg in Španija, leta 2017 se jim bo pridružila še Finska. Druga skupina držav priznava registrirano partnerstvo, mednje se uvršča tudi Slovenija, tretja skupina pa niti tega ne.

Vendar je pri registriranem partnerstvu mnogo nians. Zakon je lahko močan (strong partnership law) in paru priznava velik nabor pravic, tako da je partnerstvo skorajda že izenačeno z zakonsko zvezo, ali pa šibak, ki priznava zgolj nekatere, taksativno naštete pravice, kakršnega imamo pri nas.

Ste soavtorica obsežne študije o pravnem položaju istospolnih partnerstev in starševstva v Sloveniji. Do kakšnih ugotovitev ste se dokopali?

Položaj je slabši, kot smo pričakovali. Diskriminatornih je več kot sedemdeset zakonov. Niti veliki sistemski zakoni, kakršna sta zakon o upravnem postopku in obligacijski zakonik, ne upoštevajo, da v Sloveniji že desetletje obstaja možnost registracije partnerstva. Spet drugi to možnost upoštevajo le delno. Rezultat je, da je pravni položaj registriranih partnerstev popolnoma nejasen – tako samim partnerjem kakor institucijam države. Zakonodaja je izredno razdrobljena, nekonsistentna, pravna varnost in pravna predvidljivost za posameznike pa nevzdržna. Ravno zaradi te razdrobljenosti smo v študiji odsvetovali popravljanje posameznih zakonov, ker bi to trajalo dvajset let ali dlje. Predlagali smo, da se z enim sistemskim korakom zagotovi izenačitev na vseh področjih.

Ob že navedenem obstaja v nebo vpijoča pravna praznina, kar zadeva neupoštevanje neregistriranih istospolnih partnerstev. Medtem ko zunajzakonskim partnerjem različnega spola, tako imenovanim koruznikom, država priznava številne pravice in obveznosti, so neregistrirani istospolni partnerji v celoti izpuščeni iz pravnega sistema. Pravno ne obstajajo. Indikator, da bi morali obstajati, je druga, manj znana ustavna odločba o dedovanju, po kateri bi tudi neregistrirani partnerji morali imeti pravico do dedovanja.

Nepriznavanje katerih pravic je za istospolne partnerje v vsakdanjem življenju najbolj boleče?

Največja težava je zdravstveno zavarovanje. Nezaposleni se ne more zavarovati po partnerju, ki je zaposlen, čeravno je to med zakonci popolnoma običajna praksa. Prav tako nima pravice do plačane bolniške odsotnosti zaradi nege obolelega partnerja. V primeru smrti najemnika neprofitnega stanovanja registrirani partner ne more »podedovati« najemnega razmerja. Zakonec ali zunajzakonski partner tudi lahko na primer odreče pričanje, če bi partnerja s tem spravil v hudo sramoto, veliko premoženjsko škodo ali kazenski pregon, medtem ko registrirani partner vseh teh pravic nima. Ob registraciji istospolni partner po zakonu o javnih uslužbencih nima pravice do plačane odsotnosti, oseba, ki sklene zakonsko zvezo, pa to pravico ima.

Po drugi strani je vrsta dolžnosti, pri katerih bi registrirani partnerji morali biti upoštevani, pa niso. Recimo vprašanje povezanih oseb: zunajzakonski partner člana uprave ne sme sedeti v nadzornem odboru podjetja, za neregistriranega istospolnega partnerja pa takšne omejitve ni.

Ali novela zakona o zakonski zvezi, ki jo je predlagala Združena levica, sprejel pa državni zbor, odpravlja vse naštete diskriminacije?

Odpravlja večino, ne pa vseh. Ne omogoča, denimo, oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo izrecno določa, da imajo dostop do teh storitev samo pari, moški in ženske, ki so neplodni. Novela tudi ne ureja avtomatičnega priznavanja starševstva, denimo ženski, ki živi v partnerstvu z materjo, ki je rodila. Če bi zakonodajalec želel pravno urediti ta področja, bi moral to storiti dodatno.

Ustavno sodišče je pred tremi leti dovolilo referendum o družinskem zakoniku. Ali vidite elemente, ki dopuščajo sklep, da bi tokrat utegnilo odločiti drugače?

Ne bom rekla, da vidim indikacije, da utegne odločiti drugače, zagotovo pa obstajajo dejanski in pravni razlogi, zaradi katerih je zdaj veliko bolj verjetno, da referendum ne bo dopuščen.

Prvi razlog je sprememba ustave. Ustavno sodišče je pred tremi leti terjalo, da naj samo ne bo edini organ v državi, ki odloči, ali referendum bo ali ne, ampak da naj o tem odloči nekdo drug, konkretno državni zbor, sodišče pa naj dobi vlogo korektorja prek ustavne pritožbe. Prav tako je želelo dobiti izrecno ustavno podlago, v katerih primerih lahko referendum prepove. Vse našteto zdaj ima.

Zato ima ustavno sodišče zdaj priložnost, da uporabi ustavno določbo, ki pravi, da se referendum ne dopusti v primeru zakonov, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic ali drugo protiustavnost, in ugotovi, da obstajajo protiustavnosti – najprej tiste, ki jih je v dveh odločbah ugotovilo že samo, poleg teh pa še vrsta zatrjevanih protiustavnosti, ki jih ustavno sodišče še ni razglasilo za takšne, ker jih še ni obravnavalo, jih je pa za takšne prepoznal državni zbor.

Drugi element, ki je drugačen, je, da se je takrat na referendum postavilo celoten družinski zakonik, ki ni urejal samo istospolnih partnerstev, ampak je uvedel še vrsto sprememb pri rejništvu, skrbništvu, zaščiti otrok itn. Takrat je bilo zato teoretično možno, da je nekdo nasprotoval družinskemu zakoniku tudi iz drugih razlogov, ne samo zaradi izenačitve pravic istospolnih partnerjev. Nasprotno je danes situacija kristalno jasna: spreminja se le nekaj členov zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, novela, ki jih spreminja, pa ima samo štiri člene. Popolnoma jasno je, o čem se odloča. Ustavno sodišče zato ne bi smelo imeti takšnih dilem, kot jih je imelo prejšnjič. Še več. Narediti bi moralo pravi salto mortale, če bi hotelo dopustiti referendum.

Občutek mi pravi, da je nasprotovanje pravicam istospolno usmerjenih, ki ga uprizarja Rimskokatoliška cerkev, v resnici boj brez upa zmage in da se bo orožje referenduma prej ali slej obrnilo proti njej. Da se bo družbena klima tudi v Sloveniji prej ali slej tako spremenila, da bo RKC poražena – če ne na ustavnem sodišču, pa na referendumu ...

Strinjam se, da se to krčevito in goreče nasprotovanje počasi obrača proti Rimskokatoliški cerkvi. Ne samo v Sloveniji. Vedno več katolikov ugotavlja, da ta boj nima nobenega smisla, tudi že nekateri cerkveni dostojanstveniki si drznejo reči, da ne bodo sodelovali v pogromu proti istospolnim zvezam. Toda to goreče prizadevanje Rimskokatoliške cerkve se lahko obrne proti njej samo tedaj, ko bo pobuda za izenačitev pravic trdno, jasno in nedvoumno prišla iz vrst vladajoče garniture. Zaenkrat tega ni videti. Omahovanje največje vladne stranke iz sicer čisto tehničnih razlogov pri noveli o zakonski zvezi resnično ni pustilo dobrega vtisa.

Luksemburški premier Xavier Bettel se je pred mesecem poročil s svojim partnerjem. Tudi nekdanja islandska premierka Johanna Sigurdardottir se je poročila s partnerico med mandatom. Belgijsko vlado je v prejšnjem mandatu vodil gej Elio Di Rupo. Začuda pa pri nas ni nobenega politika, ki bi bil istospolno usmerjen! Kako naj si to razložimo?

Coming out, razkritje, je vedno težavno. To velja za vse ravni: od družine, prijateljev, delovnega okolja do politike. Še zlasti težko je politikom, kajti občutljivi so za javno mnenje, skušajo nagovarjati javno mnenje, tam so zaradi javnega mnenja.

Homoseksualnost je v Sloveniji lastnost, ki je očitno še vedno dojeta kot negativna. Medtem v mikrookoljih, družinskih, prijateljskih, delovnih, obstaja kopica zelo lepih zgodb o sprejetosti, tako da položaj vendarle ni tako črno-bel. Manjka samo mali preskok poguma in to, da bi se tudi sami aktivisti začeli bolj ukvarjati s politiko, kajti pri njih razkritje ni problem, saj so se že razkrili.

Na zadnjih volitvah so sodelovali kandidati, ki so bili odprti glede svoje spolne usmerjenosti in so bili izvoljeni, na primer v lokalne občinske svete, žal pa ne tudi v parlament. Kar seveda ne pomeni, da v parlamentu skupnost LGBT nima svojih predstavnikov, le vidni niso.

Prihodnje leto bo minilo četrt stoletja od izbrisa. Temeljito ste proučevali to problematiko, iz nje ste tudi doktorirali. Kako blizu ali daleč je Slovenija od tega, da bi storjeno krivico vsaj delno popravila?

Še nikoli ni bila tako blizu in hkrati tako daleč. Tako blizu zato, ker je sprejela vrsto ukrepov, ki omogočajo popravo krivic, in ker zdaj prvič izbrisanim izplačuje odškodnine. Po drugi strani analiza teh ukrepov kaže, da so minimalistični, da dajejo samo tako malo, kot je nujno, da bi jih evropske institucije še morda lahko potrdile. Kot vemo, nad njimi bedita svet ministrov, ki nadzoruje izvajanje sodb evropskega sodišča, in posredno samo evropsko sodišče, pred katerim je še vedno več kot tisoč pritožb izbrisanih, ki med drugim zatrjujejo, da je odškodnina 50 evrov na mesec prenizka, petkrat nižja od te, ki jo je določilo sodišče.

Tako daleč od poprave krivic pa je zato, ker je s tem, ko je sprejela zakon o odškodninah, zadevo za neko obdobje zapečatila. Tudi po zaslugi ustavnega sodišča, ki je pobudo društva izbrisanih za presojo ustavnosti zakona zavrglo, izbrisani posameznik, ki oporeka ustavnosti zakona, pa mora najprej preiti vse nižje instance, na katere se mora zaporedoma pritožiti zoper odločbo, s katero mu je bila priznana odškodnina – kar pomeni, da te odškodnine še nekaj let ne bo videl. Pritožujejo se torej lahko samo tisti, ki jim odškodnina ne predstavlja preživetja, kar pomeni, da to počnejo zato, da bi rešili položaj drugih. Medtem ko varuhinja človekovih pravic, ki lahko vloži neposredno zahtevo za presojo ustavnosti zakona, te ni pripravljena vložiti, iz meni nerazumljivih razlogov.

Izbris je bil zavržen, nacionalistično motiviran ukrep, s katerim se je takratna slovenska oblast hotela znebiti stalnih prebivalcev iz republik nekdanje Jugoslavije, ki niso zaprosili za državljanstvo. Cinično rečeno: kako uspešen je bil?

Če uporabim vaše besede, približno polovično »uspešen«. Od 25 tisoč jih je okoli 11 tisoč dobilo status nazaj, nekaj čez tisoč ljudi je umrlo, približno polovica jih statusa še nima.

Kako daleč je Slovenija pri uveljavljanju politične in kazenske odgovornosti za izbris?

Različne civilnodružbene organizacije so večkrat predlagale, naj državni zbor sprejme deklaracijo na simbolni ravni, kot jo je recimo Avstralija, ki se je v njej opravičila za vse, kar je storila aboridžinom, ali Kanada svojim prvobitnim prebivalcem. Vendar do resolucije ali deklaracije nikoli ni prišlo. Opravičilo ministra ali ministrice v medijih – ob vsem spoštovanju do te konkretne osebe – ni isto, kajti to je njegova ali njena dobra volja v določenem trenutku, verjamem, da iskrena, ampak to ni to. Na drugi strani velik del politike še naprej nadaljuje stigmatizacijo izbrisanih.

Glede kazenske odgovornosti nismo prišli nikamor. Slovenija ni uveljavljala nikakršne odgovornosti. Tudi politične ne. Nihče ni odgovarjal za izbris.