Tiskane izdaje
Trudeau je začel svojo kampanjo za novo vrsto kanadske politike tako, da se je za pomoč pri zbiranju sredstev zanjo obrnil na svojega tesnega prijatelja: Stephena R. Bronfmana.
Bronfman, finančnik in naslednik ene izmed kanadskih najslavnejših družin, je hitro preobrazil Trudeaujevo liberalno stranko iz politične siromakinje na robu izumrtja v finančno orjakinjo in v dveh letih skoraj podvojil donacije. V zahvalo je donatorjem razposlal na tisoče parov rokavic v rdeči barvi liberalne stranke.
»Justin se zelo, zelo dobro prodaja,« je Bronfman, 53, nekoč pripomnil novinarjem. »Ima krasno ime in ljudje želijo vedeti, kdo je.«
Ko je Bronfman postal glavni zbiralec sredstev liberalne stranke, je stopil v čevlje, ki jih je dolgo nosil njegov boter Leo Kolber - šaljivo samooklicani »consigliere« oziroma svetovalec družine Bronfman in dolgoletni steber liberalne stranke. Kolber je več desetletij upravljal mnogo poslov Bronfmanovih in pri tem sam obogatel.
Za dostop do vseh prispevkov kliknite na spodnjo ilustracijo:
Vendar medtem ko Trudeaujevo sporočilo o obdavčitvi bogatih ugaja občudovalcem po vsem svetu, zlata jama skrivnih dokumentov namiguje, da Bronfmanovo podjetje za zasebne naložbe Claridge že četrt stoletja potihem pomaga pretakati na milijone dolarjev v pravne subjekte Kolberjevih v davčnih oazah, ki so se s pomočjo družinskega skrbniškega sklada, navideznih podjetij in po mnenju strokovnjakov dvomljivih računovodskih manevrov najbrž izognili davkom v Kanadi, Združenih državah in Izraelu.
Davčni strokovnjaki pravijo, da so nekateri od teh manevrov v navzkrižju s predpisi, prišli pa so na dan, ko so odvetnikom, ki zastopajo Bronfmanove, Kolberjeve in druge stranke z zanimanjem za davčne oaze, pripisali vodenje lobistične kampanje, ki je uspešno preprečila ostre ukrepe proti skrbniškim skladom v davčnih oazah, za katere si že dolgo prizadevajo kanadski davčni uslužbenci.
Odvetnik, ki zastopa Bronfmanove in Kolberjeve, je Mednarodnemu konzorciju preiskovalnih novinarjev (ICIJ) in Kanadski radiotelevizijski korporaciji (CBC) povedal, da »nobena zadevna transakcija ni bila izvedena ali subjekt ustanovljen za namene utaje ali celo izogibanja davkom« in da so »vedno bili povsem skladni z vsemi veljavnimi zakoni in zahtevami«.
Kakršen koli "namigi na neveljavno dokumentacijo, prevaro, "priktito" občevanje, utajo davkov ali podobne postopke so lažni in prikrivajo dejstva," je dejal.
Razkritja izhajajo iz notranjih dokumentov odvetniške družbe Appleby s sedežem v davčnih oazi na Bermudih, ki so bili poslani nemškemu časopisu Süddeutsche Zeitung in posredovani konzorciju ICIJ, korporaciji CBC, korporaciji Radio-Canada, časniku Toronto Star in več kot 90 drugim medijskim organizacijam v 67 državah. Mnogo dokumentov v zvezi s posojili Bronfmanovih Kolberjevim skladom pripada družbi za upravljanje na Kajmanskih otokih po imenu Ansbacher, ki jo je Appleby pridobil leta 2006.
Vsi dokumenti skupaj dajejo bežen vpogled v to, kako delujejo interesi najvplivnejših, da bi v svojo korist zaščitili finančni sistem v davčnih oazah.
Protagonisti moči v Kanadi
Stephen Bronfman je vnuk legendarnega patriarha Samuela Bronfmana, ruskega priseljenca, ki je v Kanadi zgradil posel s prodajo alkohola, ki je med prohibicijo našel pot v Združene države, in iz njega ustvaril več milijard vredno bogastvo družbe Seagram, to pa sta po njegovi smrti leta 1971 nasledila sinova Edgar in Charles. Bronfmanovi so kupili ali zgradili nepremičninskega giganta Cadillac Fairview Corp., hollywoodski filmski studio Universal Studios in razpoznavni nebotičnik Seagram Building na Manhattnu, v lasti pa imajo tudi večje deleže v filmskem podjetju MGM in podjetju DuPon. Charles Bronfman je Stephenov oče.
Charles in sin Stephen Bronfman, foto: Shaun Best/Reuters
Fundacija The Samuel and Saidye Bronfman Family Foundation, ustanovljena v 50. letih, je bila ena izmed največjih človekoljubnih organizacij v Kanadi in družinsko ime se pojavlja na stavbah na Univerzi McGill v Montrealu in krilu Izraelskega muzeja v Jeruzalemu. Družinski biograf je leta 2016 napisal, da je »družina Bronfmanovih v smislu njihovega gromozanskega bogastva enakovredna kanadski kraljevi družini«.
Stephen Bronfman, ljubitelj rock glasbe in baseballa, kot mladenič ni hotel postati poslovnež, ampak profesionalni smučar. Na koncu je od očeta podedoval nadzor nad družinskim investicijskim podjetjem Claridge Inc. in upravljal naložbe v nepremičnine, restavracije in razvedrilno industrijo. Je velik človekoljub in nadaljuje družinsko tradicijo doniranja milijonov dolarjev judovskim, izobraževalnim in okoljskim dobrodelnim organizacijam. Potem ko je leta 2013 zbral skoraj dva milijona dolarjev za Trudeaujevo uspešno kandidaturo za vodjo liberalne stranke, ga je Trudeau izbral za glavnega zbiralca sredstev stranke za zmagovito volilno kampanjo leta 2015.
Leo Kolber se je rodil v skromno okolje, začel svojo kariero v 50. letih z iskanjem majhnih nepremičninskih poslov za Samuela Bronfmana, leta 1957 pa je že upravljal Bronfmanovo zasebno investicijsko podjetje. »Imeli smo srečo, da je na nas vplival dečko, kot je Leo, ki je moral šteti svoje kovance in zaslužiti za preživetje,« je Edgar Bronfman zapisal v svojo avtobiografijo. Družinski biograf je napisal, da je »Sam [Bronfman] z njim [Kolberjem] ravnal kot s sinom, Leo pa je Sama oboževal kot očeta«.
Ko se je leta 1964 rodil Stephen Bronfman, je Kolber postal njegov boter. Kolber je pomagal zgraditi Cadillac Fairview in v 60. letih vodil razvoj prepoznavnega nakupovalnega centra Toronto-Dominion Centre. V svoji avtobiografiji Leo: Življenje iz leta 2006 je Kolber napisal: »Bil sem precej vpliven moški in užival sem sleherni trenutek.«
Justinov oče Pierre Trudeau je leta 1983, ko je zaključeval enega izmed najdaljših mandatov med kanadskimi premieri, imenoval Kolberja v kanadski senat. »Kako pogosto pa moram biti tam?« je vprašal Kolber. »Samo vsake toliko se pokaži,« je odvrnil Pierre Trudeau. »Nič takšnega ni.«
Naslednje leto je Trudeaujev liberalni naslednik John Turner imenoval Kolberja za glavnega zbiralca sredstev stranke. Kolber je letal po Kanadi z Bronfmanovim reaktivnim letalom, zbiral milijone za stranko in sčasoma posvojil še en šaljiv vzdevek - »malhar«.
Z leti so se družinske finance Kolberjevih prepletle s financami Bronfmanovih. Ko je Charles Bronfman v zgodnjih 90. letih odprl enoto investicijskega podjetja Claridge v Izraelu, se je tja preselil Kolberjev sin Jonathan, da bi jo upravljal v zameno za 15 odstotkov posla, kakor je razvidno iz dokumentov družbe Ansbacher.
Zanimanje za obdavčitev
Kljub njegovemu dozdevno sproščenemu pristopu do senata je Kolber v preteklih letih zavzel močna stališča v imenu finančnih interesov. Več let se je na primer zavzemal za lažje bančne združitve in se povzpel na mesto predsednika odbora senata za bančništvo. Bil je glavni pobudnik ukrepov za zmanjšanje kanadskih davkov na kapitalski dobiček.
V obdobju, ko je Kolber bil vplivna politična osebnost, sta on in njegov sin Jonathan s pomočjo Bronfmanovih prenesla sredstva v davčne oaze. Po razkritih dokumentih družbe Ansbacher je Leo Kolber leta 1991 na Kajmanskih otokih za ta sredstva ustanovil skrbniški sklad Kolber Trust, za upravičenca sklada pa je imenoval Jonathana Kolberja in »svoje legitimno potomstvo«. Iz dokumentov je razvidno, da so Bronfmanovi s posojili v vrednosti več milijonov dolarjev pomagali financirati Kolberjev sklad v prvih mesecih njegove ustanovitve. Prvo posojilo Charlesa Bronfmana maja 1991 v vrednosti 9,8 milijona dolarjev je vsebovalo nenavadno določbo: »Posojilo vključuje obresti po takšni meri, ki bo občasno določena med pogodbenima strankama.«
Dokumenti družbe Ansbacher kažejo, da so v sredini 90. let sredstva v Kolberjevem skladu znašala 38,5 milijona dolarjev in da so bile njegove dejavnosti prepletene z družino Bronfman prek finančnih svetovalcev, odvetnikov in posojil, predvsem iz Bronfmanovih skladov v Kolberjev sklad.
Leta 1996 je tedanji kanadski generalni revizor L. Denis Desautels uvrstil vprašanje davčne pravičnosti v javno razpravo, ko je objavil popularno poročilo s podrobnostmi o nenavadni odločbi kanadske agencije za javne prihodke iz leta 1991, na podlagi katere je premožna družina, ki v poročilu ni bila točno omenjena, lahko neobdavčeno iz države prenesla dve milijardi kanadskih dolarjev.
Poročilo je bilo sklenjeno z besedami, da »so transakcije bržkone obšle zakonodajo« in da je odločba prikrajšala državno blagajno za več sto milijonov dolarjev. Razkrilo je tudi to, da so višji uradniki preglasili uslužbence agencije, ki so odločbi nasprotovali.
Desautels ni nikoli razgalil identitete družine, medijska poročila pa so ga: Charles Bronfman in njegova otroka, Stephen in Ellen.
V nedavnem intervjuju s partnerji konzorcija ICIJ, korporacijama CBC in Radio-Canad, je Desautel povedal, da ga je takrat skrbelo tudi to, da so pravni zastopniki družine imeli poseben dostop do vladnih uslužbencev. Družine še vedno ni hotel imenovati.
Zaradi naraščajočega pritiska javnosti glede davčne reforme je kanadsko ministrstvo za finance leta 1999 uvedlo ukrepe za zaprtje »nepoštenih« skrbniških skladov v davčnih oazah - orodij, s katerimi so se premožni Kanadčani izognili davkom doma. Uradniki so zapisali, da je predpise za zajezitev skladov preprosto obiti in da več davčnih oaz pomaga bogatim družinam prikriti prihodke, za katere v Kanadi praviloma velja obdavčitev.
Zaradi pritiska odvetnikov in lobistov pa je liberalna vlada novembra tega leta nenadno odstopila od lastnih predlogov.
»Mislim, da je vlada ravnala izredno spretno, ko je pokazala zaskrbljenost glede vprašanja, hkrati pa ni storila nič,« se spominja Judy Wasylycia-Leis, nekdanja poslanka in članica odbora za finance v spodnjem domu parlamenta. »Menim, da so veliki finančniki v tej državi, premožne družine, korporacije, ki so imele koristi od teh davčnih oaz, preprosto ves čas pritiskale na vlado, pogosto pa so tudi bili vlada.«
Dokumenti kanadskega Urada komisarja za lobiranje kažejo, da so odvetniki, ki so zastopali Bronfmanove sklade, lobirali pri vladnih uslužbencih glede zakonodajnih prizadevanj, da se obdavčijo prihodki od skladov v davčnih oazah ali kako drugače poostrijo ukrepi glede njihove uporabe za izogibanje davkom. Michael Vineberg iz odvetniške družbe Davies Ward Phillips & Vineberg, ki zastopa tako Kolberjeve kot Bronfmanove sklade, se je leta 2005 na primer registriral za lobiranje v imenu skrbnikov Bronfmanovih skladov.
Iz dokumentov je razvidno, da so v teh letih v Applebyju opazili lobistična prizadevanja v Kanadi, da bi se takšna poostritev ukrepov preprečila. »Različne skupine lobirajo pri kanadski vladi za umik tega predloga, vendar trenutno ni nobenega zagotovila, da bodo ta prizadevanja uspešna,« je leta 2008 napisal generalni direktor družbe Appleby v notranji elektronski pošti. »Zato moramo opredeliti primere, na katere bo to morebiti vplivalo, in ukrepati tako, da spremenimo tiste pogoje in določila skladov, ki jih lahko.«
Poslovno glasilo je leta 2008 slavilo odvetniško družbo Davies Ward Phillips & Vineberg kot ključnega akterja pri zaustavitvi zakonodaje o skladih v davčnih oazah v kanadskem senatu, potem ko je bila sprejeta v spodnjem domu. »Takšna raven pregleda v organu [senatu], ki je običajno brez premisleka prilepil svoj žig na zakonodajo, je bržkone brez primere,« je takrat napisal kanadski davčni odvetnik in dodal, da so bitko izbojevali odvetniki družbe Davies Ward.
Kanadski predpisi za zatrtje skrbniških skladov v davčnih oazah so na sprejetje morali počakati do leta 2013.
Kolberjev sklad
Iz dokumentov so razvidni nenavadni dogovori med Kolberjevim in Bronfmanovimi skladi. Dokumenti na primer razkrivajo, da so se nekatera Bronfmanova posojila Kolberju izvedla brez obresti.
Davčne agencije, kamor spadata tudi služba za notranje prihodke in kanadska agencija za javne prihodke, obravnavajo posojila brez obresti med povezanima pogodbenima strankama kot morebitna opozorila na načrte za izogibanje davkom, ki preoblečejo obdavčljiv zaslužek ali darila v posojila.
Profesor prava na Univerzi Michigan Reuven Avi-Yonah, ki vodi njen mednarodni davčni program, pravi, da davčni zakoni na splošno prepovedujejo takšne transakcije: »Posojila brez obresti med povezanima pogodbenima strankama niso mogoča.«
V enem primeru je Bronfmanovim in Kolberjevim težavo povzročilo brezobrestno posojilo v vrednosti 4,1 milijona dolarjev, ki je bilo izvedeno leta 2004. Dokumenti kažejo, da so Bronfmanovemu skladu, s sedežem v ZDA, naročili, naj spremeni obresti - kar je tudi storil.
Istega leta je Jonathan Kolber je prejel elektronsko pošto od svojega investicijskega svetovalca Dona Chazana, ki je napisal, da čeprav morajo skladi Bronfmanovih v skladu z ameriškimi zakoni zaračunati obresti, je namen podjetja Claridge, da »bo nekako zakrpal to tvojo luknjo«.
Chazan je napisal, da »morebiti boš moral podjetju Claridge izdati račun za opravljene storitve, znesek pa bo enak obrestim, ki jih je Claridge računal [Kolberjevemu skladu] za ta posojila«.
Chazan je v elektronski pošti iz leta 2005 napisal Kolberju: »Ker za ta dolg dejansko ne bi bile plačane nobene obresti (ampak samo na papirju), morajo Bronfmanovi skladi [Kolberjevemu skladu] plačati nadomestilo za te denarne izdatke.« Jonathan Kolber je faksiral kopijo te pošte svojemu odvetniku v Izraelu in jo označil z »ZAUPNO!«.
Kolberjevi in Bronfmanovi odvetniki so rekli, da so posojila, ki jih je prejel Kolberjev sklad, bila »na vsaki strani izvedena neodvisno« in da »posojila brez obresti, ki jih zagotovi ameriški državljan, ne kršijo ameriške zakonodaje. Pravzaprav gre v določenih okoliščinah za koncept pripisanih obresti«. Pripisane obresti, imenovane tudi računovodske obresti, so obresti, ki se za računovodske namene obravnavajo kot plačane, čeprav niso bile.
»Z dolžnim spoštovanjem, toda noben račun ni bil poslan, prav tako ni bilo nič plačano,« so dejali odvetniki.
»Ena uradna povezava manj«
Dokumenti tudi kažejo, da so Kolberjevi predstavniki bili zaskrbljeni glede puščanja papirne sledi povezav med skladom in njegovim delovanjem v Kanadi. Kanadska agencija za javne prihodke pravi, da je pravi sedež družbe ali sklada, ne glede na to, kje je ustanovljen, tam, kjer je sedež »vodstva in uprave«. Če kanadski davčni organi ugotovijo, da je bil skrbniški sklad v davčni oazi dejansko upravljan iz Kanade, je ta dolžan plačati davke od dneva ustanovitve.
V notranjem zaznamku iz leta 2006 v dokumentih družbe Ansbacher, ki se nanaša na nedavni pogovor njenih odvetnikov s Chazanom, je bilo omenjeno, da bi lahko račun v višini 81.750 dolarjev za njegove storitve povezoval upravljanje sklada s Kanado. Chazanovo delo »bi bilo treba obravnavati kot osebne stroške, ne pa stroške sklada«, je napisal eden izmed računovodij pri družbi Ansbacher. »To pomeni še eno uradno povezavo manj med skladi in subjekti zunaj Kajmanskih otokov (v primeru Kolberjevega sklada).« Družba Ansbacher je pozneje pojasnila račun za 81.500 dolarjev, plačan Chazanu, kot »povračilo posojila« Jonathanu Kolberju.
V intervjuju s korporacijo CBC so pred nekaj tedni Jonathanu Kolberju postavili vprašanje, kdo je upravljal Kolberjev sklad. Kolber je odgovoril, da je Chazan »bil svetovalec. On je tisti, ki je sprejemal odločitve.« Chazan je doma v Montrealu.
Na nedavna vprašanja konzorcija ICIJ pa so Kolberjevi in Bronfmanovi odvetniki dejali: »Skrbniki sklada, ki upravljajo sklade in sprejemajo vse investicijske in druge odločitve, so vedno bili prebivalci Kajmanskih otokov ali družbe za upravljanje, ki so izkušeni strokovnjaki v upravljanju skrbniških skladov,« in dodali, da »so storitve g. Chazana bile opravljene v glavnem na Kajmanskih otokih. Vsekakor pa ni bil nikoli glavni vodja sklada.«
"Gospod Chazan ni izdal računov Kolberjevemu skladu, temveč Jonathanu Kolberju, saj je bil povezan z njim osebno in ne s skladom, kar potrjuje, da so bili vsi denarni prenosti Kolberjevega sklada pravilno zabeleženi," so dejali odvetniki. "Pooblaščene je imel svojo računovodski oddelek ... Tudi če bi g. Chazan računovodske storitve opravljal preko sklada in bi jih opravljal v Kanadi - nič od tega sicer ne drži - bi to pomenilo, da vodstvo in nadzorniki sklada še vedno niso povezani s Kanado"
Chazan je odklonil možnost, da bi pojasnil podrobnost, in dejal, da ni pooblaščen za komentiranje.
Leta 2007 je Kolberjev sklad pestila nova težava. Lynne Kolber Halliday, Jonathanova sestra, je tudi bila upravičenka, ampak ker je bila ameriška državljanka, bi njeni prispevki iz sklada lahko bili v Ameriki obdavčeni.
»Odstranitev ameriških upravičencev iz sklada je bila z vseh vidikov najboljši način za obravnavanje načrtovanja nepremičnin za vpletene stranke,« je napisala družba Appleby. Ime Hallidayjeve je bilo nato umaknjeno iz sklada. V Applebyju so pozneje ustanovili še en sklad za družino, da bi poskrbeli za »davčna vprašanja, ki so se pojavljala ali bi se lahko pojavljala« v Kolberjevem skladu.
Po Applebyjevih besedah bo za Hallidayjevo »poskrbljeno na druge načine, ne pa v okviru sklada«, in dodano je bilo, da »bo Jonathan namesto trenutno prispevkov sklada uredil darila zanjo«.
»To je videti kot poskus izogibanja temu, kar bi običajno pomenilo njeno davčno obveznost na dohodek za neposredne prispevke iz sklada,« je povedal Grayson McCouch, profesor za zakonodajo o skladih na Univerzi na Floridi.
»Jonathan Kolber je bil (in še vedno je) uspešen izraelski poslovnež, ki je želel pomagati svoji sestri,« so dejali Kolberjevi in Bronfmanovi odvetniki. »Osebna darila so običajen način finančne pomoči. Prejemanje daril v Združenih državah ni obdavčljivo. Jonathan Kolber je svoji sestri, umetnici in pisateljici, dajal darila.
V poznejših pismih so odvetniki dejali, da po letu 2006 "Jonathan Kolber ni ničesar podaril Lynne Kolber Halliday, prav tako od Kolberjevega sklada ni prejela nikakšrnih donacij."
Leta 2014 je iz Applebyjevih dokumentov že razvidna sprememba taktike v Kolberjevih skladih. »Imamo resne razprave o prihodnosti skladov glede na nedavne davčne spremembe v Izraelu,« je Jonathan Kolber napisal Chazanu. Kolberjevi odvetniki so naslednje leto predlagali poravnavo z izraelskim davčnim organom. Jonathan Kolber je v intervjuju s korporacijo CBC povedal, da so dosegli sporazum. Za višino poravnave ni bilo mogoče izvedeti.
Stephen Bronfman in Leo Kolber tega nista hotela komentirati. Lynne Halliday se ni odzvala na prošnje za komentar.
Odvetnik Jonathana Kolberja in Stephena Bronfmana je izjavil, da Kolberjevi skladi niso bili »zavezani kanadski obdavčitvi« in da »so vedno upoštevali vse veljavne predpise in zahteve«. Dodal je, da je po Kolberjevi selitvi v Izrael leta 1991 »za nove prebivalce, ki so se priselili v Izrael, bilo priporočljivo, da ustanovijo sklade za svoja sredstva zaradi nestabilnosti ter političnih, gospodarskih in drugih negotovosti na Bližnjem vzhodu«.
Trudeau o davčnih oazah
Odkar je Trudeau leta 2015 postal premier, je njegova populistična kampanja za davčno pravičnost imela svoje vzpone in padce. Nekaj dni po tem, ko so konzorcij ICIJ in njegovi partnerji objavili projekt Panamski dokumenti, lanskoletno preiskavo globalnega finančnega sistema v davčnih oazah, je Trudeau poudaril, da je bilo iz njegova proračuna namenjenega več kot 310 milijonov dolarjev za financiranje kanadske agencije za javne prihodke, in sicer da bi spodbudili preprečevanje izogibanja davkom v Kanadi. »Objava panamskih dokumentov je razkrila, da obstajajo določeni izjemno premožni posamezniki, ki jim je uspelo najti začasne obhodne rešitve, da jim ni bilo treba plačati svojega deleža davkov,« je dejal novinarjem.
Dva meseca kasneje je parlamentarni odbor pod taktirko liberalcev ukinil nepovezano preiskavo nečesa, kar je kanadska agencija za javne prihodke poimenovala davčna »prevara« računovodskega giganta KPMG, ki je premožnim Kanadčanom z navideznimi podjetji na Otoku Man pomagal izogniti se davkom. Odvetniki podjetja KPMG so podali argument, da njihove priče ne bi smele pričati v parlamentu, ker je bila zadeva trenutno v sodnem postopku, in odbor se je strinjal. V istem mesecu je Trudeau imenoval direktorja podjetja KPMG za zakladnika svoje stranke, pri tem pa sprožil obtožbe v zvezi z navzkrižjem interesov od vodje opozicije in varuha etičnih vrednosti. Zadeva še poteka.
Koktajl zabava
Na formalnem srečanju v Nemčiji letos je Trudeau spregovoril o globalnem odzivu proti premožnim. »Čas je, da omogočite plačo, ki zagotavlja preživetje. In da plačate davke,« je rekel. »In ko vlade služijo posebnim interesom, ne pa interesom državljanov, ki so jih izvolili - ljudje izgubijo zaupanje.«
Stephen Bronfman je septembra 2016 pomagal prirediti akcijo za zbiranje sredstev za Trudeauja, na kateri je cena za vstopnico znašala 1500 dolarjev, v Westmountu, angleško govorečem predmestju Montreala, ki je ena najpremožnejših enklav v Kanadi. Liberalni zbiralec sredstev je potencialne donatorje zvabil na koktajl zabavo z elektronsko pošto o priložnosti za »oblikovanje vezi in odprt dialog z našo vlado«.
Zabava, ki je bila pozneje v medijih zasmehovana kot »plačilo za zveze«, je potekala na domu Lea Kolberja.
