Tiskane izdaje
Bastos je najprej poskusil z Applebyjevo pisarno na otoku Jersey, ki je priljubljeno finančno središče za davčne oaze v Rokavskem prelivu. Toda tamkajšnji Applebyjevi uslužbenci so se leta 2011 uprli njegovi zahtevi po ustanovitvi slamnatega podjetja, ne da bi jim povedal, zakaj ga je potreboval oziroma kakšna bodo njegova sredstva. Applebyjeve pravnike v Jerseyju je skrbela možnost, da bi slamnato podjetje imelo v lasti pristanišče v korumpirani Angoli.
Bastos, amaterski igralec tenisa, ki vodi podjetje za upravljanje premoženja Quantum Global Group, je nato poskusil z Applebyjevo pisarno na Otoku Man v Irskem morju. Tamkajšnja Applebyjeva uprava je odločila, da bi moral Appleby dobiti sedež v upravnem odboru tega podjetja. S tem bi lahko imel vsaj nekaj nadzora nad poslom, ki so ga označili za visoko tveganega. Dogovor ni bil sklenjen.
Končno se je Bastos leta 2013, ko mu je državni naložbeni sklad zaupal pet milijard dolarjev, obrnil na še eno Applebyjevo podružnico, na Mauritiusu, otoški državi v Indijskem oceanu, ki je oddaljena slabih dva tisoč kilometrov od vzhodne obale južne Afrike.
»Veseli nas, da bomo lahko delali za vas,« je Applebyjev vrhovni pravnik na Mauritiusu Malcom Moller oktobra 2013 zapisal v sporočilu Bastosovemu Quantum Global.
Okno v davčno oazo
Topla dobrodošlica po elektronski pošti Bastosovemu poslu je eden od pol milijona tajnih spisov Applebyjeve pisarne na Mauritiusu, ki jih je pridobil nemški časopis Süddeutsche Zeitung in jih delil z Mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev ter 94 medijskimi partnerji po svetu. Dokumenti izvirajo iz pravne družbe za podjetja v davčnih oazah Appleby in ponudnika korporacijskih storitev Estera. Do leta 2016 sta podjetji delovali pod skupnim imenom Appleby, nato pa se je Estera osamosvojila.
Elektronska pošta, vloge za odprtje bančnih računov, prezentacije v PowerPointu o izogibanju davkov in drugi zaupni dokumenti odpirajo okno v poslovanje več kot 40 Applebyjevih uslužbencev podružnice na Mauritiusu. V širšem smislu pa osvetljujejo presenetljivo pomembnost Mauritusa, otoške države z 1,3 milijona prebivalci različnih etničnih skupin, kot središča tajne finančne mreže davčnih oaz, ki omogoča legitimnim poslom, da uspevajo, prav tako pa pomaga bogatašem in dobičkonosnim podjetjem, da skrijejo svoje premoženje in dobičke pred obdavčitvijo.
Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je ta globalni sistem z uporabo zapletenih shem in podjetij, ki niso kaj dosti več kakor naslovi na papirju, pomagal korporacijam preusmeriti od sto do 300 milijard dolarjev prihodkov od davkov stran od držav v razvoju. Poslovne transakcije v davčnih oazah in koriščenje davčnih oaz so večinoma legalni, toda vlade in civilna družba vedno bolj kritizirajo takšno početje, saj izčrpava afriške vlade in širi premoženjsko neenakost med regijo in preostalim svetom.
»Nekaj najpomembnejših poti za odvzem dobička afriških držav poteka skozi jurisdikcije za davčne oaze, kar vključuje tudi Mauritius,« je povedal Alexander Ezenagu, mednarodni davčni raziskovalec na Mednarodnem centru za davke in razvoj (International Centre for Tax and Development).
Za dostop do vseh prispevkov kliknite na zgornjo ilustracijo.
Bastos in angolski sklad
Angolski državni naložbeni sklad Fundo Soberano de Angola (FSDEA) upravlja pet milijonov dolarjev denarja države, kjer kljub velikemu naftnemu bogastvu živi vsak tretji prebivalec v revščini in kjer je korupcija med vladno elito zelo razširjena. Od svoje ustanovitve leta 2012 naprej je bil FSDEA deležen temeljitega pregleda zaradi svoje konstrukcije in zaskrbljenosti zaradi njegovega upravljanja. Njegovega predsednika Joséja Filomeno dos Santosa je na ta položaj postavil njegov oče in tedanji angolski predsednik José Eduardo dos Santos, ki je državo vodil od leta 1979 vse do letos. Bastos je dober prijatelj mlajšega dos Santosa in ta ga je imenoval za upravitelja sklada, ki vsebuje milijarde dolarjev za naložbe v Afriki in ki je pozneje koristil družbe na Mauritiusu. To imenovanje pa je pritegnilo pozornost novinarjev.
FSDEA je v izjavi za ICIJ zapisal, da »je bil Quantum Global izbran zaradi njegove vzorne učinkovitosti pri prejšnjih poslih z angolskimi oblastmi, zaradi zmožnosti izvedbe programov za vzpostavitev institucij in kadrov ter zavezanosti k napredku partnerstva s FSDEA pri upravljanju regionalnih zasebnih naložb«.
V ločeni izjavi je Quantum Global zanikal, da bi povezava med Bastosom in sinom angolskega predsednika vplivala na izbor FSDEA. Quantum Global je za ICIJ izjavil, da je njegov izbor posledica njegove »strokovnosti pri naložbah na kontinentu« in njegovo konkurenčno prednostjo pred drugimi upravljavci skladov.
Appleby temeljito preveri Bastosa
Applebyjevi dokumenti razkrivajo, da je odvetniška družba izvedla lastno preverbo svoje nove stranke. Uslužbenec v Applebyjevi pisarni na Mauritiusu je sestavil zbirko internetnih iskalnih zadetkov, ki vključujejo tudi medijske omembe neprestanih »vprašanj« o tem, kako bo sklad deloval. Applebyjev uslužbenec je z rumeno označil članek v iskanih zadetkih, ki je omenjal »tesno osebno« prijateljstvo med Bastosom in dos Santosom.
V postopku Applebyjevega preverjanja stranke so bile tudi označene omembe Bastosove pretekle težave z zakonom v Švici. Dokumenti razkrivajo, da je Applebyjeva pisarna na Mauritiusu Bastosa klasificirala kot »tvegano stranko«, a je kljub temu nadaljevala novi posel.
Prvi korak je bila pridobitev licence za poslovanje na Mauritiusu. V spremnem pismu Quantumovi vlogi za licenco je Applebyjeva pisarna na Mauritiusu regulatorja obvestila, da je »opravila preudarne poizvedbe« glede Bastosa, Quantum Globala in njihovih načrtov za upravljanje angolskega denarja.
K vprašanju na vlogi o tem, ali je bil katerikoli direktor družbe kadarkoli obsojen, kaznovan ali sankcioniran na sodišču, so dodali povzetek, v katerem je Bastosov odvetnik razkril, da je ta plačal 5390 dolarjev kazni, ko ga je švicarsko sodišče leta 2011 obsodilo zaradi odobritve posojil, ki jih ne bi smel odobriti.
Bastosov odvetnik pa ni zapisal, da je švicarsko sodišče Bastosu prisodilo skoraj 188.646 dolarjev odložene kazni. V vlogi tudi ni omenjeno, da je švicarsko sodišče Bastosa tudi spoznalo za krivega nepooblaščenega dviga okoli 100.000 dolarjev z računa podjetja. Ti podatki se nahajajo v kopiji sodbe, ki jo je pridobil ICIJ-ev medijski partner SonntagsZeitung.
Bastos je za ICIJ priznal odloženo kazen, a je tudi povedal, da večje od dveh kazni ni bilo treba plačati zaradi nekaznovanosti v obdobju trajanja pogojne kazni. Bastos je izjavil, da je bila odložena denarna kazen in so bile obsodbe po preteku obdobja pogojne kazni izbrisane iz švicarskega registra obsodb. »Pristojni organi so bili pravilno obveščeni,« je povedal Bastos.
»Prosim, ne delite«
Po odobritvi licence je Applebyjeva pisarna na Mauritiusu pomagala Bastosu in njegovi družbi preseliti nekaj javnih angolskih skladov, namenjenih za upravljanje naložb v afriške hotele in infrastrukturo, skozi družbe v davčnih oazah v treh jurisdikcijah. Nekatere od teh so bile inkorporirane tudi na Mauritiusu, ki je znan po svojih nizkih davkih in veliki toleranci za tajnost.
V elektronskem sporočilu, ki ga je Applebyjevim uslužbencem na Mauritusu poslal odvetnik Quantum Globala, da bi jih opomnil glede zaupnost v zvezi z njihovo novo stranko, je s poudarjenimi črkami zapisal, da je končni lastnik podjetja Red Sahara Ltd. (pozneje se je preimenovala v QG Investments Ltd.) Bastos. To podjetje je pozneje z naslova dividend prejelo na desetine milijonov dolarjev. Odvetnik je zapisal, da je ta informacija »zelo zaupna« in da »to pomeni, da ne širite o tem kakršnihkoli informacij«.
Angolski sklad je nekoč družbi Capoinvest, registrirani na Britanskih Deviških otokih, v delnicah izplačal 20 milijonov dolarjev. To podjetje je sodelovalo pri gradnji pomembnega pristanišča v severni Angoli. Angolski državni naložbeni sklad v svojem letnem poročilu za leto 2014 dvakrat omeni Capoinvest, ki je lastnik angolskega podjetja za gradnjo pristanišča. Vendar pa ni nikjer omenjeno še eno podjetje v davčni oazi, ki je lastnik Capoinvesta. Applebyjevi dokumenti razkrivajo, da je v lasti verige treh ločenih podjetij, registriranih na Britanskih Deviških otokih, in še dve na Sejšelih v Indijskem oceanu, katerih končni lastnik je Bastos.
Bastos je v izjavi zapisal, da Quantum Global spoštuje »v vseh državah pravne, davčne in regulativne standarde«.
Zapisal je tudi: »Rutinsko sem razkrival svoj delež v Capoinvestu.«
Mauritius se je izkazal tudi kot oaza za nizke davčne stopnje za izdatne pristojbine, ki jih je angolski sklad plačeval svoji tamkajšnji izpostavi. Finančni izkaz Bastosovega podjetja na Mauritusu QG Investments Africa Management Ltd. razkriva, da je podjetje v letu 2015 prejelo za 63,2 milijona dolarjev upravljavskih pristojbin. Od tega zneska je bilo poslanih 21,9 milijona dolarjev podjetju Quantum Global v Švico.
»Pristojbine so neverjetno visoke,« je povedal Alexander Bauer, ekonomski analitik in strokovnjak za državne naložbene sklade, ki je pregledal plačila pristojbin.
Dokumenti razkrivajo, da je podjetje, povezano z Bastosom, plačalo dividende drugemu podjetju. V letih 2014 in 2015 je QG Investments Africa Management Ltd. izplačalo za 41 milijonov dolarjev dividend podjetju QG Investments Ltd. na Britanskih Deviških otokih, katerega končni lastnik je prav tako Bastos.
Bastos je za ICIJ povedal, da je podjetje Quantum Global prejelo plačilo za svetovanje »v skladu s standardno panožno prakso, plačila pa so bila in bodo še naprej v polnosti razkrita«.
Izjavil je, da »kot vsak drugi deležnik tudi jaz služim dividende na podlagi razdelitve denarja v mojem podjetju«. Povedal je, da je njegovo lastništvo QG Investments Africa Management Ltd. davčno učinkovito. Bastos je na podlagi »zaupnosti poslovnih zadev« zavrnil komentar glede njegovih stikov z Applebyjevimi pisarnami na otokih Jersey in Man.
Bastos je povedal, da je Quantum Global izbral Mauritius zaradi njegovih nizkih davkov, »odlične infrastrukture, umirjenih reform« in ugodnih davčnih sporazumov, znanih kot konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki jih ima sklenjene z večino afriških držav.
Otok v vzponu
Mavricij je otok z belimi koralnimi plažami in nizkim hribovjem, ki se nahaja v Indijskem oceanu. Prvi so ga kolonizirali Nizozemci, nato Francozi in nazadnje Angleži. Na Mauritiusu so stoletja večinoma pridelovali sladkorni trs, ki so ga prvotno obdelovali sužnji iz Afrike in Azije. Na otoku so se pozneje lotili tudi proizvodnje tekstila in turizma, a sladkor je ostal glavni tudi po tem, ko se je Mauritiusu, ki ga imajo za del Afrike, leta 1968 osamosvojil. »Sladkor je kralj,« je povedal 58-letni Hassen Auleear, pridelovalec trsa na severu Mauritiusa.
Auleear predstavlja v njegovi družini tretjo generacijo, ki se ukvarja s pridelavo sladkornega trsa. Njegova generacija pa je tudi zadnja, ki se s tem ukvarja. Finančna podpora pridelovalcem sladkorja se je zmanjšala. Vsako leto jih na stotine zapusti posesti, ki so jih imeli desetletja v lasti.
Danes delež sladkorja v gospodarstvu obsega zgolj nekaj več kot en odstotek. V steklenih stolpnicah v predmestju prestolnice Port Louis domujejo banke, računovodska podjetja in odvetniške družbe. Nebotičniki so postavljeni na zemlji, kjer so bila nekoč najbolj plodna polja trsa. Nihče od Auleearjevih otrok ni pripravljen naslediti očetove kmetije. Dve od njegovih hčera sta računovodkinji, ena od njiju pa dela v finančnem središču Ebene CyberCity.
Auleear je povedal, da je vlada Mauritiusa zavrgla pridelovalce sladkornega trsa in da je država vzvišena nad tistimi, ki imajo umazanijo za nohti. »Menijo, da je povsem dobro, da nosijo ljudje kravate, srajce in čevlje ter da sedijo v pisarnah s klimatsko napravo,« je povedal Auleear. Vlada se je leta 1989 lotila načrta, s katerim je hotela otok spremeniti v finančno središče za denar z vseh koncev sveta. Otok se je tujim korporacijam predstavil kot »vrata v Afriko«, ki jo je opeval kot »neizkoriščeno zlato jamo priložnosti v soseščini«.
Leta 1992 je Zakon o poslovnih aktivnostih na Mauritiusu omogočil ustanovitev podjetniških nosilcev, znanih kot globalne poslovne družbe. Ljudem, ki niso državljani Mauritiusa, je bilo tako omogočeno, da brez pretiranega vznemirjenja in ob minimalnem javnem razkritju ustanovijo takšne družbe. Otok je znižal davke in sklenil davčne sporazume s sosednjimi afriškimi in še drugimi državami. Sporazume o izogibanju dvojnega obdavčevanja (DTA) so partnerjem predstavili kot razvojno orodje, ki bo spodbudilo naložbe v te države s pomočjo naraščajočega števila svetovnih podjetij, registriranih na Mauritiusu.
DTAi naj bi, teoretično, pomagali podjetjem pri izogibanju dvojnemu obdavčevanju za isto ekonomsko aktivnost. Toda v praksi je podpis DTA z državo, ki ima nizke ali ničelne davke, kot je Mauritius, pomenilo, da nekaterih davkov sploh ni bilo mogoče pobrati. Podjetja so zagnano ustanavljala hčerinske družbe na Mavriciju ter izkoriščala prednosti davčnih sporazumov med Mauritiusom in drugimi državami. Prakse pretakanja prihodkov skozi otoško oazo se je oprijel naziv »nakupovanje sporazumov« (treaty shopping).
Mednarodni denarni sklad je zapisal, da je postala do leta 2000 finančna panoga davčnih oaz v državi »ogromna«. Globalna podjetja s sedeži na otoku imajo sredstva v vrednosti 630 milijard dolarjev, kar je 50-krat več kot znaša bruto družbeni proizvod Mauritiusa. »Zgolj Luksemburg ima večjo zalogo neposrednih tujih naložb glede na velikost njegovega gospodarstva,« je zapisal Financial Times.
V zadnjih letih se afriški sosedje Mauritiusa pritožujejo, da otok služi na njihov račun. Primer so predstavili pred mednarodno javnostjo. Leta 2013 je gospodarski odbor za Afriko pri ZN kritiziral otok kot »relativno skrivnosten finančni kanal«, ki prispeva k revščini na kontinentu. Leta 2015 ga je evropska komisija začasno uvrstila na črno listo tridesetih največjih davčnih oaz. Lansko leto je bil Mauritius uvrščen na Oxfamov seznam petnajstih najhujših davčnih oaz na svetu.
»Celotni obseg davčne izgube zaradi nakupovanja sporazumov je zavit v skrivnost, vendar pa afriške države izgubljajo premoženje,« je povedala Attiya Waris, izvedenka za davčno zakonodajo na Univerzi v Nairobiju.
Mauricijski davčni sporazumi so bili postavljeni pred resen izziv, ko je indijsko vrhovno sodišče leta 2012 presodilo, da indijska vlada od mobilnega velikana Vodafone ne bo dobila 2,2 milijarde dolarjev od nakupa indijskega mobilnega operaterja s pomočjo podjetij v davčnih oazah, vključno z enim na Mauritiusu. To, kako je bil nakup strukturiran, bi lahko vodilo v izogibanje indijskim davkom.
Vladne agencije na Mauritiusu so na vprašanja ICIJ odgovorile z enajststransko izjavo, v kateri so zanikali, da je otok davčna oaza oziroma zavit v tajnost. Mauritius bo tam, kjer je to potrebno, še naprej krepil državno transparentnost in okrepil predpise proti davčni utaji, financiranju terorizma, pranju denarja in korupciji, so zapisale agencije.
Zapisale so tudi, da nobena stran pri sporazumu ne more drugi strani vsiliti svojih pogojev in da so sporazumi »zmaga za obe strani«. Mauritius ne zanika pravice do obdavčitve v drugih afriških državah, so zapisali, se pa nekatere države odločajo za odpoved davkom, s čimer pritegnejo tuje naložbe.
Applebyjevo »afriško moštvo«
Appleby je svoja vrata odprl v središču Port Louisa leta 2007. Odvetniška družba zaseda zgornja nadstropja prominentne bele zgradbe, ki se dviga nad izložbami skromnih trgovin z oblekami, med katerimi so tudi spodnjice z motivi Supermana in Homerja Simpsona.
Skrivnostnost je ena od zadev, ki prodaja njihove storitve. Vlada Mauritiusa vodi podjetniški register z več kot 20.000 podjetji, ustanovljenimi na otoku. Večina informacij o njih je strogo zaupnih.
Razkriti dokumenti Applebyja prikazujejo, da je odvetniška družba za evropsko princeso upravljala skrbniški sklad, vreden več kot sto milijonov dolarjev. Princesa je podjetju povedala, da jim ne bo pošiljala elektronskih sporočil in bo opravila minimalno število telefonskih klicev, ker »noče za seboj puščati kakršnihkoli sledi«, je zapisano v notranjem zaznamku družbe.
Aprila 2014 je vlagatelj iz Južne Afrike Luca Bechis prosil Appleby za ustanovitev podjetja na Mauritiusu, ki bi kupovalo rudne koncentrate iz rudnikov v Mozambiku. Načrt je bil tak, da bi »vso pozitivno bilanco« poslali v davčno oazo v obliki »svetovalnih stroškov«. Bechis je od Applebyja zahteval zagotovilo, da na Mauritiusu ne bo plačal nobenih davkov ter da se njegovo ime ne bo pojavilo na dokumentih podjetja. »Zaradi zasebnosti nočem, da je moja udeležba razkrita,« je zapisal Bechis.
Bechis je v elektronskem sporočilu za ICIJ povedal, da je bil Mauritius ena od alternativ davčnih oaz za lastništvo nad rudniki po vsej Afriki in da je bilo pravno preverjeno, da spoštuje davčne predpise. Prav tako je dal vedeti, da zahteva po zasebnosti izvira iz nevarnost ugrabitve bogatašev in njihovih družin.
Applebyjeva pisarna na Mauritiusu je že od vselej poudarjala, da ponuja storitve podjetjem, ki hočejo zmanjšati oziroma se znebiti davčnih bremen pri svojih poslih v Afriki. Potencialne stranke prejmejo 50-stranski barvni vodnik, ki hvali mauricijske davčne sporazume. Trinajst od 36 sporazumov na Applebyjevem seznamu je sklenjenih z afriškimi partnerji. Mauritius ponuja »efektivno davčno stopnjo v višini treh odstotkov ali pa davčno obveznost, ki je ničelna,« je mogoče prebrati v običajnem Applebyjevem marketinškem elektronskem sporočilu, ki ga ta pisarna pošilja potencialnim strankam. Njihovo »afriško moštvo je služilo korporativnim strankam pri poslovanju v Južni Afriki, Togu, Mozambiku, Madagaskarju, Keniji, Ekvatorialni Gvineji, Nigeriji, Zimbabveju in Liberiji.
Posel z davčnimi sporazumi
Raziskava razkriva, da se podjetja izogibajo poslovanju v razvitih državah in se raje poslužujejo spornih manevrov za izogibanje davkom, ko poslujejo v državah v razvoju. V prvih je namreč davčni nadzor bolj strog, afriške države pa so bolj izpostavljene izogibanju in utaji davkov, ker davki podjetij prispevajo relativno več k splošnim afriškim davčnim prihodkom kakor v drugih državah.
Leta 2013 je Appleby skupaj z neko drugo odvetniško družbo v PowerPointu predstavil hipotetično družbo, ki deluje v Mozambiku in mora matičnemu podjetju v Singapurju izplačati deset milijonov dolarjev dividend. V predstavitvi je bilo razloženo, da bi v primeru neposrednega plačila iz Mozambika v Singapur moralo afriško podjetje plačati dva milijona dolarjev davkov. Če pa bi plačilo šlo skozi podjetje, registrirano na Mauritiusu, bi pogodba med državama davek Mozambiku zmanjšala za polovico. Mozambik dobi 800.000 dolarjev. Če bi delovanje na Mauritiusu stalo 30.000 dolarjev, potem podjetje prihrani 1,17 milijona dolarjev.
Države se tako odpovejo »petim, desetim ali petnajstim odstotkom prihodkov iz poslov. To je ogromna količina denarja,« je povedala Catherine Ngina Mutava, pomočnica direktorja na Strathmore Tax Research Centre v Strathmore Law School v Nairobiju v Keniji. Mutava je tudi povedala, »da je za Mauritius njihova država na prvem mestu, pa čeprav to pomeni, da pri tem trpijo preostale afriške države«.
Namibijska ribja zgodba
Leta 2012 je največje svetovno podjetje za ribje olje in ribjo moko Pacific Andes Resources Development Limited prišlo na donosen namibijski trg šnjurov. Modrozelena oziroma siva riba je za namibijsko identiteto in gospodarstvo tako pomembna, da jo imajo na kovancu za pet centov, kjer tudi piše: »ŠNJUR: JEJTE VEČ RIB«.
Podjetje je bilo že pred prihodom v Namibijo deležno pozornosti. Po letu 2000 so strokovnjaki, mednarodne organizacije in tribunali poročali o domnevni ilegalni ribiški mreži podjetja v Tihem oceanu. V poročilu, ki so ga leta 2002 sestavili člani iz ribiške panoge, je zapisano, da Pacific Andes uporablja neregistrirane barke za nezakonit ribolov blizu Antarktike »v obsegu, ki ga pred tem še nismo doživeli«. Pacific Andes je krivdo zavrnil. Iz podjetja so za ICIJ povedali, da so izboljšali notranji nadzor, da bi izpolnjevali zahteve trajnostnega razvoja in zdravja.
Pacific Andes je imel v Namibiji vplivne prijatelje. Podjetje je vstopilo v partnerstvo z lokalnim podjetjem Atlantic Pacific Fishing (Pty) Limited, da bi lovili šnjure. Atlantic Pacific Fishing pa ni bilo običajno podjetje. Dokumente, ki jih je pridobil namibijski časopis in jih delil z ICIJ, razkrivajo, da so bili med njegovimi direktorji namibijski namestnik ministra za prostor, namestnik sekretarja za visoko šolstvo, nekdanji župan glavnega mesta ter svetovalca namibijskega premiera in predsednika.
Appleby je leta 2012 družbi Pacific Andes, ki je imela sedež na Bermudih, pomagal ustanoviti hčerinsko družbo na Mauritiusu. Nova družba Brandberg (Mauritius) Investment Holdings Ltd. je še istega leta prejela od vlade davčni certifikat, ki je podjetju omogočal, da ima koristi od sporazuma o izogibu dvojne obdavčitve med državama. V skladu s sporazumom je podjetje lahko v prihodnje nekatere svoje davčne izdatke zmanjšalo za polovico. Pacific Andes je večino svojega poslovanja na Mavriciju in v Namibiji opravljal prek hčerinske družbe na Kajmanskih otokih, China Fishery Group Ltd.
Dokumenti Applebyjeve pisarne na Mauritiusu in sodni dokumenti, ki jih je pridobil ICIJ, razkrivajo, da je Pacific Andes koristil številna podjetja iz davčnih oaz, vključno z Brandbergom na Mauiritiusu, ki ni imelo uslužbencev. Z njimi je pristojbine in plačila preusmeril iz visoko obdavčene Namibije v nizko obdavčene jurisdikcije.
Avgusta 2013 je, na primer, podjetje na Britanskih Deviških otokih dalo podjetju Brandberg za 31.700 dolarjev na dan v najem ribiško barko. Brandberg je barko, imenovano Sheriff, nato namenil podjetju Atlantic Pacific Fishing v Namibiji. Pozneje v letu sta Brandberg in Atlantic Pacific Fishing podpisala pogodbo, s katero je Brandberg upravljal ladje namibijske družbe, uslužbence in trgovanje s šnjuri. Vse to v zameno za upravljavske stroške v višini štirih odstotkov vrednosti prodaje rib v četrtletju.
Atlantic Pacific Fishing je Brandbergu na Mauritiusu v dveh letih plačal 1,25 milijona dolarjev stroškov za najem bark, kar je razvidno iz letnega poročila za 2015 podjetja Atlantic Pacific Fishing, ki ga je pridobil namibijski časopis The Namibian. Letna poročila tudi razkrivajo, da je namibijska družba v letih 2013 in 2014 Brandbergu plačala skoraj dva milijona upravljavskih stroškov, družbi na Mavriciju pa je tudi dolgovala izjemno visok znesek v višini več kot osem milijonov dolarjev. Vse to je domnevno zaslužilo podjetje na Mauritiusu, ki ni imelo lastnih poslovnih prostorov.
Alexander Ezengau, mednarodni davčni raziskovalec, je ugotovil, da je vsako plačilo podjetju na Mauritiusu pomembno zmanjšalo količino denarja, ki bi ga moralo podjetje plačati za davke v Namibiji. »Te konstrukcije so namenjene zmanjšanju dobičkov« v jurisdikcijah z visokimi davki, je še povedal.
V odgovoru na vprašanje ICIJ so v Pacific Andes povedali, da namibijski delničarji dobijo več kot štirikratno vrednost upravljavskih stroškov, plačanih podjetju na Mauritiusu, ter da večina teh stroškov ostane v Namibiji. Dodali so še, da Atlantic Pacific Fishing zaposluje več kot sto Namibijcev.
Leta 2016 je China Fishery, hčerinsko podjetje Pacific Andesa in lastnik Brandberga, v New Yorku zaprosilo za zaščito v stečaju. Sodno določeni stečajni upravitelj poskuša zbrati na milijone dolarjev za prestrukturiranje družbe in za poplačilo dolgov podjetja. Letos je upravitelj sodišču sporočil, da »je zelo zaskrbljen« zaradi računovodskih praks v podjetju. Našel je vpis 18,8 milijona dolarjev na računu hčerinske družbe, vendar pa ni našel dokaza, da je bila zavedena prodaja tudi resnično izvedena. Upravitelj je ribiško barko Sheriff uvrstil za prodajo. V Pacific Andes so izjavili, da je upravitelju pojasnil vpis zneska 18,8 milijona dolarjev.
Reševanje z obliži
Po letih slabe publicitete in nekaj zakulisne diplomacije se je Mavricij lotil reforme svojega sektorja za davčno oazo. Da bi preprečile zlorabo družb v davčni oazi, so oblasti uvedle zahtevo, da so tovrstne družbe na Mauritiusu bolj aktivne. To pomeni, da morajo imeti uslužbence in sestanke. Julija je Mauiritus podpisal globalni sporazum proti izogibanju davkom in privolil v ponovno presojo več kot polovice sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja.
Jean-Claude Bastos in njegova družba se zavedata vedno večje netolerance afriških držav glede nabiralniških podjetij na Mauritiusu, saj sta zaznala spremembo v afriškem javnem mnenju.
Ko je Bastosovo švicarsko podjetje za upravljanje premoženja tehtalo opcije za izogibanje davkom v državah, kjer bi državni naložbeni sklad lahko vlagal, je pravnik Quantum Global v pismu davčnemu računovodji leta 2014 pisal o tem, kaj bo eden od uslužbencev delal. »Razumemo, da je vsekakor bolje, da imamo menedžerja na Mauritiusu,« je zapisal pravnik. »Toda tukaj pritiskamo nazaj.«
V elektronskem sporočilu je nakazano, da je podjetje pripravljeno izkoristiti priložnost. Če bodo preostale države nasprotovale temu, da Quantum Global koristi Mauritius za zmanjšanje davčnih bremen po vsej Afriki, je zapisano v pismu, se bodo s tem problemom ukvarjali »ob primernem času«.
Kritiki so skeptični do reformnih prizadevanj na Mauritiusu. Država je zavrnila glavne točke globalnega sporazuma proti izogibanju davkom, tudi amandma, ki bi afriškim državam omogočal pobrati več davka od podjetij, ki kupujejo in prodajajo zemljo prek podjetij na Mauritusu. Država se je pogajanj glede spremembe sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja - še posebej z drugimi afriškimi državami - lotila s pogajanji z vsako državo posebej, in ne na podlagi globalnega sporazuma.
Novi svetovni predpisi bi morda lahko »odpravili nekaj problematičnih zadev, a prav gotovo ne bodo v primeru afriških držav v bližnji prihodnosti česarkoli spremenili,« je povedala Catherine Mutava iz Strathmore Tax Research Centre. »To je tako, kakor da bi prilepil obliž na ogromno razpoko. Ne pričakujem kakšnih hitrih sprememb.«
***
K zgodbi je prispeval tudi Christian Brönnimann.
