Tiskane izdaje
Pomembna javna razvojna banka je vložila 21 milijonov dolarjev v rudarsko podjetje. Za enim od lastnikov je bila razpisana mednarodna tiralica zaradi goljufije. Denar je izginil v navideznih podjetjih in nedokumentiranih transakcijah, lastništvo nad podjetjem je nazadnje pridobila mlada ruska manekenka.
Predlog je na mizi: naložba, vredna 30 milijonov dolarjev, je izjemno obetavna. Rudarsko podjetje Imperial Mining obljublja izjemen dobiček, če bodo začeli rudariti in izkopavati dragocenosti, ki ležijo pod zemljo v slikovitem srednjeazijskem gorovju.
Dvaindvajset članov upravnega odbora Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) sedi za okroglo mizo na sedežu banke v Londonu. Predstavili so jim na prvi pogled obetaven načrt za raziskovanje terena in poznejše pridobivanje kobalta, precej iskanega elementa, na mejnem območju med Rusijo in Mongolijo.
Denar, ki ga bodo vložili, so javna sredstva, ki izvirajo od davkoplačevalcev iz Evrope in drugih zahodnih držav, ti pa zagotavljajo kapital za banko.
Toda tokrat je šlo nekaj zelo narobe. Če bi banka podrobneje preučila projekt, bi ugotovila, da je za enim od lastnikov in direktorjev podjetja, ki prosi za denar, razpisana mednarodna tiralica zaradi goljufije.
Ko je sestanka banke EBRD konec, je vse odločeno. Podjetju, povezanemu z Aleksandrom Gluhovskojem, so obljubili do 30 milijonov dolarjev.
Od notranjega oblikovanja do rudarstva
Moskovčani poznajo Gluhovskoja kot »slikovitega« poslovneža, za katerim je razpisana tiralica. V javnosti postane dobro znan, potem ko skupaj s poslovnimi partnerji v prvih letih novega stoletja prevzame nadzor nad več kakor 90 podjetji in imetji posameznikov v Moskvi. Rusko sodišče in policija sta povedala, da je to dosegel z izsiljevanjem, grožnjami, ponarejanjem in goljufijami.
»Delovali so natanko tako kot obveščevalna služba,« je ruski policijski detektiv, ki se je ukvarjal s primerom, povedal za časopis Vedomosti.
Žrtve pripovedujejo, da je Gluhovskoj na poslovna srečanja prihajal s telesnimi stražarji, oboroženimi z avtomatskimi puškami. Od oktobra 2005 je na Interpolovem seznamu desetih najbolj iskanih Rusov. Pet njegovih partnerjev, njegovo računovodkinjo in tesnega sodelavca je obtoženih goljufije. Gluhovskoj pobegne iz države.
Je lastnik graščine na zasebnem otoku v Fort Lauderdalu v ameriški zvezni državi Florida. Za zaprtimi vrati imata Gluhovskoj in njegova nekdanja žena velikansko hišo z bazenom, kinematografom, štirimi garažami in zasebnim pomolom za jahte.
V prvem desetletju novega stoletja je na tem naslovu registrirano podjetje Home Design International na ime Gluhovskoja. Toda 9. maja 2006 podjetje nenadoma spremeni svojo dejavnost: podjetje spremeni ime v Americo Resources in se namesto notranjega oblikovanja začne ukvarjati z rudarskimi načrti v srednji Aziji.
London
Leta 2006 in 2007 Gluhovskoj in njegovi partnerji pridobijo uradna rudarska dovoljenja za pridobivanje kobalta. Poleg tega takrat Imperial Mining išče dodatne vlagatelje v Londonu.
Ko se upravni odbor EBRD zbere na sestanku januarja 2008, člani odbora odločajo o tem, kam vložiti več milijard javnih sredstev.
EBRD je v lasti 64 držav članic. Njihova osnovna naloga je vlagati finančna sredstva v države, ki uvajajo tržno gospodarstvo, predvsem v nekdanje sovjetske republike. Prizadevajo si zmanjšati korupcijo, krepiti demokracijo in zagotavljati preglednost v državah, v katere vlagajo svoja sredstva. Toda številni tovrstni projekti so zelo tvegani. Banka upošteva stroga pravila in zahteve glede tega, kako in kdaj vložiti finančna sredstva.
Zadnja točka na dnevnem redu srečanja banke EBRD je morebitna naložba v Imperial Mining Holding. Podjetje je registrirano na britanskem Otoku Man, toda naslov njegove pisarne je v Moskvi. Morebitne vlagatelje začnejo zanimati morebitni visoki dobički.
»Kot Norvežani smo bili zelo zadovoljni, da si je projekt prizadeval spodbujati zasebno soudeležbo in je povečeval konkurenco v rudarstvu, poleg tega je določal visoka merila, ki so zagotavljala preglednost in etično poslovanje,« pravi Ole Hovland. Hovland je bil predstavnik norveškega finančnega ministrstva pri banki EBRD, trenutno dela kot posebni svetovalec na norveškem finančnem ministrstvu.
Hovland pravi, da ne more razkriti vsebine notranjih pogovorov med člani upravnega odbora. Toda ko se je sestanek končal, se je upravni odbor banke odločil vložiti do 30 milijonov dolarjev v podjetje.
Ne Hovland ne banka EBRD nista pripravljena komentirati, ali je EBRD vedela, da je bil Aleksander Gluhovskoj povezan s podjetjem. Toda hitro iskanje po internetu bi pokazalo, da je za človekom, ki je solastnik in član upravnega odbora podjetja Imperial Mining, takrat razpisana tiralica zaradi goljufije.
Poleg lastniškega deleža Gluhovskoja ima podjetje Imperial Holding takrat še enega delničarja. Največji delničar je IM International, anonimno navidezno podjetje, registrirano v davčni oazi na Kajmanskih otokih. S tem podjetjem je povezan mož nekdanje računovodkinje Gluhovskoja.
Do novembra 2008 banka EBRD prenese 21 milijonov dolarjev na Imperial Mining.
Za dostop do vseh prispevkov kliknite na zgornjo ilustracijo.
Preiskovalno vrtanje se začne poleti 2008 v hribovju in gorovju okoli Altaja v srednji Aziji.
Na tem odmaknjenem območju ni cest, elektrike in vode. Toda na papirju je območje kljub temu videti obetavno: podjetje trdi, da lahko z rudarjenjem na tem območju ustvari vsaj 70 milijonov dolarjev na leto po letu 2016.
Toda takoj ko se preiskovalno vrtanje konča, je vsega dela konec. Mnogi, ki so delali na območju vrtanja, trdijo, da jim nikoli niso plačali opravljenega dela.
Medtem podjetju zmanjkuje denarja. Upniki zahtevajo, naj podružnica podjetja Imperial Mining vloži predlog za stečaj.
15,4 milijona dolarjev izgine v navideznih podjetjih
Časopis Aftenposten je pridobil razkrite dokumente od odvetniške družbe Appleby in iz registra podjetij v 19 različnih davčnih oazah. Imperial Mining je stranka družbe Appleby na Otoku Man, kjer je podjetje uradno registrirano. Dokumente je pridobil Süddeutsche Zeitung in jih prek Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) posredoval Aftenpostnu.
Finančni dokumenti podjetja Imperial Mining kažejo, da podjetje očitno ni imelo veliko drugih sredstev kakor javnega denarja, ki ga je prejelo od EBRD.
Velik del sredstev podjetja izgine v transakciji, opravljeni že na začetku leta 2009. Imperial Mining izplača 15,4 milijona dolarjev navideznemu podjetju Obrazo Investments Limited, ki ima sedež na Cipru in ga nadzira prav največji delničar podjetja Imperial Mining, tj. IM International s Kajmanskih otokov. Za ta znesek podjetje pridobi nadzor nad ruskim podjetjem, ki nima nobenega drugega premoženja kakor dovoljenje za rudarjenje na Altaju. Za primerjavo lahko navedemo, da je najpomembnejše med preostalimi dovoljenji, ki jih je podjetje kupilo, vredno 25.000 dolarjev.
To pomeni, da je velikansko količino denarja iz podjetja vzel njegov delničar in dejanje prikril s prenosom visokega zneska na račun navideznega podjetja na Cipru.
Podjetje, za katero je Imperial Mining ocenil, da je vredno 15,4 milijona dolarjev, ima pisarno za podrtim pročeljem v Moskvi. Danes ni niti sledu več o njem. Ciprsko podjetje je nehalo poslovati leta 2016.
Potovanje okoli sveta z jahto in na begu pred upniki
Decembra 2010 ruski ladijski strokovnjak Mihail Vojtenko potuje od pristanišča do pristanišča na Tajskem. Dela za rusko podjetje Trade Finance Bank, ki je eno od številnih upnikov, ki iščejo Gluhovskoja, za katerim je razpisana tiralica zaradi goljufije.
Vojtenko nekaj odkrije: banka je ugotovila, da je Gluhovskoj kupil jahto Serenity C, vredno približno 4,8 milijona dolarjev, in zdaj jadra okoli sveta - začel je v Italiji in se odpravlja na Tajsko.
Zasebno reaktivno letalo, ki je nekoč letelo med Moskvo in Sočijem ob Črnem morju in na katerem je nenehno delala draga prostitutka, redni gostje na letalu pa so bili ruski poslovneži in birokrati, je zdaj zamenjala razkošna jahta, ki pluje po sedmih svetovnih morjih. Njegovo ženo je zamenjala nova ljubimka.
Medtem ko Gluhovskoj, ki ga išče Interpol, jadra okoli sveta, podjetje Imperial Mining in floridsko podjetje Gluhovskoja opravita več transakcij.
»Iskal sem ga dva meseca, naprej v Pattayi, nato v Bangkoku in nazadnje v Phuketu,« pravi Vojtenko. Preden je moral zapustiti Rusijo, je bil preiskovalni novinar. »Ni bilo težko najti njegove jahte. Je velika in razkošna. Zasidrana je bila v pristanišču v Phuketu.«
Banka zagrozi, da bo zasegla njegovo jahto, toda Gluhovskoj vnaprej plača denar, ki jim ga dolguje, in nato spet izgine. Zadnjič ga vidijo v baru na otoku Ko Samui leta 2011.
Aftenposten je zbral razpoložljive podatke o lokacijah jahte in ugotovil, da je bila jahta med letoma 2012 in 2016 na Tajskem in v Sredozemskem morju. Po letu 2016 se je za jahto izgubila vsaka sled.
Pogovarjali smo se z nekdanjo ženo Gluhovskoja, ki je domnevna solastnica in kontaktna oseba za podjetje, ustanovljeno na Floridi.
»Nič nimam s tem. Govoriti morate z mojim nekdanjim možem,« pravi Julija Gluhovskaja.
Obstaja tudi floridska številka mobilnega telefona, registriranega na Aleksandra Gluhovskoja. Aftenposten je poskušal večkrat klicati to telefonsko številko, vendar ni nihče dvignil telefona.
Grešnega kozla spravijo v psihiatrično bolnišnico
Poleti 2010 se banka EBRD zaplete v korupcijski škandal: ruski lastnik kanadske naftne družbe obtoži Jeleno Kotovo, najvišjo predstavnico Rusije pri banki EBRD, da je zahtevala podkupnine v zameno za odobritev posojila njegovi družbi. Notranja preiskava v banki EBRD pokaže, da je Kotova kršila etična pravila ravnanja.
Ko Aftenpost o tem povpraša EBRD, mu odgovorijo, da je Kotova povezana z naložbami banke v podjetju Imperial Mining in da je bila vpletena v »korupcijske dejavnosti«.
Decembra 2010, medtem ko Kotova smuča v ameriškem Skalnem gorovju, se zgodba pojavi v britanskih medijih. Kotova se vrne v Moskvo. Vladimir Putin je takrat premier in jo odstavi s položaja. Kotova izgubi diplomatsko imuniteto.
Kotova se znajde v hišnem priporu. Leta 2013 ji dajo uro časa, da se pripravi, da jo bodo sprejeli v zloglasno psihiatrično bolnišnico Kaščenka v Moskvi. Bolnišnica je znana po tem, da so bili v njej na neprostovoljnem zdravljenju disidenti v času Sovjetske zveze. Izjemno hitra pot navzdol Kotove - od življenja sredi najvišje elite in položaja v upravnem odboru banke EBRD do psihiatrične bolnišnice - je nenavadna celo za Moskvo. Leta 2014 so jo obsodili na petletno pogojno zaporno kazen, vendar so jo po njeni pritožbi pomilostili.
Trditve, da so EBRD opozorili
Kotova danes živi na prostosti v Moskvi. Piše knjige in ureja razkošna stanovanja za bogate Ruse. Za Aftenposten pove, da je povedala vodstvu EBRD, naj ne podpre projekta podjetja Imperial Mining, potem ko je prebrala v dokumentih banke EBRD, da je bil Gluhovskoj ključni delničar v podjetju.
»Ugotovila sem, da so Gluhovskoja preiskovali zaradi nezakonito pridobljenega dovoljenja za Altaj,« je Kotova povedala za Aftenposten.
»To sem povedala banki EBRD in jim zaupala svoje skrbi glede tega. Odgovorili so mi: ʻV Rusiji lahko preiskujejo kogar koli, to nič ne pomeni.ʼ«
»Noben preudaren vlagatelj ne bi vložil denarja v takšen projekt,« pravi Kotova.
Aftenposten je banki EBRD sporočil, kaj mu je Kotova povedala o tej zgodbi.
»Jelena Kotova se ne spominja dobro svojih dejanj in za svoje trditve nima nobenih dokazov,« je v elektronskem pismu zapisal Jonathan Charles, direktor oddelka za komunikacije pri banki EBRD.
Potem ko so Kotovo odstavili, je banka EBRD vložila dodatnih 250.000 dolarjev v podjetje Imperial Mining.
Milijoni so izginili - kje so potrdila?
Od leta 2009 do 2011 denar odteka iz podjetja Imperial Mining v več smeri. Računovodkinjo zaskrbi: več kakor sedem milijonov dolarjev je izginilo za »nagrade za svetovanje«, ne da bi bili za to na voljo ustrezni dokumenti.
Računovodkinja podjetja Imperial Mining pove, da podjetje ne navaja, kdo je pravi lastnik podjetja, in opozori, da podjetje dolguje delničarski družbi na Kajmanskih otokih, ne da bi bili za to na voljo dokumenti, ki bi pojasnjevali, zakaj je dolg nastal.
Aftenposten je informacije, ki jih je sporočila računovodkinja, posredoval Finnu Kinserdalu, izrednemu profesorju na oddelku za računovodska, revizijska in pravna vprašanja na norveški ekonomski fakulteti.
»To bi lahko pomenilo, da je nekdo, ki je povezan s podjetjem, neustrezno dvignil denar iz podjetja,« pravi profesor.
Banka EBRD je sicer prispevala večino denarja, ki zdaj odteka iz podjetja, vendar ima samo 13-odstotni delež v podjetju Imperial Mining. Aftenposten je pregledal transakcije, povezane z nakupom delnic, in ugotovil, da je banka plačala precej več za delnice kakor kateri koli drug lastnik. Poleg tega banka ni imela predstavnika v upravnem odboru podjetja do februarja 2009, čeprav banke to navadno zahtevajo, kadar zagotovijo tolikšno finančno podporo.
Manekenka, ki je prevzela polovico rudarskega imperija
Četrtega februarja 2014 v poslovno življenje podjetja vstopi nova oseba. Tega dne prenesejo delnice podjetja IM International s sedežem na Kajmanskih otokih - to je največji lastnik podjetja Imperial Mining, saj ima v lasti 45 odstotkov delnic - na novo navidezno podjetje s sedežem na Cipru. Kupec je podjetje Almoria Enterprises Company Limited in z njim je povezana 28-letna Jelena Uvarova, ruska državljanka, ki živi v San Diegu v ameriški zvezni državi Kalifornija. Na svoji spletni strani se predstavlja kot fotografinja in manekenka. Na svojem javnem računu na Instagramu objavlja fotografije svojega domnevno razkošnega vsakdanjega življenja - sedi ob bazenu in na obali med fotografiranjem v sončni Kaliforniji.
Družba Appleby, pravni zastopnik podjetja Imperial Mining na Otoku Man, se sprašuje, kdo je nova, pomembna lastnica rudarskega podjetja.
»Jelena se je sprva poklicno ukvarjala z manekenstvom,« odgovori direktor podjetja Imperial Mining in dodaja, da še vedno ostaja v »svetu mode«.
Uvarova ni odgovorila na vprašanja časopisa Afteposten, ki ga je zanimalo, zakaj se je odločila za naložbo in ali pozna Aleksandra Gluhovskoja, za katerim je razpisana mednarodna tiralica.
Med pregledovanjem Facebookovega profila Uvarove smo ugotovili, da je med njenimi 150 prijatelji tudi človek, ki se je v ruskih medijih pojavljal kot desna roka Gluhovskoja, preden je ta pobegnil iz Rusije. Zdaj je v hišnem priporu, obtožili so ga goljufij v Vladivostoku.
Uvarova je v elektronskem pismu Aftenpostnu omenila preiskovalno vrtanje, ki so ga opravili na Altaju. Vztraja, da so ugotovitve obetavne, vendar poudarja, da je poslovanje v tej regiji drago.
»Zemljišče so preiskovali na oddaljenem in težavnem območju. Območje leži višje kakor Galdhøpiggen, najvišja gora na Norveškem,« je napisala.
Pet mesecev po tem, ko Uvarova vstopi v podjetje, skličejo izredni sestanek delničarjev po konferenčnem klicu, pri katerem sodeluje tudi banka EBRD. Na sestanku, ki so ga sklicali 8. julija, upravni odbor nameni samo 25 minut odstavitvi treh članov odbora ter hkrati pregleda finančna poročila za zadnja tri leta. V njih je več pripomb računovodkinje o nedokumentiranih transakcijah, vrednih več milijonov dolarjev.
Vse predloge potrdijo. Banka EBRD tega ni bila pripravljena komentirati.
Aftenposten je zadnje tri tedne večkrat poskušal priti v stik s predstavniki podjetja Imperial Mining. Ko je Aftenposten obiskal pisarno podjetja v Moskvi, so nam povedali, da na tem naslovu ni več podjetja s tem imenom.
Pogovarjali smo se s človekom, ki je zastopal podjetje v elektronskih pismih, ki jih je pošiljal družbi Appleby leta 2014; s človekom, ki je omenjen tudi kot kontaktna oseba podjetja Imperial Mining na dokumentih banke EBRD o projektu.
»Nič več ne delam za to podjetje, in to že nekaj let. Podpisal sem pogodbo o nerazkrivanju podatkov, zato vam ne morem nič povedati,« nam pove Aleksej Mustjaca in prekine pogovor.
Profesorica: vse kaže, da gre za prevaro
»Na podlagi informacij, ki smo jih prejeli od Aftenpostna, se zdi, da je naložba banke EBRD v Imperial Holding Limited (IHL) izgubljena zaradi obsežne in dobro načrtovane prevare.«
Tako sta ugotovila Tina Søreide, profesorica na norveški ekonomski fakulteti, in Ivar Kolstad, višji raziskovalni sodelavec na inštitutu Christiana Michelsena, potem ko sta pregledala naše dokumente.
Søreidejeva je ena vodilnih norveških strokovnjakinj za korupcijo. Kolstad raziskuje razvojna gospodarstva in odgovorne naložbe. Oba sta pridobivala izkušnje v mednarodnih razvojnih bankah in organizacijah, med drugim v Svetovni banki, na norveškem zunanjem ministrstvu in v norveški agenciji za razvojno sodelovanje (Norad).
»Razvojne banke temeljijo na državnih sredstvih. Z drugimi besedami: davkoplačevalski denar vlagajo v zelo tvegane projekte. Pričakovali bi lahko, da se takšne banke dobro zaščitijo pred tveganjem,« pravi Søreidejeva.
Ko smo Oleja Hovlanda, ki je bil leta 2008 norveški član upravnega odbora banke EBRD, vprašali, kako je EBRD spremljala svoje naložbe v podjetje Imperial Holding, nam je odgovoril: »Predvsem administrativna skupina banke EBRD je odgovorna za to, da spremlja izvedbo posameznih projektov. Nič ne vem o tem, da bi preslabo spremljali izvajanje tega projekta, čeprav je bil eden zelo redkih projektov, pri katerih nismo dosegli takšnih rezultatov, kakršne smo pričakovali.
Aftenposten je poslal banki EBRD več vprašanj o tem, kako je lahko banka vložila 21 milijonov dolarjev javnih sredstev v projekt, s katerim je bil povezan Rus, za katerim so razpisali tiralico zaradi goljufije, struktura podjetja pa je vsebovala več navideznih podjetij v davčnih oazah. Banka ni odgovorila na nobeno vprašanje.
»Takšne občasne projekte, kakršen je bil Imperial Mining in pri katerih ne dosežemo pričakovanih rezultatov, je treba razumeti v kontekstu našega skupnega dobička in izjemnega vpliva, ki ga imamo v naših državah. Nobena razvojna ali poslovna banka ne more biti stoodstotno uspešna, vendar kljub temu poskušamo biti čim bolj uspešni in se čim bolj približati stotim odstotkom - in večinoma nam to uspeva,« je v elektronskem pismu za Aftenposten zapisal Jonathan Charles, direktor oddelka za komunikacije pri banki EBRD.
Zapuščena zarjavela oprema
Rudarski projekti v Karakolu v Altajski republiki, kamor je banka EBRD nekoč vložila izjemno visoke denarne zneske, so za seboj pustili bolj malo sledi. Območje je pod strogim nadzorom ruske varnostnoobveščevalne službe FSB. Tujci ne morejo vstopiti na območje brez dovoljenja. Območje je samo nekaj kilometrov oddaljeno od meje z Mongolijo. Po podatkih ruskih geoloških organov in krajevnih okoljevarstvenih organizacij nihče nič ne dela na tem območju.
Na novih satelitskih posnetkih, ki si jih je ogledal Aftenposten, ni videti nobenih sledi o rudarskih dejavnostih. Za območje so značilna nedotaknjena gorovja, hribovja in ravnine.
Ruska zvezna agencija za rudna bogastva (Rosnedra) je preklicala vsa dovoljenja za rudarjenje, med drugim prav zaradi nedejavnosti na tem območju. Na vprašanje Aftenpostna so iz Rosnedre odgovorili, da so območje vrnili ruski državi.
Letos spomladi so podjetje Imperial Mining izbrisali iz registra podjetij na Otoku Man. Toda podjetje še vedno deluje pod rusko sodno oblastjo. Zdaj so vložili tožbo proti Rosnedri, da bi spet pridobili dovoljenja. To bo 36. sodni postopek, povezan s tem podjetjem in z njegovimi sanjami o tem, da bi pridobivalo kobalt na Altaju.
»Vsa oprema je zapuščena ali pokvarjena. Ostale so samo smeti. Vse je popolnoma razdejano,« pravi Ilja Smeljanski, okoljevarstveni aktivist. Smeljanski je obiskal območje poleti 2016 in 2017.
»Kakšna prevara. Mislim, da jim je uspelo ogoljufati vse vpletene,« pravi Smeljanski.
