Tiskane izdaje
Tudi nekdanji prvi dacar Slovenije in pozneje še Srbije, Ivan Simič, je zase poiskal rešitev na tem sredozemskem otoku. Naše preiskovanje nas je privedlo do ciprske družbe M.E. Nominees, ki se ukvarja z upravljanjem podjetij v tej skrivnostni jurisdikciji. Zelo je zanimiva, saj ima trenutno v primerjavi z drugimi v svoji dejavnosti razmeroma malo strank, večina pa jih je povezanih s Slovenijo. Ena od njih je Zlatan Kudić, katerega podjetje je pred leti davkariji dolgovalo 24 milijonov evrov, davčni dolžnik pa je še eno slovensko podjetje, povezano z M.E. Nominees.
Vsaj z dvema izmed strank ciprske družbe je (ne)posredno povezan Simič. Ta je za Delo povedal, da je M.E. Nominees v lasti njegovih kolegov, in prostodušno pojasnil, da tiste, ki potrebujejo podjetje na Cipru, pač usmeri k svojim kolegom. Na otoku sta doma še dve družbi, v katerih je lastnik tudi Simič in ki sta lastnici dveh slovenskih podjetij. Eno od teh, svojo davčnosvetovalno družbo, je Simič leta 2007, ko je vodil davčno upravo, prodal na Ciper. Toda kot kaže danes, jo je le »parkiral« pri »kolegu«, saj je po koncu mandata spet postal njen lastnik.
Vse podrobnosti Simičevega poslovanja v davčni oazi so se razkrile, ko smo začeli kopati po malteškem registru za podatki, ki smo jih pridobili v okviru svetovnega preiskovalnega novinarskega projekta Rajski dokumenti. Do podatkov je prišel nemški časnik Süddeutsche Zeitung, z nekaj manj kot štiristo novinarji po vsem svetu pa jih je delil Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ).
Za dostop do vseh prispevkov kliknite na spodnjo ilustracijo:
Kako se je Simič »prodal« na Ciper …
Ivan Simič je bil devetkrat razglašen za najboljšega davčnega strokovnjaka v Sloveniji, leta 2013 je bil izbran tudi za najboljšega davčnega strokovnjaka srednje in jugovzhodne Evrope in za reformatorja leta v srbski državni upravi.
Šest let prej, preden je dobil zveneč naslov, torej pred desetletjem, je svojo družbo Ivan Simič, holding, d. o. o., ki je bila največja lastnica podjetja Simič & partnerji, prodal ciprski družbi Cayo Holdings.
O poslu s to družbo, ki je za Simičev 80-odstotni lastniški delež plačala 120 tisoč evrov, je leta 2007 poročala že Mladina. Iz službe Dursa za stike z javnostmi so takrat sporočili, da je generalni direktor »namero o prodaji deleža javno napovedal, dobil pa je eno samo ponudbo in jo tudi sprejel. Javno je tudi že oznanil, da bo prodal še preostali delež. Ponudbe za preostali delež še ni prejel«. Ob tem so poudarili, da njihov šef nima nikakršnega deleža v Cayo Holdings Limited.
… in kako je Cayo postal Simic
Lastnik Cayo Holdings je bilo v tem času formalno resda podjetje E.P. Nominees, ki pa se ukvarja z upravljanjem podjetij v imenu dejanskih lastnikov. Simič je v lastništvo ponovno vstopil leta 2008, kmalu za tem, ko je odstopil kot direktor Dursa. In lastnik je tudi danes.
Kako se je spreminjalo lastništvo? Aprila 2008 je Cayo Holdings od E.P. Nominees kupila družba Flomboyant Capital z Britanskih Deviških otokov. Simič pravi, da takrat ni bil lastnik tega podjetja, ampak je delež v Flomboyant Capitalu kupil 15. septembra 2008, torej dva meseca po tistem, ko je zapustil Durs. Po njegovih besedah je to tudi prijavil davčnemu organu. Flomboyant Capital se je pozneje preimenoval v Simic Capital.
Družba z Britanskih Deviških otokov je prav tako solastnica ciprskega podjetja STN Holdings, ki obvladuje slovensko družbo STN satelitske komunikacije. Gre za naložbo, je povedal Simič, ki je tudi nadzornik slovenskega podjetja. Uredništvu sicer Simičevo zanimanje za satelitske komunikacije ni znano.
Simič: Durs ena največjih napak v življenju
»Nikoli ne bi imel podjetja ne na Deviških otokih in ne na Cipru, če ne bi sprejel, da postanem direktor davčne uprave. Sredi leta 2007 so nekateri novinarji časopisa Dnevnik po izmišljeni zgodbi začeli s pritiski name, da ne morem biti lastnik podjetja za davčno svetovanje, če sem direktor davčne uprave,« je dejal Simič in dodal, da sta mu pred prevzemom funkcije protikorupcijska komisija in finančno ministrstvo odgovorila, da mu ni treba prodati deleža v davčnosvetovalnem podjetju.
Po njegovih besedah je imel pod medijskimi pritiski dve možnosti: da odstopi kot direktor davčne uprave ali da proda delež v svojem podjetju. S sodelavci na Dursu so se posvetovali in sklenili, da končajo projekt informativnega izračuna dohodnine, zato je ostal direktor.
»Sredi leta 2007 sem iskal kupca za delež svojega podjetja, in ker ga nisem našel v Sloveniji, sem ga prodal kolegu s Cipra oziroma podjetju Cayo Holdings. O tem sem v zadnjih desetih letih govoril in pisal že velikokrat. Kar se je dogajalo vsa ta leta in kar se dogaja zdaj, dokazuje, da je bila odločitev, da postanem direktor Dursa, ena mojih največjih napak v življenju, saj novinarji ne cenite tistega, kar se naredi, temveč iščete ali si izmislite nepravilnosti, ki jih ni,« je še odgovoril Simič.
Kdo je gospod M. E.?
Simičev ciprski sopotnik je Marios Eliades, skupaj z njim je direktor v Simic Consultu. Eliades je pravnik s 30-letnimi izkušnjami, ustanovitelj podjetja Eliades & Partners, ki svetuje na poslovnem in davčnem področju. Med drugim je bil minister za komunikacije in delo, vodil je upravo družbe Cyprus Petroleum Refinery, vodil je ciprsko javno televizijo Cyprus Broadcasting Corporation, ladijsko družbo, zasebno bolnišnico in še kaj.
Eliadesova družba je tudi podjetje M.E. Nominees, ki domuje na istem naslovu kot Simičevi družbi Simic Consult in STN Holdings. Na Cipru je doslej ustanovila 14 podjetij, od tega jih lahko najmanj devet povežemo s Slovenijo. Več hčera M.E. Nominees je namreč lastnic slovenskih podjetij, pa tudi nepremičnin.
Zlatan Kudić, ki je s 24 milijoni davčnega dolga zaslovel kot rekordni davčni dolžnik, je svoje podjetje Maxicom prenesel na ciprsko družbo Encilova Holding, ki jo je ustanovilo podjetje M.E. Nominees. Kudića je v davčnih postopkih zastopal prav Simič oziroma njegovo svetovalno podjetje.
Simič sodeluje s ciprskim podjetjem Rathngovia, kjer je direktor ciprski M.E. Nominees. Za Rathngovio je Simič pridobil matično številko, lastništvo družbe pa se izgubi v davčni oazi Delaware, o čemer je pred kratkim poročal portal Pod črto. Rathngovia je lastnica skoraj 7000 kvadratnih metrov zemljišč v Kranjski Gori, v bližini smučišča – na svoji spletni strani jih po 300 evrov za kvadratni meter prodaja Simič Šport.
Tretje podjetje je Barzio Holding, ki je od starega znanca davkarije Rada Snežiča kupilo družbo Meltal – Rado Snežič. Tu sta še družbi S. E. Mirabilis in JPPM Aurum, ki sta bili lastnici slovenskih družb za odkup zlata, Trgo zlato in Zlato za evre. Zadnja je bila izbrisana, prva pa je v stečaju na predlog finančne uprave. Po zadnjih podatkih finančne uprave je podjetje Trgo zlato uvrščeno na seznam davčnih dolžnikov, ki dolgujejo od milijona do deset milijonov evrov.
Slovence vabili na seminarju
Podjetje Eliades & Partners je leta 2011 skupaj z Davčnim izobraževalnim institutom organiziralo seminar v Sloveniji o investicijskih priložnostih na Cipru in poslovanju prek te države, so pojasnili za Delo. »Seminarja se je udeležilo majhno število poslovnežev in svetovalcev. Sodelujemo tudi s podjetjem Simič & partnerji pri nekaterih strankah, ki so v preteklosti uporabile Ciper kot poslovno središče. Imeli smo manjše število slovenskih strank, vendar se je njihovo število po gospodarski krizi zmanjšalo.« Pri tem niso hoteli izdati, koliko podjetij so ustanovili za Slovence in koliko za druge.
Ali je Simič svetoval slovenskim podjetjem, da se oglasijo pri M.E. Nominees? »Če k meni pride nekdo, ki želi ustanoviti podjetje v tujini, ne le na Cipru, temveč kjerkoli na svetu, ga pošljem k enemu od kolegov, ki so na seznamu svetovnega združenja svetovalnih podjetij, katerega člani smo. Podobno kot oni pošljejo svoje stranke k meni, če želijo ustanoviti podjetje v Sloveniji,« je odgovoril Simič. V Eliades & Partners so pojasnili, da se s Simičem poznajo več kot deset let prek konferenc, ki se jih udeležujejo vsako leto.
Pet jurjev za firmo na Cipru
Od podjetnika, ki se je odpravil na Ciper iskat davčne ugodnosti, smo neuradno izvedeli, da je Simič – čeprav je najboljši – zgolj ena od poti do tega sredozemskega otoka. Tam vam s pomočjo krajevnega odvetnika, ki se ukvarja z ustanavljanjem in zastopanjem družb, ustanovijo podjetje za pet tisoč evrov. Tri tisočake dobi odvetnik, dva pa slovenski posrednik. Uradni lastnik podjetja je ciprska družba, denimo M.E Nominees, zastopnik denimo Eliades, pravi lastnik pa se razkrije zgolj ob prodaji, ko prinese delnice na prinosnika, ki jih ima pravi lastnik lahko deponirane v sefu ali kjerkoli.
Vsako leto delovanja podjetja po ustanovitvi ciprski agent lastniku zaračuna tri tisoč evrov, tisočaka za stroške vodenja podjetja, tisočaka za prijavo naslova in tisočaka v zameno za svoje ime na položaju direktorja.
Snežič priporoča Simiča
Ciper ni davčna oaza že od 1. maja 2004, ko je postal član EU, je zatrdil Simič: »Dejstvo je, da če hočem izkoristiti nižje davčne stopnje v neki državi, potem moram tam tudi delati, saj moram ob morebitni davčni kontroli dokazati, da nisem delal v ali iz Slovenije. Če sem pa delal v Sloveniji, sem obdavčen v Sloveniji. Zato se je treba izseliti, če ne želiš biti kot fizična oseba slovenski davčni rezident. Če pa hočeš delati prek tujega podjetja, moraš delati tam, kjer je sedež tega podjetja. Zadeve so dokaj enostavne.«
Po njegovih besedah so se razmere na Cipru zelo spremenile; banke so stroge kot pri nas, podatki pa so zaradi evropskih direktiv pregledni.
Simič je poudaril, da že leta ni delal na Cipru, in predvideva, da že nekaj časa ni nihče iz Slovenije odprl podjetja v tej državi. Morda je bolj zanimiva Malta, kjer se lahko zadeve izvedejo brez plačila davka na dobiček podjetja. Tudi če ima podjetnik družbo na Britanskih Deviških otokih, ki so davčna oaza, ne more nikomur izdati računa, ki bi bil davčno sprejemljiv za slovensko finančno upravo.
»Zakaj se ljudje odločajo za Ciper, mi sicer nikoli ne bo jasno, saj je Bosna in Hercegovina bistveno bližje in davčno je ugodnejša,« pa pravi Rok Snežič, mariborski podjetnik, ki je doktoriral iz davčnih utaj, sicer nečak Rada Snežiča. »Toda najbrž jim članstvo Cipra v EU daje nekakšno varnost. Zagotovo pa je ključni razlog za izbiro Cipra dejstvo, da tam dobiček, ustvarjen zunaj države, ni obdavčen.« Na vprašanje, ali bi nam svetoval kaj v zvezi s Ciprom, je odvrnil, da nam on lahko svetuje glede BiH, »za Ciper kliči Ivana Simiča«.
»Če kdo reče, da se je za Ciper treba obrniti name, nima prav, saj za to ni potrebe. Podjetje na Cipru se lahko ustanovi tudi na podlagi informacij na spletu, kjer je veliko ponudnikov. Če pa kdo pride k meni, ga napotim h kolegom na Ciper in se oni dogovarjajo naprej,« nam je odgovoril Simič.
