Reševanje vojaka Krkoviča

Njegov uradni naziv je zdaj brigadir v pokoju. Čeprav je imelo obrambno ministrstvo po pravnomočnosti sodbe vse možnosti, da mu izroči odpoved, se je kolesje, ki mu je omogočilo (častno) upokojitev in preprečilo (nečastno) odpoved, premaknilo že prej.

Brigadir Anton Krkovič je bil na 22-mesečno zaporno kazen, ki jo danes že prestaja, obsojen 5. junija lani. Zakon o obrambi določa, da uslužbencem, obsojenim zaradi kaznivega dejanja, delovno razmerje preneha po prejetju sodbe, na podlagi katere ministrstvo izda ugotovitveni sklep, ki pomeni konec zaposlitve. Ker pa sodba Krkoviču junija lani še ni bila pravnomočna, kar je pogoj za ukrepanje ministrstva, avtomatične odpovedi delovnega razmerja ni bilo.

Sodba v primeru Patria je postala pravnomočna 28. aprila letos. Obvestilo, da imajo vso pravno podlago za ukrepanje po zakonu o obrambi, je ministrstvo od sodišča uradno prejelo 8. maja. To je bil datum, ko bi morali z ugotovitvenim sklepom prekiniti delovno razmerje. Pa tega niso storili. Počakali so do 17. maja, ko se je Krkovič od službe poslovil z odhodom v pokoj. Zakaj?

Kdo je bil pobudnik?

Na ministrstvu so kolesje upokojitve sprožili že 17. aprila, enajst dni pred izrekom pravnomočne sodbe, torej v obdobju, ko je bil Krkovič že obsojen in ko je čakal, kaj bo storilo sodišče, ki je odločalo o pritožbi. Od ministrstva smo dvakrat zahtevali pojasnilo, na čigavo pobudo se je kolesje zganilo. Je bil to obrambni minister, načelnik generalštaba ali kdo drug v obrambnem sistemu? Odgovora nismo dobili. Pojasnjevali so le zakonsko podlago za začetek postopka upokojitve, torej določila zakona o obrambi in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki urejajo pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ki sta jih ministrstvo, nato pa tudi Krkovič, izkoristila.

Čeprav na ministrstvu nočejo povedati, kdo je formalno predlagal oziroma uvedel postopek upokojevanja, odgovori kažejo, da je nekdo v sistemu to moral storiti. Pravijo namreč, da so postopek začeli »po pridobitvi pisne informacije iz Kapitalske družbe o izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine«. Nekdo je torej to informacijo na Kapitalski družbi iskal oziroma jo pridobil.

Dva dni po obsodbi

Na ministrstvu sicer pojasnjujejo, da je »brigadir v pokoju Anton Krkovič še pred obsodbo izpolnil pogoje za poklicno upokojitev in s tem tudi pogoj za enostransko prenehanje pogodbe«. V skladu s tem »je bilo imenovanemu 17. aprila 2014 posredovano obvestilo o tem, da mu bo ministrstvo na podlagi navedene pravne podlage s 16. junijem enostransko prekinilo delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi, lahko pa sam še pred navedenim datumom poda vlogo za prenehanje delovnega razmerja«.

Krkovič je na generalštab nato res naslovil vlogo, in sicer 30. aprila. Torej le dva dneva po izreku pravnomočne sodbe. Nekaj dni kasneje jo je dopolnil in predlagal, da bi pogodba prenehala veljati – oziroma da bi se upokojil – 17. maja. Ministrstvo temu ni nasprotovalo. Postopka niso ustavili niti po tem, ko je bilo jasno, da je brigadir pravnomočno obsojen, kar po zakonu o obrambi ministrstvu omogoča takojšnjo odpoved delovnega razmerja.

Kot rečeno, postopkov niso ustavili. S pojasnilom, da »so časovni razlogi za prekinitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi enajstega odstavka 92. člena zakona (upokojitev, op. a.) nastopili še pred razlogi za prekinitev po sedmem odstavku 88. člena zakona o obrambi (odpust zaradi pravnomočne obsodbe, op. a.).«

Zapletli so se

Čeprav bi pričakovali, da so v vojski oziroma obrambnem sektorju razlogi za prekinitev delovnega razmerja zaradi pravnomočnosti sodbe (izdane zaradi storitve kaznivega dejanja) bistveno močnejši od predpisov, ki urejajo upokojevanje, se ministrstvo za ostrejši ukrep ni odločilo in je dopustilo, da se upokojitveni postopek brez težav konča.

Da pa v svoj (zakonski) prav vendarle niso bili tako prepričani, dokazuje stavek, ki so ga dodali pri pojasnjevanju, zakaj se niso odločili za drastični ukrep. Zapisali so: »Ministrstvo za obrambo je obvestilo o pravnomočnosti sodbe na podlagi lastne poizvedbe od sodišča prejelo 8. maja 2014.« Zakaj bi ministrstvo na lastno pobudo oziroma »na podlagi lastne poizvedbe« od sodišča zahtevalo papirje, ki dokazujejo, da je bil brigadir pravnomočno obsojen, če pa to za upokojitveni postopek ni bilo pomembno? Naj spomnimo, pojasnjevali so, da se je postopek upokojevanja začel pred tistim, ki omogoča izredno odpoved delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe.

Hitrost?

Nekateri pripadniki vojske so nas pri tem opozorili, da upokojitveni postopki sicer trajajo bistveno dlje, kot je opisani. Če bi ministrstvo vztrajalo, da samo konča postopek, bi bil Krkovič upokojen v slabih dveh mesecih. Po tem, ko je sam prevzel pobudo, je bil upokojen v dobrih 17 dnevih. »Pripadnikom, ki izpolnijo pogoje za poklicno upokojitev, je izdana odločba o prenehanju delovnega razmerja v dveh mesecih po prejemu obvestila Kapitalske družbe o pridobitvi pravice do poklicne pokojnine. Pripadnik lahko tudi sam poda vlogo za prekinitev delovnega razmerja pred potekom dvomesečnega roka,« pojasnjujejo na ministrstvu, naši sogovorniki, ki ne želijo biti imenovani, pa zatrjujejo, da tovrstni postopki dejansko trajajo od tri do pet mesecev.

Krkovič zaradi hitrega odhoda v pokoj ni izkoristil desetih dni rednega letnega dopusta iz lanskega leta, 14 dni letošnjega in 21 kompenzacijskih ur.

Kje je orožje?

Na ministrstvo smo naslovili tudi vprašanje, ali je Krkovič vrnil osebno orožje, službeni telefon, tablico in prenosni računalnik. V prvem odgovoru so zapisali, da »od naštete opreme še ni razdolžil prenosnega računalnika« in da pristojne službe vojske »v takšnih primerih sprožijo ustrezne postopke za vračilo svojih sredstev«.

Vendar smo imeli podatke, da brigadir uradno ni vrnil tudi osebnega orožja. Na ponovno vprašanje, ali je razdolžil orožje, kdaj in kje je to storil – postopek se po pravilih opravi na generalštabu, kjer se pridobi tudi potrdilo o razdolžitvi, ki je eden od pogojev za upokojitev – so z ministrstva poslali dodatno razlago: »Osebno službeno orožje, ki ga je v času dela v Slovenski vojski dolžil brigadir v pokoju Anton Krkovič, je v Verifikacijskem centru, kjer je nazadnje služboval. Pištola beretta in strelivo sta v skladišču Verifikacijskega centra, kjer se hrani tudi druga osebna oborožitev pripadnikov centra.«

Ta odgovor, kot kaže, pritrjuje našim informacijam, da razdolžitev ni potekala po predpisih, saj novo pojasnilo o njej sploh ne govori več, ampak samo pojasnjuje, kje je orožje danes. Še več, po zanesljivih informacijah je bilo še pred nekaj dnevi v Krkovičevi (zdaj že nekdanji) pisarni.

Namesto epiloga

Tudi zgodba o osebnem orožju navsezadnje priča o naglici izvedenega postopka. Toda bolj kot ta obrobna zgodba, ki sicer pove veliko, je pomembno vprašanje, zakaj so brigadirju omogočili nemoten umik v pokoj. Je bilo komu v vodstvu ministrstva v interesu, da se zgodba o obsojenem brigadirju – kar zadeva Slovensko vojsko in ministrstvo za obrambo – hitro in tiho konča, ali pa so posredovali tisti, ki so hoteli preprečiti, da bi se enemu najbolj znanih obrazov vojne za Slovenijo zgodil nečasten odpust iz vojske?

In nenazadnje: kdo je odločil, katero zakonsko določilo ima večjo težo – tisto o kaznovanju pravnomočno obsojenih vojakov ali tisto o njihovem upokojevanju? Kdo je torej tisti, ki je organiziral reševanje vojaka Krkoviča? Ključnih odgovorov ministrstvo ni hotelo posredovati.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.