Resni nadzor ali predstava za javnost

Na pobudo vladajoče SMC bo preiskovala domnevno iransko pranje denarja v NLB in s tem povezano financiranje terorizma. Del njenega dela sta opravili že dve komisiji, zato gre za težko razumljivo podvajanje.

Še več, nekateri koalicijski in opozicijski poslanci menijo, da je to zloraba tega opozicijskega sredstva. Razprave poslancev v državnem zboru so mnogokrat polne kritik in ostrih besed, a redkokje letijo takšni očitki kot na sejah preiskovalnih komisij, ki jih v vsakem mandatu sestavijo za razreševanje največjih afer, ki so zatresle državo. V sedanjem delujejo tri – o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu, o ugotavljanju zlorab v zdravstvu pri nakupu žilnih upornic in o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v Teš 6.

Njihovo vodenje je ponavadi v rokah opozicije, zato je največja koalicijska stranka SMC pred parlamentarnimi počitnicami nekoliko presenetila z ustanovitvijo preiskovalne komisije o iranskih nakazilih. Opozicijska kopja so letela iz vseh strani, saj si razlagajo, da je ta institut prvenstveno namenjen nadzoru oblasti. To pri treh komisijah, ki že delujejo, drži: prvi dve sta nastali na pobudo SDS, tretja na pobudo Levice.

Široka pooblastila

Državnemu zboru ustanovitev posebnih komisij za preiskave o zadevah javnega pomena omogoča ustava. To je poleg (ne)zaupnice vladi, ustavne obtožbe ter postavljanja poslanskih vprašanj in pobud edina nadzorna funkcija državnega zbora. Njihovo ustanovitev mora zahtevati 30 poslancev ali državni svet, kar se je doslej zgodilo le dvakrat.

Komisije imajo razmeroma široka pooblastila. Lahko vabijo in zaslišujejo preiskovance, priče in izvedence, če se na njihovo vabilo ne odzovejo, jih lahko tja nasilno privedejo, jim izdajo kazni, naročijo hišno ali osebno preiskavo. Vse to izvajajo prek sodišča, njihove ugotovitve – od dokaznega gradiva do zaslišanja prič – lahko uporabita policija ali tožilstvo. Pomemben dejavnik je, da je njihovo delo, s čimer izvajajo politični pritisk na nosilce javnih funkcij. Ta vrh doseže s plenarno obravnavo poročila, ki vsebuje bistvene izsledke preiskave. Državni zbor ga lahko zavrne, sprejme, zahteva dopolnitev ali pa delo komisije celo ustavi. Pavel Gantar, nekdanji poslanec in predsednik državnega zbora, je prepričan, da so komisije izjemno pomembne za delovanje parlamenta, predvsem z vidika nadzora nad izvršilno oblastjo, vendar opaža, da so lahko tudi politično zlorabljene.

Končano delo 20 komisij

Od prvega sklica državnega zbora do danes je bilo ustanovljenih 31. komisij, vendar je delo – formalno, z končnim poročilom – končalo 20 komisij. Od tega jih je četrtina pripravila le vmesno poročilo, dve sta v poročilu pojasnili, zakaj dela ne moreta končati, zato je državni zbor sprejel samo osem končnih poročil. To je po opažanju nekaterih nekdanjih poslancev posledica pomanjkanja politične volje; tako je menil Rudolf Moge, ki je bedel nad orožarskimi preiskavami, tako je menila Maja Dimitrovski, ki se je ukvarjala s problemom ekstremistov in bila razočarana nad tem, da komisije zaradi pomanjkanja epiloga veljajo za nepomembne. Pravniki so že v preteklosti opozarjali, da je dvomljiva njihova strokovnost, saj poslanci pogosto nimajo dovolj pravnega znanja.

Matej Makarovič, predstojnik inštituta za družbene transformacije na fakulteti za uporabne družbene študije, meni, da bi komisije po svojem osnovnem namenu morale predstavljati ključen prispevek k nadzorni vlogi parlamenta, saj so kot takšne pomembne in potrebne. »Res pa je, da se jih manj ustanavlja, po drugi strani jim manjka sposobnost resnega ukrepanja, zaradi česar imajo dokaj upravičeno podobo neučinkovitosti. Vendar to ne bi smel biti vzrok za odstopanje od tega pomembnega instrumenta demokracije.«

Meni, da so pri sankcioniranju posameznikov precej omejene, vendar je to povezano z njihovo nedodelanostjo – ali so zgolj v službi iskanja resnice ali bi morale na podlagi tega sprejeti zelo konkretne ukrepe. Tudi majhno število končnih poročil je po njegovem povezano s premajhno učinkovitostjo, ki kazi njihovo podobo.

Gantar opaža, da se prepogosto pozablja, da so to komisije, ki raziskujejo politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, in ne razsežnosti domnevno kriminalnih dejanj. Člani komisij se vživijo v kriminaliste in detektive, zato se občasno dogajajo eklatantne kršitve tega instituta. Denimo, ko je sam vodil DZ, so preučevali nekdanjega ministra Golobiča za zadeve, ki jih je storil, ko ni bil nosilec javne funkcije, zato je lahko nosil samo kazenske in moralne posledice, ne političnih, trdi Gantar.

Edini namen komisij je iskanje politične odgovornosti – če razkrijejo odgovornost funkcionarja, ga lahko pozovejo k odstopu ali sprožijo postopke za njegov odpoklic. Če ne drugače, slabo vplivajo na njegovo kariero. »Politična odgovornost se v zadnji instanci vedno izmeri na volitvah,« je jasen. V primeru bank se bo zato lahko marsikateri bančnik poskušal izgovoriti na to, da pač ni politična osebnost.

Prekrivanje namesto preiskovanja

Štiri komisije, ki so še aktivne, imajo za pripravo poročila in njegovo sprejetje časa do volitev. Novonastala komisija bo zato pred težko nalogo – v manj kot letu skleniti tako pomembno preiskavo, kot je s pranjem denarja prepredeno financiranje terorizma v letih 2009 in 2010, ko se je na 9000 računov po svetu prelila milijarda dolarjev.

Po njenem ustanavljanju so zato sledili očitki iz vrst SD, da so edini pravi naslov za to področje organi pregona. Vodja poslancev Matjaž Han je bil prepričan, da se tovrstne komisije ustanavljajo za obračunavanje z ljudmi in političnimi strankami ter nabiranje političnih točk, tako je, denimo, namen preiskovalke o Tešu uloviti SD. Prejšnji teden je za Delo dejal, da si upa trditi, da bo takratni premier Borut Pahor tik pred novembrskimi predsedniškimi volitvami klican pred novo komisijo.

Opozicija je kritična zaradi tega, kar bo komisija preiskovala nekaj, kar tako in tako preiskujeta že drugi dve – za nadzor obveščevalno-varnostnih služb in zlorabah v bankah. Branko Grims (SDS), ki vodi prvo, je večkrat zatrdil, da je ustanovitev zato na meji legalnega in zunaj meja legitimnega. »Ustanovitev ima samo en namen: zamegliti zgodbo, da do pravih podatkov, ljudi in vzrokov nikoli ne bi prišli. Priča smo zlorabi tega instituta,« je dejal na seji DZ.

Zloraba preiskave

Da so tovrstne komisije predvsem sredstvo opozicije, pritrjuje Makarovič, saj da ima vladajoča opcija na voljo mnoge druge instrumente. »Komisija na predlog vladne strani ni nič nedopustnega, vendar je nekoliko skregana s politično higieno. Idealno bi bilo, če bi bilo mogoče pri delovanju vsaj nekaterih komisij doseči konsenz o tem, kaj in kako preiskovati, tudi zunaj strankarskih mej. Potem bi bili verjetno rezultati v smislu končnih poročil bolj bleščeči,« razmišlja.

Gantar dodaja, da lahko kogarkoli, ki je zlorabil položaj, koalicija tako in tako razreši. »Če sem na oblasti in to oblast izvajajo v mojem imenu in v imenu ljudstva voljeni funkcionarji, ki jih postavim in odstavim, potem preiskovalne komisije ne potrebujem.« Takšne zlorabe so se že dogajale, se spominja. Ko so bili v koalicijskih vrstah, so preiskovalne komisije ustanovili LDS (o najdbi orožja na letališču in dogajanju na kapitalskem trgu), SDS (Kad in Sod), SD (brezplačniki), Zares (menedžerski prevzemi) in Pozitivna Slovenija (ekstremisti). To je sporno še zato, ker ima koalicija vedno dovolj glasov za njihovo ustanovitev, medtem ko se mora opozicija za to vendarle malce potruditi.

Na razlago SMC, da koalicijske preiskovalne komisije niso v nasprotju z zakonom, Gantar ogorčeno pravi, da demokracija ne izhaja samo iz formalnih pravil, temveč tudi iz skupka neformalnih pravil, običajev in postopkov. Nekatere stvari so samoumevne, poudarja, in jih ni treba posebej napisati.

Koristni sumi

Eden od vzrokov, zakaj komisije ne končajo dela, je po Gantarjevih opažanjih to, da je bil predmet preiskovanja zgrešen, da so bili preiskovalci konfliktni, saj niso bili na isti liniji, ali preprosto niso prišli do sklepa, saj so ugotovili, da iz te moke ne bo »preiskovalnega kruha«. Ne glede na to pa so ugotovili, da je za njihovo politično opcijo – pri čemer ima v mislih zlasti SDS (ustanovila je 15 komisij) – bolj oportuno, da še naprej širijo sume o domnevno spornem dejanju, kot da bi morali dokazati, da ga ni bilo.

Večina niti nima cilja, da bi prišli do konca, dovolj je že, da s pomočjo parlamentarnega aparata, poslancev, strokovnih služb hote ali nehote širijo domneve pod ščitom instituta preiskovalne komisije. Zaradi takšnega nabiranja političnih točk bi morali temeljito prevetriti zakon, večjo vlogo dati strokovnjakom in omogočiti, da bi tisti, ki to delajo, vendar ničesar ne dokažejo, imeli tudi neke politične posledice, svetuje Gantar.

Pobudo za ustanovitev še ene preiskovalne komisije je pred desetimi dnevi dal nepovezani poslanec Andrej Čuš, in sicer o teh dneh vročem kostanju – arbitraži. Zavzema se za raziskovanje okoliščin in morebitne odgovornosti nosilcev politične oblasti v času nastajanja in po podpisu arbitražnega sporazuma, a je njeno ustanavljanje malo verjetno, saj nobena stranka te namere še ni podprla. Politična jesen bo tako in tako dovolj vroča že zaradi poslanskih preiskav v NLB, ki polemike sprožajo še pred svojim začetkom.