Tiskane izdaje
Slovenka, Avstrijka, Avstralka, predvsem pa – znanstvenica, kamorkoli jo postaviš. Rojena v Sloveniji in odrasla v Avstriji, od leta 2002 v Avstraliji intenzivno raziskuje turizem, od lani pa nosi tudi titulo slovenske ambasadorke znanosti. Polna energije je, četudi jo med kratkim obiskom Slovenije še tare potovalna utrujenost. V službi je vsak dan ob pol osmih in tam ostane do šestih. »Vsak dan, še danes, ko sem profesorica. Marsikdo bi rekel, da se lahko po letih dela zdaj malo relaksira. Zame to ne velja, čeprav imam otroka, stara pet in osem let.«
Prof. dr. Sari Dolničar notranjo motivacijo daje še nekaj zelo pomembnega: obožuje svoje delo. »Ko pridem zjutraj v službo, nič ne jamram, temveč si rečem: Hura!« (smeh)
Objavljenih ima več kot 300 znanstvenih del in okoli 7000 citatov s področij metodologije in merskih orodij v marketingu, turizma, prostovoljstva in trajnostne rabe voda. Slovenijo je pred kratkim obiskala kot gostujoča profesorica, saj prav tu izvaja eksperimentalne študije o zelenem turizmu.
Kako od zunaj vidite položaj slovenskega turizma?
Če bi jaz bila šef slovenskega turizma, bi več vlagala v ljudi. To namreč Slovenci podcenjujejo. Ljudje v Sloveniji so neverjetno prisrčni, prijazni, in to turisti čutijo. Spominjam se, kako je bilo, ko je moj mož prvič prišel na Dunaj in v Ljubljano. Na Dunaj ni hotel nikoli več.
Je Avstralec?
Da in Avstralci so zelo prijazni. Na Dunaju so ga stalno kritizirali: šel je, na primer, kupit jabolka, pa so ga nadrli, zakaj jih ni stehtal, preden je šel na blagajno, potem pa je prišel v Slovenijo in sam opazil, kako prijazni so ljudje tukaj. Ko sem ob tokratnem obisku Slovenije šla na kosilo ali večerjo, toliko da nisem ljudi, ki so me stregli, objela, tako sem bila ponosna. Tako prisrčni so, pa tega ne prodajamo, kar je narobe in škoda, ker imamo zmagovalno kombinacijo: čudovito naravo in prijazne ljudi. Meni se zdi to super! Zato zdaj delamo raziskave, kako turiste pripraviti do tega, da bodo vse to opazili …
So to raziskave, ki jih delate v Sloveniji?
Drži, tu imamo dobre stike s hoteli. Tukaj lahko pridem v hotel in rečem: zamenjajte prtičke. Dajte bombažne stran in uvedite reciklirane. To je za hotel s štirimi zvezdicami velika stvar, saj se lahko zgodi, da bodo ljudje nezadovoljni. Zdaj bomo naredili eksperiment s tem, da bomo prenehali čistiti sobe.
Začniva pri prtičkih – ste jih potem zamenjali?
Zamenjali in vse izmerili. To je bilo skupno delo z ljubljansko ekonomsko fakulteto, ki smo ga izpeljali v eko hotelu Bohinj. Po vsakem zajtrku je treba vsak prtiček oprati, zlikati in postaviti na mizo, kar zahteva veliko energije. Zato smo predvidevali, da bi bilo veliko bolje imeti reciklirane papirnate prtičke. Direktor hotela ima interes varovati okolje, a seveda gleda tudi na zadovoljstvo gostov. Zato smo izvedli poskus: odstranili smo vse bombažne prtičke in gostom povedali oziroma smo na mize dali obvestilo, da imamo reciklirane zato, ker skrbimo za naravo, če pa želijo bombažni prtiček, ga lahko dobijo v bifeju. Nihče ga ni vzel. Nihče ni niti opazil. Menjava ni nič vplivala na zadovoljstvo gostov, za okolje pa je takšna poteza pomembna, poleg tega je tudi ceneje.
In zdaj boste prenehali čistiti sobe. Kako si to zamišljate?
Nagovorili smo goste, da skrbimo za okolje, in jih prosili, naj tudi oni ravnajo do okolja prijazno. Začeli smo šteti brisače, ki jih ne zavržejo, meriti porabo vode in elektrike v vsaki sobi ... Toda kakšen učinek smo dosegli?
Ni ga bilo?
Nula. Gostje, ki pač plačajo toliko evrov, ne želijo varčevati na svoj račun. Naučili smo se, da takšno nagovarjanje nima smisla. Zato smo sklenili, da bomo prenehali čistiti sobe. Vsako čiščenje sobe namreč pomeni 35 litrov vode, 100 mililitrov kemikalij in 1,5 kilovatne ure elektrike. Znebiti se vsega tega je veliko bolj učinkovito, kot pa prihraniti s pranjem dveh brisač. Običajno od dva do tri odstotke gostov reče, da ne želijo čiščenja, mi pa smo prišli do 42 odstotkov. Razložili smo jim, da ne čistimo sob zato, ker skrbimo za okolje, in jim pojasnili, da hotel s tem veliko privarčuje. Toda pol prihranka, ki ga prinese čiščenje »njihove« sobe, se gostu povrne kot brezplačna pijača. Ali so bili ti gostje kaj manj srečni? Ne. Če že, so bili bolj srečni, ker so dobili zastonj vino (smeh).
Bolj pomembno je torej vino kot čista brisača.
Točno tako! In to popolnoma razumem (smeh).
Je pa zato verjetno kakšna čistilka postala odveč.
No, to je povsem druga diskusija. Ampak, da, seveda, to je stranski učinek, toda treba se je odločiti. V Ljubljani smo zdaj našli hotel, ki je pripravljen obrniti vse na glavo: odločili so se, da sploh ne bodo čistili sob, razen če bo gost izrecno prosil za to. Zgolj sklicevanje na naravo in nagovarjanje ljudi preprosto ne deluje.
Torej napisi v hotelskih kopalnicah in etikete o varovanju okolja nimajo nikakršnega učinka?
Ne, nikakršnega. Lahko pa hotel za tako rekoč nič denarja implementira ugotovitve naših raziskav, s čimer pošlje signal gostom, da je zavezan trajnostno naravnanemu turizmu. To pa nas naredi zelo drugačne od vseh drugih dežel, ki prodajajo naravo, kajne? Imamo nekaj, v čemer bi lahko bili edinstveni, ker takšne raziskave – to si upam trditi – izvajamo le tu in smo vodilni na svetu na tem področju. Poznam samo eno študijo, in sicer glede količine odpadkov v restavracijah v finskih hotelih.
Sara Dolničar. Tomi Lombar/Delo
Nekaj podobnega ste nato vi počeli tudi v Sloveniji.
Tako je, v Bernardinu. To je pomembna tema, ker je hrano treba najprej pridelati oziroma proizvesti, za kar potrebujemo veliko elektrike in vode, potem jo moramo transportirati, nato hladiti, zatem pripraviti. Potem je gostje ne pojedo in jo vržemo stran in odložena producira metan. To je za varovanje okolja zelo slabo. Finci so bili tu prvi. Kaj so naredili? Zmanjšali so krožnike za dva centimetra. Rezultat: za 20 odstotkov manj odpadne hrane! V Sloveniji smo ugotovili, da Avstrijci in Slovenci hrane skorajda ne puščajo, pripadniki drugih kultur pa veliko več, še posebej problematične so družine.
Je še kakšen način, kako ne imeti velikih oči?
Iz hotelskih študij vemo, da v restavraciji, ki predvaja hitro glasbo, ljudje hitro jedo in hitro odidejo. To je za restavracijo seveda super, ker lahko postreže več gostom. Če hitreje pojedo in odidejo, je bržkone tudi manj ostankov. O tem trenutno izvajamo eksperimentalno študijo v hotelih Bernardin s kolegi s portoroške fakultete za turistične študije. Vemo tudi, da kolikor več hrane je videti, toliko več je ostankov. Gre za povsem psihološko teorijo: če vidimo, koliko hrane nam ponujajo, recimo v samopostrežnem bifeju, potem nam je ni težko pustiti na krožniku. Ravno zdaj bomo delali analizo – imamo že podatke, ne pa še rezultatov – kako pogled na mizo s hrano vpliva na količino odpadkov. Če bomo ugotovili, da ima vpliv, bi lahko pogled na hrano nekako zastrli, ne da bi spreminjali kulinarično ponudbo.
Koliko so hotelirji pripravljeni na takšne spremembe?
Hm, na to nimam pravega odgovora. Ne morem pa verjeti, s kakšnim navdušenjem so nekateri pripravljeni z nami sodelovati, čeprav je to zanje lahko tudi zelo tvegano. Ampak z veseljem se pridružujejo. Zato imam upanje!
Pri turizmu sta zelo pomembni strateška usmeritev in nato komunikacija – kako komentirate slovenski angažma?
Kot turistka sem prav o tem premišljevala. Logotip I feel Slovenia je že kar dolgo v rabi, kajne?
Od leta 2007.
In ta logotip je – zadetek! Točno za to gre: zelene barve je, vsebuje besedo »love«, ljubezen, medtem ko »feel« zajame človeško toploto. To je to! Če bi vsi to podpirali in turistu pokazali, koliko več kot druge države se – četudi na mikroravneh – trudimo za to, da smo do okolja prijazni, in če bi to podprli še s strategijo države, bi zmagali. Trg ljudi, ki gredo na dopust in se pri tem še vedno zavedajo odgovornosti do narave, je zelo majhen, a tudi če samo te pridobimo in smo med njimi ravno zato zaželena destinacija, je to za vso prihodnost Slovenije dovolj velik trg, o tem sem prepričana.
Raziskave opravljate na več univerzah, sodelujete z ljudmi tako rekoč po vsem svetu. Kakšna je v grobem razlika v izobraževalnih sistemih?
Študirala sem na Dunaju in na tamkajšnji univerzi delala osem let, nato sem odšla v Avstralijo, kjer sem delala na dveh univerzah oziroma še delam. Povsod se dogaja, da je vedno več poudarka na merljivosti naše produktivnosti in ne idej. Če delaš smučke, je seveda preprosto določiti, koliko jih moraš izdelati na dan. Naš posel pa so ideje, in reči nekomu, da mora imeti 3,5 ideje na leto, je malce čudno, kajne? Ne samo čudno, mislim, da je zelo nevarno. Pri mladih bi rada dosegla predvsem to, da bi bili navdušeni. Ne moremo jim reči: Zdaj bomo pa šteli točke, toliko in toliko člankov na leto, toliko in toliko konferenc ... To je pogled z napačne strani. Pri mladih moramo začeti z vprašanjem: Kaj te navdušuje? Kaj te zanima? Kaj je največji problem tega sveta, ki bi ga rad rešil? In če imamo to navdušenje, tiste točke tako ali tako pridejo.
Sistem je pri nas narejen tudi tako, da mladi težko napredujejo, dobijo raziskovalno pozicijo, opravljati morajo dela za starejše kolege ...
Ko to slišim … it breaks my heart. A se dogaja povsod. To je zelo staromoden sistem akademskega dela. Sicer se je to vedno dogajalo, ni neki nov pojav; starejši profesorji včasih mislijo, da so si zaslužili, da jim mlajši pomagajo. Sama menim, da to ni v redu. Toda to ni samo problem Slovenije, dogaja se po vsem svetu, in kdorkoli je deležen tega, se mora upreti. Če nihče ne vstane in reče, tako pa ne bo šlo, s tem vzdržuje stari sistem. In potem tudi ti mladi, ko postanejo stari profesorji, enako delajo naprej. To je treba nehati.
Kaj bi poudarili kot ključno prednost in slabost sistemov, ki jih poznate?
Velika razlika je v tem, da v Avstraliji univerza dobi izredno malo davkoplačevalskega denarja, kar je dobro, pa tudi ne. Dobro je zato, ker pomeni veliko več svobode v tem, kako ljudi zaposlovati – avstralska univerza se lahko z mano pogaja veliko bolj svobodno kot avstrijska, ki ima zelo jasne pogoje za profesorsko službo. Zakaj je to pozitivno? Ker nihče ni popoln. Nekateri akademiki so odlični predavatelji, nekateri so odlični raziskovalci, so pa katastrofalni predavatelji. Zakaj bi imeli sistem, ki vsakega človeka sili delati vse, če pa je v nekih stvareh slab? Jaz, na primer, trenutno v Avstraliji ne učim, ker je univerza ugotovila, da dobi največ »dodane vrednosti« od mene iz raziskav. Imam kolegico, ki samo predava, in to počne izvrstno, raziskuje pa ne tako rada. Zato se vedno pošaliva, da sva skupaj popoln akademik. Negativna plat tega je, da morajo avstralske fakultete denar služiti na trgu, kar pomeni, da študent kar naenkrat postane stranka ali kupec, in čim je študent kupec in se pritoži, da ni opravil izpita, začne fakulteta spraševati, kaj je šlo narobe in zakaj.
To pomeni tudi, da morate raziskave prilagajati potrebam trga in ne javnega dobrega?
V manjši meri, ker večino denarja, 80 odstotkov, dobimo od šolnin, zlasti tujih študentov, ki morajo plačati veliko več kot domači, približno 24.000 evrov na leto. Govorimo o trgu, ki je v Avstraliji prav toliko velik kot turistični.
Kako pa se kot ambasadorka znanosti opredeljujete do črnik pik slovenske znanosti, kot so plagiati in afera z neupravičenimi dodatki? Če bi se kaj takega zgodilo v Avstraliji?
Ljudje so ljudje. In ljudje delajo napake, ne glede na to, kje smo. Na univerzi, kjer delam, smo imeli svetovno znanega znanstvenika na področju parkinsonove bolezni, za katerega se je izkazalo, da si je leta enostavno izmišljeval podatke. Škandali so povsod.
To že, pa vendar, ali je ta profesor potem odstopil? So bile kakšne posledice, je kdo odgovarjal?
Da, ne samo da je izgubil službo, zoper njega so vodili postopke zaradi suma kaznivega dejanja. Ne poznam podrobnosti afer v Sloveniji, ampak če bi bila jaz rektor katerekoli univerze na svetu, bi ravnala natanko tako, kot je v tem primeru ravnal naš rektor: po opravljenem notranjem nadzoru, ki je potrdil sum, je vsem zaposlenim v elektronskem sporočilu pojasnil, kaj se je zgodilo, in napovedal, da bo naslednji dan stopil pred medije. Seveda je to velikanska črna pika za to osebo in univerzo, ampak konec koncev, kjerkoli so ljudje, se dogajajo dobre in slabe stvari.
In kako lahko jaz to spremenim? Da svoje mlade, tiste generacije, ki jo bom pustila za seboj, učim tako, da ne bodo delali plagiatov in drugih črnih pik. Na različne načine se borimo proti temu, moj je, da sem kolikor se da dober zgled. To bo vidno šele čez dvajset let, ampak v to verjamem.
