Silvo Berdajs: »Upam, da se pri drugem tiru ne bo ponovil Teš 6«

Na železnicah je 36 let. Izučeni steklobrusač se je prekvalificiral v strojnega mehanika, nato je šla njegova kariera le še navzgor. Že dolgo se govori, da ni zgolj sindikalist, pač pa glede na vpliv, ki ga ima, kar direktor Slovenskih železnic.

Ste najbolje plačani steklar in mehanik v državi. Recept za uspeh?

Končal sem tudi strojevodsko šolo in deset let vozil vlake. Leta 1988 sem se s prijateljem Slavkom Kmetičem začel ukvarjati s sindikalno problematiko. Ta je pripeljala do stavke in januarja 1989 do ustanovitve sindikata strojevodji. Začeli smo se pogajati o kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa. K pogojem za delo sindikata smo vpisali tudi določbo, da sindikatom na podlagi določenega števila članstva pripada funkcija profesionalnega sindikalnega delavca. Od leta 1996 jo opravljam poklicno. Sem tudi predsednik sveta delavcev kapitalsko povezanih družb. Moje funkcije so se zgolj nadgrajevale. Čeprav se čudno sliši, naj povem, da smo sindikalizem vzeli skrajno resno. Imamo visok odstotek včlanjenih v sindikat, kar je dokaz, da ljudje spoštujejo in cenijo naše delo ne glede na kritike, ki smo jih vseskozi deležni. Sicer pa grem vsaka štiri leta na volitve preverit podporo. Od ljudi je odvisno, ali me bodo izbrali ali ne.

Izvolili so vas že sedemkrat. Se bojijo podpreti drugega – jim grozite, se vedete diktatorsko?

Diktatura bi bila, če bi imenoval samega sebe, ne pa, da ljudje izražajo voljo na neposrednih volitvah. To ni diktatura, ampak zgolj priznanje, da je bilo delo uspešno. Na železnice sem prišel leta 1981, ko nas je bilo 23 tisoč. Danes nas je 7500, pa boste težko našli koga, ki je izgubil službo na klasičen, trd način, kot presežek. Skupaj s poslovodstvom smo vseskozi iskali socialno vzdržne rešitve in mislim, da nam je uspelo. Pomembno je, da smo vsak mesec dobili plače. Samo enkrat so za nekaj dni zamujale. Če ne bi bilo sindikalnega gibanja, bi bilo zagotovo drugače.

Kako ste v treh desetletjih doživljali razvoj železnic? Za potnika ni nobenih sprememb in marsikdo krivdo za zaostanek pripisuje prav sindikatom, ki naj bi vam status quo ustrezal.

Na tovornem delu funkcijo prevoza dobro opravljamo. Sploh glede na dejstvo, da se na tem področju soočamo s konkurenco. Pri potniškem prometu pa je situacija klavrna. Še vedno vozijo gomoljke, ki sem jih vozil leta 1982, pa so bile že takrat stare.

Dokler ne bomo kupili novih prevoznih sredstev, bomo težko rekli, da smo za potnika nekaj naredili. Kupili smo sicer nekaj novih garnitur, vendar bo treba še precej postoriti, da se bo storitev za potnika primerno izboljšala. Pripisovati krivdo za takšno stanje sindikatom pa je neumnost.

Omenili ste upad števila zaposlenih. Od tedaj, ko sva pred šestimi leti zadnjič govorila, pa do leta 2014 se je zmanjšalo za dobrih sedemsto. Kako pa se giba število članov v vašem sindikatu?

Gledano nominalno je število članov upadlo.

Za koliko?

Sorazmerno glede na zmanjšanje števila zaposlenih.

Koliko članov ste imeli v najboljših časih?

Okrog 1600. Aktivnih strojevodij je zdaj nekaj čez 800, včasih pa smo jih imeli 1200. A bolj kot ta številka me zanima, kolikšen je delež vključenih v sindikate med aktivno zaposlenimi na SŽ.

In kolikšen je?

Povprečno je v Sloveniji 20 odstotkov zaposlenih včlanjenih v sindikate, na železnicah pa je ta delež precej višji. Na tujih se vrti okoli 50 odstotkov, medtem ko je pri nas kar 90 odstotkov zaposlenih tudi članov sindikatov. To je vsekakor velik poklon našemu dosedanjemu delu. Ne verjamem, da bi bili ljudje v sindikatu, če ne bi ničesar naredili. Dvomim, da bi plačevali članarino samo zaradi piknikov, ozimnice in počitniških kapacitet. Veliko pomembnejše je varstvo njihovih pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

Kakšne ugodnosti pa še imajo? Jim ponujate tudi kredite?

Imamo sisteme povratne pomoči, pri čemer se obresti ne zaračunavajo.

S čim člane prepričate, da ostajajo v vašem sindikatu in ne prebegnejo k drugim?

Ne prepričujem jih.

Pa vendar ste se že pred časom zapletli v vojno s sindikatom delavcev železniške dejavnosti, ki ga vodi Nikola Knežević, in mu menda prevzeli del članstva. Kneževića so potem odpoklicali iz nadzornega sveta in na njegov položaj imenovali Jožeta Pavška. Te informacije posredno govorijo o vaši moči, vplivu.

Osebno nimam s sindikatom SDŽD nobenega spora, niti nisem nikoli vodil aktivnosti, da bi prevzemal članstvo. Je pa res, da sem že dolgo član nadzornega sveta in tudi gospod Knežević je bil. Ampak če enkrat pomešaš pojme, zakaj si v nadzornem svetu, in glasuješ tako, da ni v prid zaščiti delavskih pravic, je to problem. Z njim sem bil soočen na seji nadzornega sveta. Čutil sem se dolžnega, da o zadevi seznanim organ, ki je Kneževića imenoval. To sem naredil in predlagal tudi njegovo razrešitev. Svet delavcev, ki je za to pristojen, ga je razrešil in na to mesto imenoval Pavška.

Ki pa je družinsko povezan z vami?

Pavšek je dolgoletni sindikalist in stric moje žene.

Prav tako zaposlene na SŽ. V nadzornem svetu imata torej s Pavškom dva glasova od šestih. Se kdaj ne strinjata?

Najina vloga tam je podobna. Je pa na nadzornem svetu razmeroma malo odločitev sprejetih s preglasovanjem. Vedno se išče kompromis. Večkrat sem rekel, da je minil klasičen sindikalizem v smislu, vi čisto na drugi strani, mi na tej. Tako kot mi pričakujemo neko razumevanje vodstva za naša stališča, je tudi prav, da imamo mi nekaj razumevanja za posamezna stališča vodstva.

Je smiselno, da je na železnicah sindikalno gibanje tako razdrobljeno? Koliko moči sploh lahko imajo drugi sindikati, če se vi kot največji ne strinjate?

Znotraj SŽ smo v sindikatih organizirani po dejavnostih. Imamo sedem reprezentativnih sindikatov, nasproti poslovodstva pa delujemo razmeroma enotno. Pred ključnimi odločitvami se vedno skupaj dogovorimo.

Ste pri teh dogovorih glavni usklajevalec?

Kar nekaj nas je, ki to funkcijo opravljamo. Odvisno, kdo ima kakšno idejo in kakšni so problemi.

Javno ste večkrat dejali, da so informacije o tem, da obvladujete železnice, novinarske race. Pa vendar ... V nadzornem svetu imate s Pavškom dva glasova, sedite v revizijski komisiji, Pavšek v kadrovski. Imate torej vrsto ključnih informacij, s katerimi lahko marsikaj storite. Očitki o obvladovanju potemtakem niso izmišljeni.

Če bi šli gledat družinsko drevo, smo v Sloveniji že tako ali tako vsi v sorodu. To, da je nekdo stric moje žene, še nič ne pomeni. Sindikalist ni postal zaradi moje žene, niti ne takrat, ko sem se z njo poročil. Bil je že prej in že pred tem sva se dolga leta poznala in marsikaj naredila.

Interesi niso stvar Berdajsa, Pavška, Alberta Pavliča ali kogarkoli drugega. Smo kolegi, delamo isto zgodbo, dolga leta se poznamo in si prizadevamo za dobre rezultate.

Ali železnice politično obvladuje SDS, katere član ste?

Če si politično obremenjen, je drugače, kot če si politično opredeljen. Jaz sem politično opredeljen. Od ustanovitve sem član SDS. S tem se nisem nikoli hvalil, niti nisem tega nikoli zanikal. Nimam seznama članov SDS, ki so na železnici, prav tako ne podatkov, koliko železničarjev je v kakšni stranki.

Vas mika aktivna politika?

V prvi demokratično izvoljeni skupščini sem bil delegat v zboru združenega dela. Izvoljena sva bila jaz in takratni direktor SŽ. Od konca tedanje funkcije pa aktivno nisem bil več v politiki.

Raje delujete iz ozadja?

Delujem kot sindikalist. Kmalu bom šel v pokoj. Res pa dvomim, da se bom podal v aktivno politiko, čeprav se zarečenega kruha največ poje. V korist SŽ in tam zaposlenih sem pripravljen sodelovati z levo, desno, črno, rdečo, modro, katerokoli opcijo želite. Glede tega nisem imel nikoli dilem. Je pa res, da so posamezna obdobja, ko so SŽ dosegle večje uspehe. Lahko jih tudi politično okarakteriziramo, ampak iz tega bi težko delali zaključke. Kot sem rekel, sodelovati smo pripravljeni z levimi in desnimi.

Ampak koliko časa? Dokler se ne vtaknejo v vaše privilegije?

V kaj naj bi se pa vtaknili?

V visoke plače, bonitete?

Tega, da imam kot predsednik sveta delavcev plačo v višini 80 odstotkov plače delavskega direktorja, si nisem sam izmislil. To je vsebina dogovora, o katerem so razpravljali člani sveta delavcev kapitalsko povezanih družb in soglasno sprejeli odločitev. Poslovodstvo jo je potrdilo. In drži, moja plača znaša 80 odstotkov plače delavskega direktorja, kar je 6200 evrov bruto.

Se vam ne zdi previsoka glede na delavske plače? Presega celo bruto plačo predsednika države.

Moja plača je dobra. Lahko pa se vsak, ki si je želi, poteguje za moj položaj. Tisti, ki volijo, lahko na moje mesto postavijo koga drugega. Da ne bom patetičen, ne bom govoril, koliko delam in ali je to služba ali način življenja.

S kolikšnim proračunom razpolaga sindikat strojevodij, nočete izdati oziroma menite, da so finance interna zadeva. Pa vendar: za članarino je treba nameniti odstotek bruto plače, pri povprečni plači strojevodje je to približno 200 evrov na leto, za tisoč članov je torej letni znesek 200 tisočakov oziroma še kakšnih sto več, če upoštevamo višje plače nekaterih. Drži?

Z ocenami ste blizu točni številki. Za vsako sejo glavnega odbora, tudi če potekata dve v 14 dneh, pripravimo finančno poročilo. Imamo strog nadzor, vemo, za kaj se denar porablja, vse je odobreno, vse je zavedeno.

Za kaj potrošite največ?

Štirideset odstotkov denarja ostane na osmih območnih odborih. Namenjajo se za družabnost. Ta del denarja se torej neposredno vrne tistim, ki prispevajo. S preostalimi sredstvi razpolaga centrala. Del gre v stavkovni sklad, drugi del pa je namenjen za financiranje sindikalnih aktivnosti.

Poklicnih sindikalistov je na železnicah šest, prav toliko je delavskih direktorjev (med njimi tudi vaša žena) z bruto plačo vsaj 6500 evrov, tu je še 35 sindikalistov s plačo 2800 evrov bruto. To je približno 120 tisoč evrov mesečnega stroška. Prišteti je treba še plačane sindikalne ure za delo na terenu. Skupaj torej sindikalisti na železnici stanete okoli 1,7 milijona evrov na leto?

Sindikalno gibanje je organizirano po zakonih. Če kdo pričakuje, da zakonskih možnosti ne bomo upoštevali, potem povem, da jih bomo vedno. Nikoli pa nismo zahtevali, da bi imeli več, kot določata kolektivna pogodbo ali zakon.

Država bi torej morala z zakonom urediti, da bi se izdatki za sindikalizem znižali?

Kaj pa, če so premajhni in bi morali biti višji?

Se vam zdi 1,7 milijona evrov majhna številka?

Odvisno, s čim jo primerjamo. Ni velika, če privarčuješ 130 milijonov.

Spadajo železnice v gospodarstvo ali v javno službo?

Definitivno v gospodarstvo.

Torej bi jih morali privatizirati?

Daleč od tega. Imamo strategijo upravljanja kapitalskih naložb, ki jo je sprejela država. Ta je zelo jasno določila, da bodo dejavnosti tovornega in potniškega prometa ter vzdrževanja in vleke znotraj dejavnosti Slovenskih železnic, država oziroma holding pa naj v njih ohrani večinski lastniški delež. Potniški promet in infrastruktura sta v stoodstotni lasti države in tako je prav.

Kako pa je s povezovanjem železnic z Avstrijci?

V smislu vstopa strateškega partnerja v tovorni promet so te ideje še aktualne. Obravnaval jih je tudi nadzorni svet. V igri pa niso samo Avstrijci.

Kdo pa še, Čehi?

Ne bi govoril o tem, da ne bi koga izpustil. Je pa interesentov več. Odločitve bodo sprejete na podlagi ocene, analiz, ponudb in verjamem, da bodo najbolj ugodne za SŽ.

Koliko pa teče beseda o drugem tiru na železnicah, čeprav glede tega nimate odločilne vloge?

Vsekakor podpiramo idejo o gradnji, ampak dvigi cen s 400 na 700 milijonov in potem na 1,5 milijarde so nenavadni. Odločitev prepuščam pristojnim, pri čemer upam, da se ne bo ponovil Teš 6. Ključno vprašanje pri drugem tiru je, kdo bo upravljavec in kdo lastnik. Sedanja infrastruktura je državna in zunaj pravnega prometa. Zdaj pa se napoveduje, da bomo imeli neki tir, ki bo v lasti ne vem koga. To je tako, kot da bi mi dali v last križišče na Bavarskem dvoru. Če bi bil tam gospodar, bi nadzoroval pol Ljubljane. Karikiram. Ampak ista zgodba je drugi tir. Menim, da mora biti tir, ne glede na to, kako bo narejen, del javnega železniškega omrežja v lasti države.

Kdaj se boste upokojili?

Ne izpolnjujem še pogojev. Pri sklenitvi dogovora o odpravninah za delavce sem bil deležen komentarjev, da smo ga sklenili tudi na račun moje upokojitve. Zato sem v kadrovski službi še enkrat preveril, kdaj bom izpolnil pogoje za upokojitev. Povedali so mi, da šele 20. februarja 2019, torej po izteku veljavnosti dogovora o odpravninah. Sicer pa sploh ne vem, v čem je problem tega dogovora.

Morda v tem, da se morajo v marsikaterem podjetju ljudje posloviti brez odpravnine ali pa dobijo največ tri plače, medtem ko jih bodo vaši delavci dobili 12?

Od leta 2009 smo realno prihodke povečali za več kot petino. Letos bomo imeli 23 milijonov evrov dobička. Smo ena redkih železnic, če ne edina, ki je državi plačala dividende. Nekaj čez tri milijone.

Je pa to prvič. In ta znesek je glede na prejšnje vložke države v železnice zanemarljiv.

Zadolženost smo v obdobju 2009–2015 zmanjšali s 404 na 143 milijonov evrov. Leta 2009 smo prepeljali 14,6 milijona ton tovora, zdaj ga 18,3 milijona ton. Po obsegu prepeljanega blaga smo dosegli velikanski vzpon.

Zakaj pa ga niste že prej?

Tudi to vprašanje je umestno, toda za druge sogovornike. Sklenjen dogovor o odpravninah morate pogledati v luči nanizanih številk. Dodana vrednost na zaposlenega je v letih 2009–2015 narasla s 25 na 42 tisoč evrov, število zaposlenih pa je upadlo z 9961 na 7550. Dvanajst plač bomo res izplačevali. Pa veste, zakaj? Zato, ker smo na sporazumni ravni iskali tiste, na tistih delovnih mestih, ki bi bili pripravljeni pod takimi pogoji zapustiti družbo. Če bi uporabili klasičen sistem ugotavljanja presežnih delavcev skladno s kriteriji, bi se zgodilo, da bi odpuščali tiste, ki ne bi hoteli iti, izplačali pa bi jim več kot 12 plač, v povprečju 16 do 17. Ampak o tem nihče ne razmišlja.

Če se vrneva k upokojitvi. Vzgajate naslednika?

Naslednikov je dovolj. Verjamem, da bodo fantje poprijeli za delo. Sicer pa sem rekel, da bom leta 2019 izpolnil pogoje za upokojitev, in ne, da se bom upokojil (smeh). Na funkciji pa ne nameravam vztrajati toliko časa, da bom razrešen!

Ste še vedno zagovornik povezovanja Luke Koper in železnic?

V zvezi z ustanovitvijo slovenskega logističnega holdinga podpiram zgodbo iz leta 2008 in mi je žal, da ni uspela.

Kaj je generalni direktor Dušan Mes naredil, da ohranja vaše zaupanje? Vas je v svoji mladosti presenetil?

Odnosi so korektni, čeprav nismo idealno začeli. Naša razmišljanja o načinu reševanja težav so se namreč zelo razlikovala. Vesel sem, da smo našli ustrezno obliko sodelovanja in dosegli ravnotežje. V vlogi sindikalista ne mislim hvaliti direktorja, a je dejstvo, da me je presenetil. Prej smo imeli vodilne, ki so govorili, da je dovolj, če si štiri ure na dan v podjetju. Ko sem prej omenil, da je služba način življenja, zanj to zagotovo velja.