Tiskane izdaje
Na splošno sicer predpisovanje antidepresivov narašča, predpisovanje anksiolitikov pa upada. Analiza podatkov za obe skupini zdravil je pokazala, da je vse več receptov namenjenih dojenčkom do enega leta starosti. Večinoma jim jih predpišejo zdravniki brez specialnosti.
Statistični podatki o izdanih receptih za anksiolitike in antidepresive, ki smo jih prejeli od nacionalnega inštituta za javno zdravje, kažejo sliko slovenske družbe, o kateri ste kdaj morda razglabljali na nedeljskem pikniku, a nikoli na podlagi podatkovnih dokazov. Analiza podatkov za obdobje od leta 2008 do 2014 je pokazala, da je naša družba precej bolj medikalizirana, kot smo menili, preden smo se lotili raziskave.
Če namreč povprečno število izdanih receptov v zadnjih sedmih letih prevedemo v delež celotne populacije v tem času in torej predpostavimo, da je v tem času ena oseba uporabila le en recept, kar ni nujno res, vidimo, da je bilo receptov za anksiolitike predpisanih za 24 odstotkov prebivalstva, za antidepresive pa za 23 odstotkov. Obojih je bilo v tem času izdanih 6,7 milijona, pri čemer so zdravniki zgolj lani napisali 450 tisoč receptov za anksiolitike in 525 tisoč za antidepresive. V povprečju torej en recept za vsakega od slabe četrtine prebivalcev, takšna je naša družbena anamneza.
Štirje recepti na Slovenca
Do leta 2012, ko se je zgodil preobrat, je bilo pri nas izdanih več receptov za anksiolitike in manj za antidepresive. Število teh receptov sicer zlagoma raste, medtem ko je predpisanih vse manj anksiolitikov.
Naraščajočo porabo antidepresivov in anksiolitikov psiholog in direktor ljubljanske psihiatrične klinike Bojan Zalar povezuje s tem, da je pred leti predpisovanje teh zdravil začelo prehajati v pristojnost splošnih in družinskih zdravnikov. »To je verjetno bistveno prispevalo k rasti števila izdanih receptov. Ker antidepresivi pokrivajo tudi en spekter anksioznih motenj, se trend njihovega predpisovanja povečuje, poraba anksiolitikov pa upada.«
Za zadnje so zdravniki v pregledanem obdobju povprečno predpisali 4,25 recepta na posameznega državljana, pri čemer najbolj izstopa gorenjska regija s kar 5,90 recepta na osebo, najmanj pa pomurska s tremi. Nekoliko manj občutne so razlike pri antidepresivih. Teh je bilo na ravni Slovenije v povprečju 4,35 recepta na osebo, pri čemer je spet na vrhu Gorenjska s petimi recepti, najmanj pa so jih izdali v zasavski regiji (3,16 na osebo).
Kar zadeva regijska povprečja, torej število izdanih receptov glede na populacijo posameznega dela Slovenije, pri anksiolitikih od državnega povprečja četrtine prebivalcev najbolj – za deset odstotnih točk – odstopa pomurska regija, precej pod njim je gorenjska s 17 odstotki. Ta je tudi pri antidepresivih v spodnjem delu spektra z 20 odstotki (tri odstotne točke pod državnim povprečjem), precej več receptov pa je bilo izdanih v zasavski regiji, in sicer kar za dobro tretjino tamkajšnjega prebivalstva (32 odstotkov).
Zalarja izstopajoča poraba antidepresivov v Zasavju in anksiolitikov v Pomurju ne preseneča: »Tam je veliko pomanjkanje psihiatrov, visoka je stopnja samomorov, pa tudi alkoholizem je v teh regijah pogostejši.« Začuden ni niti nad dejstvom, da skoraj četrtina Slovencev jemlje tovrstna zdravila. Pravi, da bi jih bilo ob ustreznejši obravnavi najverjetneje manj.
Prednjačijo ženske
Pri predpisovanju obeh skupin zdravil bode v oči razlika med spoloma, saj sta za vsak recept moškemu predpisana dva recepta ženskam (2,2 pri anksiolitikih in 2,3 pri antidepresivih). Vendar se število receptov za moške v skupini anksiolitikov, ki so na ravni države v upadu, zmanjšuje še enkrat počasneje kot za ženske. Pri antidepresivih pa je v zadnjih sedmih letih mogoče zaznati hitrejšo rast receptov za moške kot za ženske, saj se je število prvih povečalo za tretjino, drugih pa za četrtino.
Zalar meni, da antidepresive ženskam pogosteje predpišejo, da moški raje posežejo po alkoholu, kot da bi obiskali psihiatra. Anksiozno-depresivna stanja, pravi, so najpogostejša prva diagnoza pri ženskem spolu.
Varnost in brezbrižnost
Po mnenju psihologinje Mirjane Ule z ljubljanske fakultete za družbene vede bi lahko upad porabe anksiolitikov pomenil, da ljudje že v vsakdanjih življenjskih situacijah poskušajo zmanjševati anksioznost in tesnobo na primer tako, da vztrajajo v tako imenovanih varnih območjih.
»Varna območja so metafora za življenjske situacije in življenjske stile, kjer živimo in delujemo tako, da ne tvegamo, da se izogibamo stresom, negotovim situacijam tako v delovnem kot zasebnem življenju. To je psihološko stanje, kjer se počutimo doma, enostavno, kjer lahko kontroliramo situacije. Tak način življenja pomeni večjo stopnjo rigidnosti, konformnosti, zamenjavo varnosti za svobodo in avtonomijo.« To po besedah Uletove kažejo tudi podatki o vrednotah, kjer so na prvih mestih varnost in mir ter družina in ne svoboda, kreativnost in avtonomija kot pred desetletji: »Posledica je, da postajamo brezbrižni za situacije, ki se ne tičejo našega osebnega življenja.«
Rast antidepresivov pa po mnenju profesorice kaže, da neoliberalna kultura življenja zahteva vsaj videz pozitivnosti, zadovoljstva, uspešnosti. »Da je ta videz uspešnosti in zadovoljstva pogoj za ohranjanje pozicij in statusov v družbi, lepi videz odnosov. To tudi pomeni, da so se oslabile podporne mreže v vsakdanjem življenju, kjer smo bili drug drugemu včasih v oporo.«
Seveda pa po njenem za dogajanje obstajajo tudi povsem prozaične razlage, denimo sprememba farmacevtskih in medicinskih paradigem in kot posledica stigmatizacija anksiolitikov in destigmatizacija antidepresivov.
Na udaru
Prvič, tako število predpisanih antidepresivov kot anksiolitikov se v populaciji oseb, mlajših od 19 let, postopno zvišuje. V sedmih letih se je število receptov za anksiolitike povečalo za 88 odstotkov, za antidepresive pa za 38 odstotkov. Kljub temu je v tem družbenem segmentu medikalizirane le 0,7 odstotka populacije mladih in otrok, na področju antidepresivov pa izstopajo le recepti za deklice, ki jih je za 1,3 odstotka te starostne skupine.
Tudi med otroki in mladostniki je okrog 200 odstotkov več receptov predpisanih deklicam. Vendar se je število receptov za anksiolitike za dečke v sedmih letih povišalo kar za 103 odstotke, pri deklicah pa za manj, tri četrtine. Pri antidepresivih je slika drugačna – število tako medikaliziranih deklic se je povečalo za slabo polovico (44 odstotkov), pri fantih pa le za slabo tretjino (27 odstotkov).
Malčki na antidepresivih
Najbolj skokovito se je v tem obdobju povečalo število receptov za anksiolitike, izdanih v starostnih skupinah do enega leta in od enega do štirih let. Podobno se je v skupini malčkov do enega leta povzpelo število receptov za antidepresive – v absolutnem številu z dveh receptov leta 2008 na 21 receptov leta 2014 – ki so zelo redko predpisani otrokom v starosti od enega do četrtega leta. Toda precej pogosteje se jih predpisuje otrokom in mladostnikom v starostnih skupinah od 10 do 14 let (56-odstotna rast) in od 15 do 19 let (35-odstotna rast).
Dejstvo, da je bilo doslej toliko anksiolitikov in antidepresivov predpisanih malčkom, je presenetljivo. Zato smo inštitut za javno zdravje vprašali še za podatke o tem, kdo oziroma zdravniki katere medicine so navedena zdravila lani predpisali tako mladim osebam.
Izkazalo se je, da so 2014. kar 77 odstotkov anksiolitikov dojenčkom do prvega leta starosti predpisali »zdravniki brez specialnosti,« kar po pojasnilih inštituta lahko pomeni zdravnike brez dokončane specializacije, specializante družinske medicine, ki zdravila predpisujejo pod nadzorom drugega zdravnika, ali starejše zdravnike, ki delajo kot splošni zdravniki ali zdravniki družinske medicine, a nimajo formalne specializacije.
Pri antidepresivih je delež zdravil, ki so jih »zdravniki brez specialnosti« predpisali mlajšim od enega leta, še višji, 86-odstoten, vendar je treba poudariti, da so absolutna števila precej nizka, saj so navedeni zdravniki podpisali 18 od skupno 21 receptov.
Podatke o številu izdanih receptov za anksiolitike in antidepresive pedopsihiatrinja Marija Anderluh z ljubljanske pediatrične klinike težko komentira, saj ti ne kažejo, koliko različnim otrokom so bili predpisani. V primeru antidepresivov gre namreč običajno za dolgotrajnejšo terapijo.
Statistika pa po njenem opozarja na rast duševnih motenj v razvojnem obdobju in hkrati kaže na nujno okrepitev specialističnih služb, ki bodo zagotavljale natančno upoštevanje strokovnih indikacij za predpisovanje zdravil otrokom in mladostnikom: »Predvsem tu mislim na povečevanje predpisovanja anksiolitikov, ki je vsekakor presenetljivo.«
Presenečajo jo tudi podatki o predpisanih antidepresivih v starosti od nič do pet let, medtem ko se anksiolitiki lahko uporabljajo v otroški nevrologiji in drugih pediatričnih strokah. »Dojenčki antidepresivov zagotovo ne dobivajo za zdravljenje duševnih motenj.«
Psihiatri manj receptov,
Pri tem smo odkrili še en pojav – največ anksiolitikov so lani predpisali zdravniki splošne medicine (37 odstotkov vseh receptov), sledijo zdravniki družinske medicine (20 odstotkov) in psihiatri (12,6 odstotka). Podobno je pri antidepresivih, ki so jih lani prav tako največkrat predpisali zdravniki splošne medicine (30,6 odstotka), psihiatri tretjino in kot tretji zdravniki družinske medicine (17,5 odstotka).
Zalar opozarja, da k nam zelo hitro prenašamo prakso iz angleškega sistema. Tako smo začeli posnemati način dela, pri katerem reševanje vedno več težav prepuščamo zdravnikom na primarni ravni, s čimer se psihiatrična stroka v Sloveniji ne strinja povsem. »Že specializirani psihiatri težko ločijo deprimiranost in depresijo. Če se duševnih motenj lotevaš na neprimeren način, lahko vse označiš za depresijo. S to diagnozo se verjetno nestrokovno upravlja. Depresija je razmeroma pogosta diagnoza, povezujejo jo tudi s samomorom. A če pri možnih samomorilnih osebah obravnavaš zgolj depresijo, se lahko veliko samomorov realizira.«
Sicer pa ljubljanska psihiatrična klinika z inštitutom za prehransko znanost dunajske univerze začenja raziskavo, s katero bodo poskusili dokazati vlogo mikrobiote, črevesja in možganov v povezavi s simptomi depresije in splošnim slabim počutjem. Modulacija črevesne mikrobiote prek prehranske manipulacije bi lahko bila učinkovita pri zdravljenju depresij. Na najvišji strokovni ravni vstopajo v nov pristop obravnave depresije in anksioznosti povsem brez stranskih učinkov, saj se 'učinkovina' ne zadržuje v možganih.
Otroci soočeni s hudimi izzivi
Duševne motnje so v otroškem obdobju pogostejše, kot mislimo, navaja Anderluhova. »Epidemiološke raziskave kažejo, da ima duševne motnje okoli deset odstotkov otrok.« V osnovnošolskem obdobju so najpogostejše tiste, ki se kažejo z za okolico motečimi simptomi, kot so motnje vedenja in hiperkinetična motnja, v adolescenci postajajo vse pogostejše čustvene motnje, kot so depresija ter bipolarne in anksiozne motnje, pojasnjuje strokovnjakinja.
»Ljudje smo si med seboj različni in ranljivost za razvoj duševnih motenj – tudi depresije – nosijo nekateri v sebi. Če je tak otrok izpostavljen še neugodnim dejavnikom okolja, denimo stresu, posebej ob pomanjkljivih zmožnostih spoprijemanja s stresom ali zmanjšani podpori okolja, je možnost za razvoj duševnih motenj velika,« pravi Anderluhova.
»Današnji čas ni najbolj naklonjen družini in posledično ne otrokom. Vse več jih odrašča v vse bolj neurejenih družinskih razmerah. Odrasli se sami odločajo za način svojega življenja, sobivanja, odnosov, otrok pa se mora temu prilagajati. Pri nekaterih med njimi je zmožnost prilagajanja manjša in posledično stiska večja. Tudi šola postaja naraščajoč izziv, problem, ki nam ga še ni uspelo obvladati, je medvrstniško nasilje, tukaj so finančne stiske.« Dolgi delavniki ne prinašajo otrokom nič dobrega, starši so pogosto preobremenjeni, veliko otrok nima niti enega skupnega obroka na dan z njimi, našteva zdravnica. »Mladi izgubljajo podporo okolja, ki jo v resnici še potrebujejo. Postavljamo jim visoke cilje, za njihovo doseganje pa jih ne opremimo.«
Psihiatri pri nekaterih otrocih že ob prvem stiku opazijo, da so odmaknjeni, zaskrbljeni, brez energije in da nimajo želje po vključevanju v vrstniško okolje. Kakšen pa stiske ne kaže oziroma jo kaže drugače, z izbruhi jeze ali s težavnim vedenjem. Tak otrok lahko šele čez čas spregovori o občutkih obupanosti ali svojem razmišljanju, da bi bilo bolje, da ga ne bi bilo.
Pomanjkanje pedopsihiatrov
Anderluhova včasih presodi, da je pomoč, ki jo lahko zagotovi zdravilo, tako pomembna, da ga predpiše takoj, včasih pa tovrstno terapijo odloži. Pravi, da so tudi starši zelo zadržani glede uporabe zdravil in da pogosto porabijo veliko časa za dogovarjanje o tem, da je neko zdravilo potrebno. Pri njihovem predpisovanju pa so, pravi, izredno restriktivni, zato jih predšolskim otrokom dajejo zgolj izjemoma.
Sicer so zdravila po njenem prinesla velik napredek pri obvladovanju duševnih motenj tudi v otroškem obdobju. Vidi jih kot pomemben del pomoči: »Pri tem pa moramo razvijati še druge pristope in oblike pomoči, ki lahko vodijo k boljšemu duševnemu zdravju otrok.«
Sogovornica še poudarja, da je specializacija iz otroške in mladostniške psihiatrije mlada specializacija, ki poteka od leta 2004: »Z vsakim na novo zaposlenim specialistom te stroke je posledično večje število obravnavanih otrok in tudi število predpisanih receptov.«
Toda pomoči še vedno ne dobijo vsi otroci in mladi, čakalne dobe so predolge, pravi. »Trenutno je v procesu specializacije 23 bodočih specialistov otroške in mladostniške psihiatrije, ki bodo, če se bodo lahko zaposlili, mrežo pomoči občutno okrepili. Z zaposlitvijo večjega števila otroških in mladostniških psihiatrov pa bo treba znova postaviti tudi regionalno mrežo timov za duševno zdravje otrok, ki smo jih v preteklosti v Sloveniji že imeli, so pa v zadnjih dvajsetih letih mnogi razpadli.«
