Tiskane izdaje
Nedavna programska konferenca SMC je bila dokaz, kako težko se je soočiti sam s seboj in narediti pošteno refleksijo svojega delovanja. To se kaže tudi v razmišljanju, da je »nizka podpora v javnomnenjskih raziskavah posledica tega, da so ljudje verjetno še premalo seznanjeni z dosežki dela vlade in SMC«. Celo če bi imel predsednik vlade Miro Cerar v tej oceni prav, iz takšnega pristopa najverjetneje sledijo napačni koraki. Ker več kot nas »seznanjajo«, nas skoraj ne bi mogli.
Tega se na način, kot to počnejo, torej s PR-tehnikami, pač ne da izboljšati. Tudi upanje, izraženo v izjavi, da mora SMC v naslednjem mandatu ostati vodilna stranka, sicer bodo prevladali tisti, ki bodo jutri spet uničili Slovenijo, zanje ni rešitev. Preprosto zato, ker ankete in trendi jasno kažejo, da jih volivci ne vidijo kot stranko, ki bi ji zaupali vodilno vlogo, ampak za to iščejo nekoga drugega. Čeravno je razmišljanje Andraža Zorka iz agencije Valicon, da bo levica uporabila isto taktiko, kot jo je leta 2008 in 2011, najverjetneje pravilno, takšna taktika ne koristi SMC. Zgolj strašenje pred Janezom Janšo se lahko tokrat izkaže kot dobro za aktivizacijo aktivistov, a premalo za zmago. Ljudje so namreč vse bolj naveličani in vse bolj razočarani nad politiko.
Cerar najverjetneje ni seznanjen z železnim pravilom v politiki, da drugi ne more zmagati, če prvi ne izgubi. To preprosto pomeni, da je izguba prvenstva v politiki vedno posledica napak vodilnega in s tem povezane izgube zaupanja, ne pa dela drugih. Tudi tu velja pravilo, da od razočaranega ne smete pričakovati tolerance. Največja Cerarjeva napaka je bila, da ni takoj pokazal, da on vodi igro in da je konec zakulisnih igric. Vsi vemo, da se projektov ne da izpeljati čez noč. Vseeno se je pričakovalo rezultate na tistih področjih, ki bi morala biti pod njegovim in vladnim nadzorom, pa se to ni zgodilo. Še več, kadrovska kuhinja je postala ogledalo vsega tistega, kar se ne bi smelo dogajati. In najslabša strategija v takem primeru je bilo stališče, da vlada in njen predsednik s tem nimata nič. Kajti Cerar in SMC sta dobila glasove ravno za to, da bi prevzela vajeti na tem področju!
Da se tega vsaj deloma zavedajo, kaže primer Telekoma, ko so odstranili Boruta Jamnika iz nadzornega sveta, in kot je slišati, razmišljajo tudi o zamenjavi njegovega podaljška v upravi. To bi zadostovalo, če bi se zgodilo na začetku mandata. Ker pa se bo kmalu začela tudi uradna volilna kampanja, bi morali biti veliko bolj rigorozni in dosledni ter volivcem pokazati, da so oni tisti, ki odločajo. Kadrovska politika namreč ni samo inštrument izvajanja politike, je tudi njeno javno ogledalo. Tako pa je še vedno uveljavljeno prepričanje, da je Jamnik tisti, ki vodi slovensko gospodarstvo. Zato to seveda ni dovolj.
Projekti, kot sta Magna in drugi tir, ravno tako ne. Večina ljudi od tega ne bo imela nič. Vsaj nič, kar bi se jim poznalo v denarnici ali življenju in bi zato bilo zanimivo za njihovo odločitev na volitvah. Sam bi, poleg prej omenjenega, razmišljal predvsem o dveh skupinah, ki lahko bistveno spremenita dogajanje.
Prepričan sem, da tisti, ki zaslužijo do tisoč evrov, svojo plačo porabijo za preživetje. Dvig minimalne plače bi torej ne samo bistveno izboljšal življenje teh ljudi, ampak bi pognal tudi notranji trg. Ljudje bi to povišanje porabili, država pa bi prek davkov dobila denar nazaj. Seveda se to ne more zgoditi čez noč, ker nekatera podjetja tega ne bi preživela. Lahko pa bi imeli prehodno triletno obdobje tam, kjer bi se tako dogovorili z dvetretjinskim soglasjem delavcev. Drugi tak primer so upokojenci. Ko človek izpolni vse pogoje za upokojitev, bi se moralo delovno razmerje prekiniti. Podjetje lahko z njim sklene novo pogodbo, a pod drugačnimi pogoji. Seveda pa upokojencu pripada pokojnina, ki se ne sme zmanjševati zato, ker dela.
Pomembno je, da vlada sprejema odločitve, ki so pozitivne za denarnice ljudi. In da imajo ljudje občutek, da se dela zanje ter da odločajo ljudje, ki so jih oni izbrali - in ne kdo drug!
