Tiskane izdaje
Radi bi postali najmočnejši sindikat v zdravstveni dejavnosti. Začeli so kot Sindikat podpore v UKC Ljubljana, od tod prvotno ime SPUKC, potem pa se razširili še v mariborski klinični center, murskosoboško splošno bolnišnico in druge zdravstvene ustanove ter se preimenovali v SPUKC – Sindikat zdravstva Slovenije.
Ob razreševanju trenutnega vodstva ljubljanskega UKC ste kot edini sindikat iz hiše zapisali, da razrešitev zgolj direktorja ni dovolj. Kaj bi bilo po vašem dovolj?
V zadnjih treh letih so zamenjali štiri direktorje, sprememb pa ni bilo. Zakaj? Direktor je vrhovni poveljnik več kot osem tisoč ljudem in 25 organizacijskim enotam. Če od spodaj navzgor ne dobiva pravih informacij, se ne more pravilno odločati.
Kopač torej ni imel pravih informacij?
Z zakasnitvijo je spoznal, da je tako. Na prvem sestanku sem mu dejal, naj za kakšno informacijo vpraša tudi sindikate oziroma koga drugega v hiši, preden slepo verjame nekaterim podrejenim. Opozoril sem ga, da bo zanj bolje, da postavi svojo, novo ekipo. Škoda, ker je očitno šele v zadnjem času, torej prepozno, spoznal, da nasvet ni bil napačen.
Njegova usoda je zapečatena, saj je pritisk javnosti v zvezi s tem, da mora zaradi nakopičenih težav nekdo oditi, prevelik. Če ne bo odšel on, se bo pozornost še bolj usmerila v ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc. Ta naše podpore že dolgo ne uživa več. Poleg zdravniških sindikatov smo bili edini v zdravstvu, ki smo javno podprli očitke v zadnji interpelaciji, zaradi česar smo bili celo deležni kritik nekaterih drugih sindikatov.
Nekdo mora odgovarjati za slabe razmere. To je tudi prav, a sprememb ne bo, dokler bo vodilne kadre v kliničnem centru postavljala politika.
Kopač je za Delo zatrdil, da ni bil politično postavljen. Mu ne verjamete?
Od nekdanjega člana sveta zavoda sem dobra dva tedna pred Kopačevim imenovanjem izvedel, da bo imenovan on. To lahko potrdi tudi priča. Ne verjamem v naključja.
Zapisali ste, da je prav, da se spremembe začnejo pri vrhu, vendar bi se morale nadaljevati še na nižjih ravneh. Kje konkretno?
Klinični center bo deloval, tudi če bo mesec dni brez direktorja. Zaposleni točno vemo, kaj moramo delati in kako. Samostojne enote imajo svoje šefe. Težava je, ker je tako že 25 let: ni pravih in nujnih sprememb, pravih usmeritev, vse gre na slabše. Odnosi so katastrofalni.
Za napake nihče ne odgovarja. Resda smo le ljudje, ki se jim napake dogajajo, ampak nekje bi morala biti neka odgovornost, da bi se posledično kakovost lahko izboljšala. V UKC sem prišel iz gospodarstva, zato me reševanje težav v smislu »saj bo« ne more zadovoljiti.
Zagotovljena bi morala biti preglednost delovanja in poslovanja, pa je tudi to problematično. Čeprav smo javni zavod, moraš bistveno predolgo čakati, da dobiš nekatere podatke, o čemer novinarji zagotovo veste še več.
S kakšnimi težavami se srečujejo člani vašega sindikata?
Trenutno je v UKC največji problem z izplačevanjem nadur. Po nam dostopnih podatkih jih zdravnikom izplačujejo, nemedicinskemu kadru, delavcem v bolniški prehrani, strežnicam, zdravstveni administraciji in še nekaterim drugim profilom pa ne. Pri bolj glasnih enotah zadevo uredijo, za druge pa vodijo evidenco o dolgu. Očitno se varčuje, da bo na koncu leta lahko prikazan minimalen izpad: toliko kot je zdaj minusa, je bilo namreč lani izplačanih nadur. V zvezi s tem nameravamo vložiti kolektivno tožbo.
Organizirali ste se iz upora proti drugim sindikatom v državi. Kaj vas je motilo?
Kar zadeva sindikalno delovanje, smo nov veter v državi. Mladi smo in razmišljamo drugače. Večina nas prihaja iz najstarejšega in največjega hišnega sindikata, Sindikata KC. Ker so nas tam ob »osamosvojitvi« izključili, jih tožimo zaradi razžalitve. Našo izključitev so z imeni in priimki javno objavili na svoji spletni strani. Kot da smo storili zločin, namen pa je bil po našem ustrahovanje drugih članov, da se ne bi pridružili našemu sindikatu. Ker sindikalizem očitno dojemajo kot izključno njihovo gibanje, so nam očitali rušenje sindikalne enotnosti, kršenje statuta. S pritožbo informacijski pooblaščenki smo dosegli, da so naša imena umaknili s spletne strani, in zdaj s tožbo zahtevamo zadoščenje na sodišču. Vsekakor pa se jih nismo ustrašili in nadaljujemo začrtan boj za pravice vseh profilov v zdravstvu, še posebej plačne skupine J. Dosedanji sindikati so to skupino zelo slabo zastopali, zato smo se tudi odločili za samostojno pot.
Vedno smo imeli občutek, da je največji sindikat v UKC preblizu vodstvu. Predstavljajte si, da pridete k sindikalnemu zaupniku z neko težavo, ta pa vas prepričuje, da nimate prav in da morate biti ponižni, sicer bodo težave le še hujše. Takšne izkušnje smo imeli. Nemedicinskemu kadru so sindikalisti vedno grozili z outsourcingom, češ da nas bodo predali zunanjim izvajalcem. V čem je potem bistvo tovrstnega sindikalizma, razen v zbiranju denarja iz članarin?
Sindikat KC je imel leta 2015 skoraj pol milijona prihodkov. Koliko jih imate vi?
Tako malo, da ni vredno omembe.
Zaradi nizke članarine, ki je za vse, ne glede na plačo, evro na mesec?
Višina članarine je zgolj odraz našega razmišljanja. Smisla sindikalizma ne vidim v kopičenju denarja iz članarin, kupovanju nepremičnin in daril za novo leto. Pri nas zato ni novoletnega pršuta ali bonov lokalnega trgovca. To se mi zdi nekaj najbolj poniževalnega do zaposlenih. Povedal vam bom primer. Pred kratkim nas je obiskala priletna gospa z željo, da bi se izpisala iz sindikata. Izvedela je, da za novo leto ne bomo organizirali obdaritve članov, medtem ko bo pri drugem sindikatu, kjer plačuje 4 evre mesečne članarine, prejela bon v vrednosti 20 evrov. Predstavljate si njen izraz, ko sem ji povedal, da ji v našem sindikatu za takšno članarino zagotovimo bon v vrednosti 36 evrov (smeh).
Pri nas je skrb za preglednost delovanja na prvem mestu. Čeprav bi na primer lahko sam skrbel za spletno stran, nam jo za plačilo ureja nekdo od zunaj. Najet imamo računovodski servis. Ne izplačujemo si ne sejnin ne nagrad vodstvu, kot to počnejo drugod. Vsako leto do 13. januarja pristojnim v UKC sporočimo število članov v sindikatu, da se lahko odredijo sindikalne ure. Ne verjamem, da to naredijo drugi sindikati. Natančno popisujemo, zakaj, kje in kako se sindikalne ure porabijo. Predsednik sindikata Damir Janekovič, dietni kuhar, ki v UKC dela 25 let, tako vedno, ko je vabljen na svet zavoda, prinese vabilo in se vpiše, kdaj je šel in kdaj se je vrnil.
Nekaj denarja namenimo tudi za plačilo članarine konfederaciji slovenskih sindikatov. Tamkajšnji predsednik Gvido Novak nam je v začetnem obdobju veliko pomagal z nasveti in nas pravilno usmerjal. Če ga ne bi bilo, bi nas drugi sindikati na začetku našega boja zagotovo povozili.
Člane torej prepričujemo z drugačnostjo, za dodatnih pet evrov na mesec pa jim omogočamo pravno zaščito. Povezali smo se z zavarovalnico, ki za delovnopravno področje zagotavlja odvetnika z vsemi plačanimi stroški.
Koliko pa jih to možnost izkoristi?
Vsak član ima za šest evrov mesečne članarine poleg zaščite na delovnopravnem, kazenskem in odškodninskem področju na voljo tudi dva pravna nasveta na leto, za katerokoli zadevo, in vedno več ljudi, kakšnih dvajset na mesec, potrebuje tovrstno pomoč.
Ali klinični center tudi vam, tako kot Sindikatu KC, brezplačno oddaja svoje počitniške objekte?
Ne.
Ko smo o tem pisali v Delu, ste vodstvo hiše nemudoma pozvali, naj vse počitniške nepremičnine vrne v upravljanje UKC. Kako se je odzvalo?
Konec septembra smo imeli z vodstvom zadnji sestanek o tej temi. Izrazil sem interes, da nekatere objekte vzamemo v najem, vendar pod pogojem, da se prej obnovijo oziroma jih obnovijo tisti, ki so jih 23 let brezplačno uporabljali in tržili, saj so v katastrofalnem stanju. Direktor je rekel, da jih UKC ne bo obnavljal, Sindikat KC pa je hkrati povedal, da jih bodo čez zimo upravljali, češ da imajo vse oddano. Takrat smo člane sveta zavoda vprašali, ali vedo, da naj bi vodstvo Sindikatu KC vnovič podaljšalo pogodbo o oddaji nepremičnin. S primerom naj bi se ukvarjali tudi kriminalisti.
Ob ustanovitvi ste imeli precej preglavic z doseganjem reprezentativnosti. Ko vam je to uspelo, pa vodstvo UKC vašega obstoja ni hotelo priznati. Zato ste kazensko ovadili v. d. generalne direktorice Brigito Čokl in predsednika sveta zavoda Tomaža Glažarja.
To je najboljši primer tega, o čemer sem govoril uvodoma, namreč, da vodstvo ustanove ne prejema pravih informacij in ne ravna v skladu z njimi. Čoklovo in Glažarja smo obveščali po navadni in elektronski pošti, naj se z nami vendarle začnejo pogajati za pogodbo o zagotavljanju pogojev dela sindikata, kot nam pripadajo po zakonu in kolektivni pogodbi. Dopise smo pošiljali v vednost ministrici.
Pozneje smo pridobili izjavo zaposlenega in tudi zapisnik kolegija, ki priča o tem, kako so neposredno podrejeni Čoklovi razpravljali o tem, da so prejeli naše dopise in da je treba nanje odgovoriti. Domnevamo, da so ji oni svetovali, naj nas ignorira oziroma z nami ne podpiše pogodbe. Celo več, v zapisniku piše, da čakajo na mnenje visoke predstavnice konfederacije sindikatov Pergam glede naše reprezentativnosti. Si predstavljate? Vodstvo čaka na mnenje drugega sindikata, ali naj spoštuje odločbo ministrstva za delo, s katero nam je bila priznana reprezentativnost.
Epilog je bil, da nas je Čoklova ignorirala, mi pa smo podali kazensko ovadbo zaradi oviranja sindikalnega delovanja. Po tem smo se zelo hitro usedli za skupno mizo in spisali pogodbo, toda ovadba je ostala, saj je šlo za dejanje, pregonljivo po uradni dolžnosti. Ironično, Čoklova in Glažar sta bila zaslišana na policiji ravno na dan podpisa pogodbe z nami.
Tožilstvo je kasneje ovadbo zoper njiju zavrglo. Čeprav smo tudi sami podali izjavo, da pregon ni več potreben, pa smo se v sindikatu zamislili nad argumenti tožilcev. Zapisali so, da je direktorica ravnala, kot je bilo treba, čeprav so bili naši dokazi evidentno nasprotni. Če pravni sistem deluje na tak način, potem nas mora biti strah.
Glažarjev odstop, ki se je pred nedavnim res zgodil, ste zahtevali že od začetka njegovega delovanja. Zakaj?
Saj ga je sam napovedal. Na nacionalni televiziji je zatrdil, da bo odstopil, če Andrej Baričič ne bo potrjen za generalnega direktorja. Če bi bil mož beseda, bi odstopil že takrat, ne šele pred kratkim. Razhajanja glede tega, kar je rekel na svetu zavoda in kaj je naredil, so bila vseskozi prevelika. Vedno smo imeli občutek, da so med svetom zavoda, ki bi moral biti nadzorni organ, in vodstvom zavoda neki prijateljski odnosi, ki ne bi smeli biti logični.
Se je moral Baričič res posloviti, ko se je lotil kadrovskih čistk?
Po odločnosti nam je bil všeč. Vzbujal je upanje, da bo nekaj drugače. Imel je neko avtoriteto in določeni kadri so se ga bali. Ostalega ne bi komentiral.
Kakšen je vaš pogled na odpravo plačnih anomalij?
Pogajanja o odpravi plačnih anomalij so farsa. Najboljši primer je nedavno sprejeti dogovor o odpravi anomalij za zaposlene, uvrščene na delovna mesta do 26. plačnega razreda. Kdo je podpisal dogovor? Sindikati. Pa so odpravili anomalije? Seveda ne, ustvarili so nove. SPUKC je bil edini reprezentativni sindikat v zdravstveni dejavnosti, ki ni podpisal aneksa in s svojim podpisom ni hotel potrditi laži, da so anomalije odpravljene. V šestem tarifnem razredu so delovna mesta po novem popolnoma razvrednotena, marsikatera delovna mesta iz pete tarifne skupine so uvrščena višje. Da sploh ne omenjam razporeditve delovnih mest pod pragom minimalne plače, največje anomalije vseh časov, ki je tudi nastala z blagoslovom sindikatov.
Pri pogajanjih pa nas je najbolj zmotilo, da nihče ni omenjal oziroma vrednotil dela, ki ga zaposleni opravljajo na posameznih delovnih mestih, ampak so barantali o tem, komu se bo dalo več. Nihče me ne bo prepričal, da je delo ene kadrovice v bolnišnici z 8 tisoč zaposlenimi, ki skrbi za 700 zaposlenih ob nenehni fluktuaciji specializantov in podobno, enako vredno kot delo kadrovice v nekem državnem organu.
Gasilce v njihovih prizadevanjih podpiramo, pa vendar se ne strinjamo z zahtevami njihovih sindikalistov. Menimo namreč, da bi morali biti poklici 24/7 izvzeti iz enotnega plačnega sistema, saj jih glede na delo, odgovornost, predvsem pa zahtevnost ne moremo primerjati z drugimi v javnem sektorju. Poklice v zdravstvu, vojski, policiji, pravosodju in gasilstvu bi bilo zato po našem treba ovrednotiti drugače, predvsem pa mnogo višje kot zgolj za dva razreda. Preprosto ne morete enako vrednotiti oziroma primerjati nekoga, ki pri svojem delu vsak dan tvega življenje in ogroža zdravje, z nekom, ki teh tveganj ne pozna.
Na račun zaposlenih v javnem sektorju se je v preteklosti privarčevalo največ. Medtem ko smo mirno gledali, kako skozi različne bančne luknje odteka denar posameznikom, kako so se preplačevali raznorazni projekti, smo se v javnem sektorju pogajali o zmanjševanju plač in da, vedno z blagoslovom sindikatov, tudi izpogajali. V javnosti je bilo vedno prikazano, kako potraten je naš javni sektor, nihče pa se ni vprašal, zakaj je tako. To, da se divje zaposluje na vseh koncih, seveda po tej logiki nima nikakršne zveze oziroma je to javna skrivnost. V času sedanje vlade se je število zaposlenih v kliničnem centru povečalo za več kot petsto, pri čemer je število obravnavanih pacientov na letni ravni ostalo bolj ali manj enako. Nekaj v tej sliki ne gre skupaj.
Decembra, ko boste zaznamovali tri leta delovanja, torej proslave ne bo, boste pa obdarovali otroke članov?
Vsako leto jih. Vse, kar ostane na računu, in tega ni veliko, gre v ta namen. Veliko pomagajo tudi donatorji. Marsikdo nam je pripravljen prisluhniti in s trudom se da veliko doseči.
