Tiskane izdaje
V Švici ima vsak državljan zagotovljen prostor v zaklonišču, medtem ko v Nemčiji le trije odstotki prebivalcev. V Avstriji, kjer je pokritost okoli 30-odstotna, so obvezno gradnjo novih zaklonišč pred časom opustili, podoben ukrep pripravljajo na Hrvaškem. Čeprav je pri nas gradnja novih zaklonišč obvezna, je teh v primerjavi s starimi zanemarljivo malo, stara pa v večini niso primerna. Pred leti so se pojavili tudi pomisleki, da jih sploh ne bi ohranili.
Trbovlje na vrhu
Pogled v evidenco pokaže, da je občin, v katerih ni niti enega zaklonišča, 92. Tako v njih nekaj več kot 310 tisoč ljudi nima zaklonilnega mesta v primeru nevarnosti. Po drugi strani izstopajo Trbovlje kot edina med 212 občinami, ki lahko uradno zagotovi zaklon več kot polovici občanov. V 43 tamkajšnjih zakloniščih je prostora za 9100 ljudi, torej je pokritost 55-odstotna.
Medtem pa imajo v skoraj tretjini občin, to je 69, zgolj 10-odstotno zmogljivost zaklonilnih mest glede na število prebivalcev. V samo osmih občinah zagotavljajo zaklon slabi polovici prebivalcev, to so Medvode, Murska Sobota, Hrastnik, Velenje, Maribor, Celje, Ruše in Ljubljana. V zadnji je uradno vpisanih 661 zaklonišč, v katerih je prostora za 128.278 ljudi, kar pomeni 44,7-odstotno pokritost.
Dosedanja uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč predvideva njihovo obvezno gradnjo pri pomembnejši infrastrukturi ter na ureditvenih območjih mest in drugih naselij z več kot pet tisoč prebivalci. Toda sodeč po evidenci je najmanj sedemnajst naselij ali občin, v katerih bi zaklonišča morali graditi, a v njih ni niti enega. To so Beltinci, Bled, Bohinj, Brda, Cerklje na Gorenjskem, Duplek, Gorenja vas - Poljane, Komenda, Kranjska Gora, Miklavž na Dravskem polju, Moravske Toplice, Puconci, Rače - Fram, Šentjernej, Šoštanj, Videm in Vojnik. Tudi zdaj, ko so spodnjo mejo, ki nalaga obvezno gradnjo zaklonišč, zvišali na deset tisoč prebivalcev, smo ugotovili, da v občini Lendava z nekaj več kot deset tisoč prebivalci že zdaj ni niti enega zaklonišča.
Oglejte ti interaktivni prikaz pokritosti občin z zaklonilnimi mesti:
Večina je neprimernih
Podatki iz uradne evidence sicer niso popolni; pri najmanj enajstih zakloniščih denimo ni podatka o lokaciji, pri slabi tretjini pa ni mogoče izvedeti, v čigavi lasti so. Hkrati evidenca ne pove nič o ustreznosti zaklonišč.
Da je vzdrževanja zaklonišč zelo malo, opozarja Srečko Šestan z uprave za zaščito in reševanje, kjer so pripravili evidenco. Zaveda se, da »ni najbolj zanesljiva«, toda ko so jo pred tremi leti hoteli posodobiti, pravi, se večina občin na prošnjo ni odzvala. Po uredbi so namreč občine tiste, ki morajo voditi podatke o zakloniščih. »Zdaj jim bo to naložil inšpektor in upam, da bomo tako prišli do kolikor toliko spodobnih podatkov,« razmišlja Šestan. Po njegovem je sicer zmeda povezana tudi z lastništvom. »Ko denimo hočemo pregledati zaklonišča, nam kdo reče, da v katerem nimamo kaj iskati, ker je njegovo,« pojasnjuje. »V prejšnji državi je bilo lastništvo urejeno drugače, potem se je veliko zaklonišč preneslo na občine. Tudi preveliko število teh je razlog za takšno stanje, ker to pomeni več subjektov, hkrati pa je povezano še s stroški.«
Da bi ob nevarnosti lahko takoj uporabili zgolj desetino zaklonišč, opozarjajo na Inštitutu za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor (IVD), ki je pooblaščen za tehnične in kontrolne preizkuse zaklonišč ter izdajanje potrdil o njihovi ustreznosti. V preostalih 90 odstotkih zaklonišč bi bili po njihovem najprej potrebni večji ureditveni ali vzdrževalni posegi. »Tudi država se pri tem ne vede vzorno,« komentirajo na inštitutu. »Drži, da to trenutno ni prednostna naloga, toda ta izgovor ponavljamo že 35 let, medtem pa objekti propadajo, v velikem deležu tudi nepopravljivo.«
Oglejte si natančne lokacije zaklonišč in njihovo kapaciteto:
Zgrajena pred osamosvojitvijo
Zaklonišča so namenjena zaščiti ljudi pred vojno in drugimi nevarnostmi. Glede na svojo trdnost so primerna tudi kot zasilno prebivališče neposredno po potresu, ko se tla še ne umirijo, prav tako se lahko uporabljajo za zaščito kulturne dediščine. V Sloveniji se gradijo od leta 1973, večina jih je v urbanih središčih. Po podatkih uprave za zaščito in reševanje je bilo 99 odstotkov zaklonišč zgrajenih pred osamosvojitvijo. Novogradenj, kot pojasni Šestan, vodja tamkajšnjega sektorja za sistemsko-organizacijske in pravne zadeve, je zelo malo. V zadnjih petih letih je bilo projektiranih zgolj 15 zaklonišč, podatka o tem, koliko od teh se tudi gradi ali so že zgrajena, pa na upravi nimajo.
Gradnjo zaklonišč in njihovo vzdrževanje določa uredba iz leta 1996. Praviloma se gradijo v urbanih območjih z več kot pet tisoč prebivalci. Med drugim so obvezna za zdravstvene, vzgojno-varstvene in redne izobraževalne ustanove, javne telekomunikacije, pomembno energetsko industrijsko dejavnost in delovanje državnih organov. Uredba predvideva tri vrste zaklonišč. Zaklonišča osnovne zaščite omogočajo vsaj sedemdnevno nepretrgano bivanje do tristo ljudi, zaklonišča dopolnilne zaščite zagotavljajo zaščito pred ruševinami in omogočajo 24-urno nepretrgano bivanje za največ petdeset ljudi, medtem ko morajo zaklonilniki vzdržati težo ruševin objekta in so primerni za 12-urno bivanje največ petdeset ljudi.
Vsa zaklonišča osnovne zaščite je po uredbi treba redno vzdrževati. O tem naj bi vodile evidenco občine, ki so lastnice približno tretjine zaklonišč. Za vzdrževanje in njihovo namensko rabo so namreč odgovorni lastniki. Za zagotovitev varnosti in funkcionalnosti zaklonišča mora lastnik tako pridobiti potrdilo o njegovi primernosti vsakih deset let. Poleg tega mora voditi knjigo vzdrževanja.
Nič naročil za preglede
Na IVD Maribor, kjer od leta 1984 izvajajo tehnične in kontrolne preizkuse zaklonišč, pravijo, da so do osamosvojitve pregledali ali preizkusili okoli 270 zaklonišč. Trenutno za tehnične preglede in preizkuse novih zaklonišč ter kontrolne preizkuse starih nimajo naročil, trend upadanja do nič na leto pa je po njihovem zaznati »že dolgo«. Hkrati opozarjajo, da pregled in preizkus pomenita zgolj odkrivanje pomanjkljivosti, ne pa tudi, da je zaklonišče takrat že primerno: »Pomanjkljivosti je takrat šele treba odpraviti, in to bi se moralo zgoditi takoj, če hočemo zagotoviti večjo verjetnost preživetja. Toda v praksi se kaže, da nobeno zaklonišče ni brez pomanjkljivosti.«
Na inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami priznavajo, da nadzor nad uredbo že nekaj let izvajajo v omejenem obsegu. Letos ga bodo izvedli le v javnih zakloniščih v mestnih občinah in pri novogradnjah, pri katerih je gradnja zaklonišča obvezna. Razlog je po njihovem sprememba zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami iz leta 2006, ki je vsa zaklonišča, zgrajena pred tem letom, razvrstila med zaklonišča dopolnilne zaščite, hkrati je bil podaljšan rok za tehnično kontrolo s pet na deset let. Ker se ta izteče prihodnje leto, bodo takrat, kot pravi glavni inšpektor Milivoj Dolščak, prilagodili tudi nadzor. »Seveda ni pričakovati, da bi s kadrovskimi resursi na inšpektoratu in upoštevajoč vse prioritete nadzor zelo velikega števila zaklonišč lahko opravili v kratkem času,« priznava Dolščak.
Pri nadzoru javnih zaklonišč, ki jih je skupno okoli 120, sicer ugotavljajo, da občine zanje »ustrezno skrbijo«, priznavajo pa, da so v preteklosti največkrat odkrili, da lastniki niso naročili kontrolnega preizkusa in tako niso pridobili potrdila o primernosti. Kljub temu z zakonom določenih glob, ki so za pravne osebe od 1300 do 14 tisoč evrov, niso izrekali. Na vprašanje, zakaj ne, glavni inšpektor odgovarja: »Za kršitev predpisov, pri katerih posledice še niso nastale, izrekamo le opozorila in določimo roke za odpravo pomanjkljivosti. Pred letom 2005, ko smo najbolj intenzivno izvajali nadzor v zakloniščih, pa še nismo bili prekrškovni organ.«
Na Skupnosti občin Slovenije zatrjujejo, da občine skrbijo za redno vzdrževanje zaklonišč, toda opozarjajo na previsoke stroške, ki so s tem povezani. Priznavajo, da prav zato vsa zaklonišča nimajo uporabnega dovoljenja, čeprav bi ga po uredbi morala imeti. Poudarjajo, da je strošek za povprečno zaklonišče, ki sprejme do 400 ljudi, celo enajst tisočakov vsakih deset let. »Občinam se že več let zapored zanjšujejo finančna sredstva, tako da se nekatere spopadajo z likvidnostnimi težavami,« pri tem opozarja generalna sekretarka Jasmina Vidmar. Kot pravi, so prav zato vladi predlagali, da se status zaklonišča spremeni v zaklonilnik, »ker tako občine ne bi bile več zavezane graditi zaklonišč, s čimer bi tudi privarčevali veliko sredstev«.
Nič se nam ne more zgoditi
Ministrstvo na obrambo je nedavno pripravilo spremembe uredbe o zakloniščih, s katerimi blažijo kriterije. Predlog je vlada pred dnevi potrdila in tako bo gradnja zaklonišč obvezna le še v naseljih z več kot deset tisoč prebivalci, v vzgojno-varstvenih ustanovah, v katerih je več kot sto otrok, in ne petdeset, kot velja zdaj, ter v izobraževalnih ustanovah z najmanj dvesto ljudmi, in ne več stotimi.
Ker da se je »ogroženost Slovenije glede neposrednih oboroženih spopadov zmanjšala«, na obrambnem ministrstvu menijo, da predlagane spremembe ne bodo vplivale na zmanjšanje varnosti za prebivalce, bodo pa po njihovem občutno zmanjšale stroške graditve objektov.
Iztok Prezelj z oddelka za obramboslovje na fakulteti za družbene vede, ki se med drugim ukvarja s sodobno varnostjo, opozarja, da so varnostne razmere sicer takšne, da ne zahtevajo dodatnih zaklonišč, lahko pa bi poskrbeli za boljše stanje teh, ki jih imamo. Slabo stanje je po njegovem predvsem posledica »slovenske družbene arogance« do potencialnih varnostnih pojavov: »Preprosto menimo, da se velike slabe stvari dogajajo samo drugim, v resnici pa imamo srečo, da se doslej niso dogajale pri nas«.
Na mariborskem IVD tudi opozarjajo, da »s takšnim odnosom in stanjem zaklonišč« veliko prebivalcev ni zaščitenih za primere izrednih razmer, čeprav naj bi bila zaklonišča prav temu namenjena.
»Če hočemo, da bodo zaklonišča uporabna, bo treba v širšo organizirano akcijo,« meni Šestan. »Za začetek to pomeni njihov popis, če ne, je treba sprejeti politično odločitev, da gradnja novih ni več obvezna, pa tudi vzdrževanje starih ne,« opozarja. Sam sicer temu ni naklonjen. »Kaj to pomeni za varnost, je odvisno od razmer. Leta 1991 je večina ljudi iskala zaklonišče. Seveda pa se ta lahko uporabijo tudi v primeru modernih groženj, kot so razne umazane bombe, biološko orožje … Toda le, če so ustrezno vzdrževana.«
Ko se je pred leti govorilo o tem, ali naj zaklonišča sploh ohranimo, je sicer pretehtala odločitev za ohranitev. Toda dejstva – spremembe predpisov, zastarela evidenca, pomanjkanje nadzora in zanemarjanje zaklonišč – kažejo nasprotno.
