Tiskane izdaje
Močno sta vplivala na njen ugled, med katoliki pa sta spodbudila razpravo o vzrokih krize.
Zaupanje v »cerkev in duhovščino«, po katerem že desetletja povprašuje raziskava Slovensko javno mnenje, kaže po osamosvojitvi podobo padajoče krivulje. Največje je bilo v letih pred zamenjavo sistema in tik po njej, kar sociologi pojasnjujejo kot izraz naklonjenosti večine prebivalstva do vseh institucij, ki so v nekdanjem režimu nastopale protirežimsko oziroma so za takšne veljale. Padec zaupanja, ki je temu sledil, pa z delovanjem Rimskokatoliške cerkve s pozicije moči in prizadevanji za ponovno dosego nekdanjih privilegijev – pa naj gre za denacionalizacijske zahtevke, ponavljajoče se zahteve po uvedbi verouka v javne šole ali kontroverzne izjave takrat še nadškofa Franca Rodeta.
Poosamosvojitveni upad zaupanja v cerkev je še posebej izrazit med letoma 2005 in 2011, se pravi v obdobju, v katerem je gospodarstvo mariborske nadškofije doživelo finančni zlom. Gre padec zaupanja pripisati (tudi) učinkom »svete polomije«, kot je gospodarski krah krstil italijanski tednik L'Espresso?
Dr. Marjan Smrke, sociolog religije z ljubljanske FDV, odgovarja pritrdilno. Padec zaupanja v cerkev med letoma 2005 in 2011 ni samo največji v celotnem poosamosvojitvenem obdobju, ampak je med vsemi slovenskimi statističnimi regijami, ki jih je dvanajst, daleč najbolj izrazit prav v tistih, katerih meje se teritorialno prekrivajo z mejami mariborske nadškofije.
Konkretno, v celotni Sloveniji je leta 2005 cerkvi in duhovščini »veliko« ali »precej« zaupalo 34,3 odstotka anketiranih, leta 2011 pa samo še 24,6 odstotka vprašanih. Razlika, merjena v odstotkih spremembe, je 28,3-odstotna. Velja dodati, da obstajajo regije, v katerih se zaupanje v istem obdobju ni zamnjšalo, ampak je, nasprotno, celo naraslo – bodisi rahlo, kot na Gorenjskem in Spodnjeposavskem, ali znatno, kot na Obali in Krasu.
V nasprotju s pravkar omenjenimi regijami je zaupanje v cerkev in duhovščino na Koroškem v istem obdobju zdrknilo z 39,1 na 13 odstotkov (sprememba je kar 66,7-odstotna), v Podravju pa z 32,4 na 16,3 odstotka, s čimer se je prepolovilo (sprememba je 49,7-odstotna). Obe ti regiji sta na ozemlju mariborske nadškofije. Leta 2011 sta bili obenem regiji z najnižjim izmerjenim zaupanjem v cerkev v Sloveniji; bilo je »nižje celo od zaupanja v Zasavju, ki je tradicionalno najmanj verno in do cerkve najmanj zaupljivo«, poudarja Smrke. Po globini padca jima tesno sledi pomurska regija, ki je bila del mariborske nadškofije do cerkvene upravne reorganizacije leta 2006, ko je postala samostojna, murskosoboška škofija. V Pomurju je zaupanje v cerkev in duhovščino med letoma 2005 in 2011 zdrknilo s 54,2 na 24,7 odstotka, tako da je razlika, merjena v odstotkih spremembe, tudi tu močno nad slovenskim povprečjem in znaša 46,4 odstotka.
Polomiji se pridruži odstavitev nadškofov
Smrke je analizo, katere del smo povzeli zgoraj, opravil pred dvema letoma, torej še preden sta bila zaradi krivde za finančni zlom mariborske nadškofije odstavljena nadškofa Stres in Turnšek. Če so bili učinki »svete polomije« prejkone enoznačni (se pravi: za RKC negativni), z odstavitvijo ni (nujno) tako. »Odstavitev lahko po eni strani okrepi učinke polomije, ker so ti zdaj dobili potrditev samega vrha RKC, po drugi pa jih lahko omili, saj gre vendarle za ukrep, ki izvira iz institucije sáme in v katerem se izraža njena sposobnost samoočiščenja,« opozarja Smrke. Da bi raziskal učinke »kompleksa polomija-odstavitvi«, je opazoval gibanje religijskih statistik v dveh časovnih nizih: v celotnem tranzicijskem obdobju 1992–2013 in v obdobju med zadnjim merjenjem pred finančnim zlomom in prvim po odstavitvi nadškofov (obdobje 2009–jesen 2013).
Vernost zadnja leta ostaja bolj kot ne konstantna in ne kaže bistvenih sprememb, ugotavlja Smrke. V obdobju 2009–2013 je malenkostno upadla pripadnost RKC, znatno pa sta se zmanjšala obiskovanje verskih obredov in zaupanje prebivalstva v cerkev in duhovščino. Stališče Slovencev do verouka v javni šoli je po Smrketovih besedah že celotno tranzicijsko obdobje večinoma odklonilno, pri čemer je zaznaven trend naraščanja deleža odklonilnih stališč; nazadnje, leta 2013, je njegovo uvedbo v javne šole podpiralo samo še 16,8 odstotka Slovencev.
Kompleks polomija-odstavitvi je tako po Smrketu imel posledice predvsem na zaupanje v cerkev in na obiskovanje verskih obredov, poleg tega še na stališče javnosti do verouka v javni šoli, ni pa učinkoval na samo pripadnost RKC in na vernost. Kako to razložiti?
»Možna interpretacija je,« odgovarja Smrke, »da so omenjeni kazalci različno občutljivi, pri čemer sta kazalca zaupanja v cerkev in obiskovanja obredov hkrati najbolj občutljiva in najbolj jasno usmerjena na cerkev kot institucijo. Povedano drugače: to, kar se je zgodilo RKC, so Slovenci in katoličani razumeli kot krizo, polom institucije, ne pa vere same, karkoli si že pod njo predstavljajo. Z nenavzočnostjo v cerkvi ali redkejšim obiskovanjem verskih obredov je mogoče jasno izraziti stališče do institucije.«
Po drugi strani tudi vernost ni več ista, kot je bila pred dvajsetimi leti ali celo ob začetkih raziskovanja slovenskega javnega mnenja konec šestdesetih, opozarja Smrke. »Leta 1968 se je vernost povezovalo predvsem s cerkveno vernostjo, danes pa se ta navezava na cerkveno vernost čedalje bolj rahlja. Morda prepoznavnega učinka kompleksa polomija-odstavitvi na vernost ni kratko malo zato, ker je pojem vernosti dandanašnji že precej osamosvojen od cerkvenosti; vernost lahko danes navsezadnje pomeni tudi zgolj neko 'zaupanje v življenje'«.
Enigma »povabila k odstopu«
Konec julija lani je apostolski nuncij Juliusz Janusz slovensko javnost šokiral z novico, da je papež Frančišek ljubljanskega in mariborskega nadškofa, Antona Stresa in Marjana Turnška, »povabil k odstopu«. Odtlej, natančneje od 1. avgusta do 31. decembra, se je Smrke prelevil v temeljitega bralca verskega tiska in še zlasti verskih spletnih portalov. »Analiziral sem več kot tisoč člankov,« pripoveduje. »Tematika polomija-odstavitvi je bila sicer ena najbolj izpostavljenih, a največ se je v tem času vendarle pisalo o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej, na primer o maši za domobrance v Rovtah, povojnih pobojih, domobranstvu in današnjem odnosu do teh vprašanj – na to vsebino se je nanašalo 9 odstotkov besedil, medtem ko se je na tematiko polomija-odstavitvi, ki je svetovno unikatna in izjemna, nanašalo 7 odstotkov pisanj.«
Smrke je ugotovil številna razlikovanja med pisci, kar »v katoliških medijih ni pogosto«. Temeljno razhajanje je našel v tem, kje avtorji najdevajo razloge oziroma krivce za polom in posledični odstavitvi: nekateri jih iščejo zunaj krajevne RKC, drugi v njej. Močno je izražen tudi konflikt lojalnosti: nekateri pisci izražajo lojalnost odstavljenemu vodstvu in bolj ali manj jasno kljubujejo odločitvi Svetega sedeža, jadikujejo, da je bil odstranjen intelektualni vrh slovenske RKC ipd. Spet drugi so lojalni Vatikanu in njegovo odločitev razumejo kot nujni ukrep, ki da bo vodil k »očiščenju templja«. Smrke je njihova mnenja in stališča razvrstil v dvanajst tipov izjav.
Krivi so drugi
Polovica izjavnih tipov spada v okvir teze o zunanjih vzrokih in krivdi za kompleks polomija-odstavitvi. Prvi tip je demonološka razlaga, kamor sodi denimo izjava apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije in novomeškega škofa Andreja Glavana o rdečem zmaju oziroma Satanu: »Rdeči zmaj vztrajno napada. (...) Satan izrablja slabosti in napake odgovornih ene izmed šestih škofij in odstop obeh nadškofov, ki sta sprejela objektivno odgovornost za finančni polom, za napad na celotno Cerkev na Slovenskem.«
Sledi zarotniška razlaga, po kateri krivdo nosijo zunanji akterji, kot so udbomafija, proticerkveni sociologi, fakulteta za družbene vede itn.
Nato je frustracijska razlaga, ki trdi, da je to, kar se je primerilo slovenski RKC, posledica tega, da država RKC ni zagotovila dovolj finančnih sredstev. Sledi izjava o vatikanskem kadrovanju, ki zatrjuje, da je krivda zunanja, ker so krajevni cerkvi vodstvo vselej postavljali od zunaj, iz Vatikana.
Naslednji izjavni tip izhaja iz predpostavke o zavedenosti klerikov, češ, krivi so posojilodajalci, ki so izkoristili nepoučenost in naivnost vrlih cerkvenih mož in jih z odobravanjem ugodnih posojil zmamili v finančno past. Zadnja različica teze o zunanjih vzrokih in krivdi za kompleks polomija-odstavitvi je kljubovalna razlaga, kakršno je med drugim zagovarjal odstopljeni nadškof Stres. Po tej razlagi s sámo podjetniško dejavnostjo slovenske RKC ni bilo nič narobe; nasprotno, če ne bi bilo svetovne finančne krize, ki je zakrivila zlom, bi gospodarski projekt mariborske nadškofije uspel.
Krivda je notranja
Drugo polovico tipov izjav po Smrketu tvorijo razlage, ki krivdo in vzroke za finančni zlom mariborske nadškofije in posledične sankcije Svetega sedeža iščejo znotraj Rimskokatoliške cerkve. Tezo o notranji krivdi podpira spokorniško-samokritična razlaga, kamor Smrke uvršča izjavo apostolskega administratorja mariborske nadškofije in celjskega škofa Stanislava Lipovška, ki je dejal, da »smo zašli na kriva pota pozabljajoč, da je ljubezen do denarja korenina vsega zla«, pri čemer se Lipovšek sklicuje na prvo Timotejevo pismo.
Največ upanja, da se v slovenski RKC vendarle utegne kaj spremeniti, po Smrketu vzbujajo analitično-samokritične razlage, ki ugotavljajo, da je del krajevne cerkve podlegel pohlepu, k čemur so pripomogle tudi nekatere značilnosti cerkve kot institucije, in da se je Sveti sedež na vse to moral odzvati.
Med primere tovrstnega razmišljanja Smrke uvršča pisanje patra Branka Cestnika, denimo tole: »Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah.«
V ta tip izjav po Smrketu sodijo še razmišljanja jezuita Petra Laha in Janeza Srake, prav tako jezuita, ki je zapisal: »Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome o dejavnostih podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodoželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?«
Tudi izjava upravnega odbora Društva slovenskih katoliških izobražencev se po Smrketu uvršča v ta tip: »Vedno bolj se zdi, da se je marsikaj nerazveseljivega zgodilo, ker Cerkev na Slovenskem ni zmogla celovite refleksije svoje vloge in ravnanja v obdobju zadnjih sto let. Po eni strani smo posvojili predstavo o katoličanih izključno kot žrtvi tragedije med drugo svetovno morijo in povojnega totalitarizma, medtem ko po drugi strani vsi skupaj – predvsem pa, kot se zdi, visoka hierarhija – nismo občutili dovolj potrebe po prekinitvi vezi prav z dediščino nezdravega razvoja slovenske družbe in njene politične mitologije po drugi svetovni vojni.«
Drugačna je trdnjavsko-samokritična razlaga, katere temelj je po Smrketu trdnjavska miselnost. Ta po eni strani priznava, da je bilo storjenih veliko napak, po drugi pa svari pred tem, da ne bi katerega od preveč samokritično izraženih stališč izkoristili sovražniki, ki da so vsepovsod. Sestavni del trdnjavske miselnosti je vzbujanje vtisa ogroženosti med verniki, s čimer kleriki utrjujejo notranjo avtoriteto. »Antologijski primer takšne izjave,« navaja Smrke, »je prispeval nadškof Stres, ki je decembra 2012 na Radiu Ognjišče, mesec dni pozneje pa še v intervjuju za Družino zatrdil, da so kristjani na Slovenskem 'divjad, na katero lahko čisto vsak nekaznovano strelja'.«
Naslednji tip je (ultra)konservativno-samokritična razlaga, katere avtorji menijo, da je polom zakrivil moralni relativizem oziroma odmik od moralnega absolutizma, ki ga je zagovarjal (ultra)konservativni papež Janez Pavel II. Posploševalno-moralizatorska razlaga interpretira kompleks polomija-odstavitvi kot rezultat splošne moralne krize, v katero je zabredla Slovenija ali kar svet v celoti. Zadnji tip je po Smrketu posploševalno-ekonomska razlaga: po njej je slovenska RKC ravnala tako kot vsi drugi ekonomski akterji, problem je le v tem, da takšno ravnanje cerkvi kratko malo ne pritiče.
Odprta prihodnost
Po sociologu religije dr. Marjanu Smrketu je eden od učinkov kompleksa polomija-odstavitvi tudi »oblikovanje radikalnih jeder znotraj katoliške skupnosti, kakršno je to, ki se izraža v okviru zavoda 24kul.si in ki deluje pod mentorstvom tajnika Slovenske škofovske konference Tadeja Strehovca. Ta druščina je s svojim radikalizmom in konservativnostjo v hudi disonanci z zdajšnjim papežem, ki je izrecno obsodil predstavo o katolicizmu kot obsedenosti s splavom, homoseksualnostjo, 'sovražniki' RKC itd. Zavod 24kul.si tem obsesijam dodaja še 'kulturo laganja' in bojeviti protievolucionizem, ki je bil v vrhu RKC presežen že v času Pija XII. oziroma takoj po koncu druge svetovne vojne.«
Prihodnji razvoj znotraj slovenske Rimskokatoliške cerkve je po Smrketu odprt, negotov, pri čemer je »veliko – tako dolgoročnost, intenzivnost, kakor tudi smer učinkov kompleksa polomija-odstavitvi – odvisno od tega, kdo bosta nova nadškofa«.
