Izbor kadrov na filozofski fakulteti: svetovno prvenstvo po pravilih druge lige

Za prosto delovno mesto so objavili mednarodni razpis, izbrali pa zelo po Slovensko - ne da bi s kandidati sploh opravili intervju.

Objavljeno
18. oktober 2015 02.03
Tina Kristan, Ozadja
Tina Kristan, Ozadja

Fakultete objavljajo mednarodne razpise za nova delovna mesta, saj je njihov cilj, vsaj na papirju, čim bolj odprt visokošolski prostor. Toda izvedba ne poteka vedno niti po standardih, ki bi nujno pripeljali do najbolj strokovne izbire med Slovenci. Vsaj sodeč po razpisu ljubljanske filozofske fakultete.

Zagotoviti odprto visoko šolstvo ter lažjo in boljšo internacionalizacijo sta cilja, o katerih poslušamo že nekaj let. Zapisana sta tudi v zadnji koalicijski pogodbi. Zato na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport že pripravljajo novelo zakona o visokem šolstvu, v kateri se bodo dotaknili le treh področij, med njimi prav internacionalizacije. Pomena mednarodne odprtosti se, pravijo, zavedajo tudi na ljubljanski univerzi, zato je po besedah rektorja dr. Ivana Svetlika vsak razpis za zaposlitev visokošolskega učitelja za nedoločen čas mednarodno objavljen. Svojo izkušnjo z enim od teh je v blogu na Kvarkadabri opisal dr. Sašo Dolenc.

»Vse je bilo vnaprej dogovorjeno«

Filozofska fakulteta je mednarodni razpis za visokošolskega učitelja filozofije objavila junija. Kandidati so morali pisni prijavi priložiti življenjepis in znanstveno bibliografijo. »Že pri prijavi se mi je zdelo nenavadno, da ne zahtevajo nič drugega,« je zapisal Dolenc. Zato je na začetku avgusta poleg obveznih dokazil o izobrazbi in izvolitvi v naziv ter bibliografije na fakulteto poslal še kratek esej, zakaj je po svojem mnenju odličen kandidat za to delovno mesto. Da ni izbran, je izvedel konec septembra. Pred tem ga nihče ni povabil na pogovor, nihče od njega ni zahteval priporočil, imel ni nobenega predstavitvenega predavanja pred učiteljskim zborom, kar je, dodaja Dolenc, minimalni standard vsake resne univerze, že ko najema učitelja za eno samo leto, kaj šele pri zaposlitvi za nedoločen čas. To potrjujejo tudi izkušnje dr. Jureta Leskovca, dr. Aljaža Uleta in dr. Grege Smrkolja, treh Slovencev, ki predavajo v tujini. »Iz povedanega je mogoče potegniti le en sklep: vse je bilo že vnaprej dogovorjeno,« sklene Dolenc.

Vsak kandidat lahko prijavi na razpis priloži priporočilna pisma ter vizijo raziskovalnega in pedagoškega dela, odgovarjajo na filozofski fakulteti, vendar vizije ne zahtevajo, »saj je raziskovalno delo del zaposlitve oziroma del dopolnilne pogodbe, če zaposleni sodeluje v raziskovalni skupini ali projektu, pedagoško delo pa se izvaja na podlagi akreditiranih študijskih programov in znotraj njih jasno določenih učnih načrtov«. Nenavaden odgovor glede na to, da so od kandidatov, vsaj po pogojih v razpisu, zahtevali inovativnost, pri opisu del, ki jih bo opravljal izbrani, pa navedli še skrb za oblikovanje in posodabljanje učnih načrtov ter (so)organiziranje vseh aktivnosti za izvedbo predmeta v skladu z učnim načrtom in dognanji stroke. Ker bo naloga izbranega kandidata tudi nadzor dela drugih izvajalcev predmeta, lahko razumemo, da niso iskali asistenta, temveč nosilca predmeta.

Zakaj je bil izbor na mednarodnem razpisu opravljen celo brez intervjuja s prijavljenimi, bili so štirje, nismo izvedeli. Na to vprašanje smo namreč dobili odgovor: »Komisije za izbor kandidatov same presodijo, ali bodo opravile intervjuje ali ne.« Je to običajna praksa na filozofski fakulteti? »Komisije za izbor kandidatov same presodijo, ali bodo opravile intervjuje ali ne.« Tako komunicirata dekanja dr. Branka Kalenić Ramšak in v. d. predstojnika oddelka za filozofijo dr. Marko Uršič.

Kako bodo preverjali kakovost kandidatov in za kakšno metodo izbora se bodo odločili, je tudi po mnenju rektorja Svetlika stvar izbirne komisije. In za oceno primernosti kandidatov so bolj kot ideje za prihodnost pomembnejši kandidatovi dosedanje delo in dosežki. Reference - objave, vodenje projektov, mednarodne izkušnje, habilitacija na ustreznem področju in podobno - so za izbor ključne, intervju je ena od možnih, ne pa nujna metoda v postopku izbora. Če so na primer razlike v referencah med kandidati velike, intervju tudi po Svetlikovem mnenju ni potreben.

Ali so bile po presoji komisije razlike v referencah velike, ne vemo, vemo pa, da »znanstveni opus izbranega kandidata najbolje pokriva vsa v razpisu obravnavana področja. Objavil je največ izvirnih znanstvenih člankov z vseh treh področij: analitične filozofije, spoznavne teorije in filozofije znanosti.« Še en razpis, kjer je bila po vsem sodeč ključna kvantiteta.

Vpisne vloge izbranega kandidata, ki je doktoriral šele leta 2013, nam s fakultete niso poslali, menda zaradi varovanja osebnih podatkov. Smo pa prebrali Dolenčevo prijavo. Bil je mladi raziskovalec, tudi podoktorski raziskovalec, oboje na filozofski fakulteti. Kasneje je pri različnih projektih kot raziskovalec sodeloval z dr. Mladenom Dolarjem, dr. Slavojem Žižkom in dr. Renato Salecl. Poleg tega je že izvajal predmete, vaje ali seminarje, tako na primorski fakulteti za humanistične študije kot na ljubljanski fakulteti za strojništvo in filozofski fakulteti. Število nagrad ni majhno, prav tako se hitro ne konča seznam njegovih drugih pomembnejših dosežkov in dejavnosti.

Univerza ni motivirana, 
da bi izbrala najboljše

Osnovna navodila, kako mora potekati izbirni postopek v Sloveniji, določi rektor. On zahteva, da mora biti en član komisije z oddelka oziroma fakultete, v katero sodi razpisano delovno mesto, eden iz druge članice ljubljanske univerze in eden z druge univerze. In »izbirni postopek, ki ga omenjate, je bil izveden v skladu z navodili. Sklep o izboru kandidata je podpisan,« sklene Svetlik, kljub temu da mu je Dolenc svojo izkušnjo predstavil v pismu.

Na razpis filozofske fakultete se ni prijavil noben tujec. Nič nenavadnega, saj je bil, tako kot vsi mednarodni razpisi za visokošolske učitelje na ljubljanski univerzi, objavljen le na portalu evropske komisije Euraxess in na angleški različici spletne strani univerze. »Opazil sem že, da v Sloveniji objava na lokalni spletni strani šteje za mednarodno objavo, kar je nesmisel,« komentira dr. Aljaž Ule, predavatelj na amsterdamski univerzi. Ljubljanska univerza bi, nadaljuje, sicer tudi težko konkurirala na svetovnem trgu dela, ker ni mednarodno prepoznavna, bi se pa lahko vsaj potrudila poiskati ljudi, ki so v tujini uspešni in imajo osebni razlog za prihod k nam.

Veliko Slovencev, ki so v tujini doktorirali, bi se po mnenju dr. Jureta Leskovca, ki predava na Stanfordu, vrnilo domov, a sistem tega ne podpira. Časa za prijavo na prosta delovna mesta za raziskovalce in asistente, ki so sicer objavljena samo na spletni strani univerze v slovenščini, kot pokaže pregled, je zgolj od tri do devet dni. »Nekdo iz tujine, tudi Slovenec, ki je tam doktoriral, se na tak razpis niti ne more prijaviti, preprosto zato ne, ker v tako kratkem času ne more zbrati vseh potrebnih papirjev,« pove Leskovec. To govori iz izkušenj, saj je sam kljub pomoči fakultete zaradi birokracije potreboval več kot leto dni, da je postal docent v Sloveniji. Najprej potrebuješ šifro raziskovalca, plačaš vnaprej, da lahko neki birokrat v sistem vnese objave, da potem drug birokrat sešteje vse točke. Ta je, dodaja, ugotovil, da jih ima premalo, saj njegovi članki niso iz revij, ki štejejo v Sloveniji. Poleg tega je na vseh člankih napisan kot zadnji avtor, saj so kot prvi napisani njegovi študenti. »Nato mi je, zelo po slovensko, nekdo, ki dobro pozna sistem, povedal, kaj moram narediti, da mi bo uspelo in potem je šlo.«

Po drugi strani je imel na Stanfordu na primer podoktorsko študentko iz Izraela, ki je po koncu študija dobila ponudbo za delo z več uglednih ameriških univerz. Toda želela si je domov in izraelski univerzi je bilo jasno, da se takšna priložnost ne izpusti, zato ji je v dveh tednih poslala ponudbo. Pri nas se kaj takega najverjetneje ne bi zgodilo. »Bi se znali zagrebsti za profesorico, ki ima Nobelovo nagrado in je recimo poročena s Slovencem, in ker si v Slovenijo želi njen mož, bi rada prišla k nam tudi sama? Ne pravim, da obstaja, ampak nekoč mogoče bo. Bomo takrat znali izkoristiti priložnost?«

Slovenske univerze »preprosto niso motivirane za iskanje čim boljših ljudi, ker od tega niso odvisne njihove finance,« pove Ule. »Nobena pravila, ampak preživetje nas sili, da izberemo najboljše,« dodaja Leskovec. »V Sloveniji pa so stvari zelo zbirokratizirane. Na koncu se vsi izgovarjajo na paragrafe, točkovnike, podatkovne baze. Sistem ljudi ne spodbuja, da bi sprejemali dobre odločitve, saj nihče zanje ne odgovarja.« Ljubljanska univerza, nadaljuje Ule, bo v Sloveniji vedno najboljša, in dokler je kriterij majhno slovensko okolje, res nima razloga za iskanje ljudi, ki bodo prepoznavni v tujini. Zato jo je po njegovem mnenju treba motivirati, »če jo bomo silili v to z zakoni in pravili, bomo še povečali birokratskost in nepreglednost sistema, v katerem se znajdejo samo insiderji«.

Ne glede na vse zapisano je Svetlik doslej kot glavno oviro za prijavljanje in zaposlovanje strokovnjakov iz tujine videl v tem, da niso bili habilitirani na ljubljanski univerzi in da niso znali slovensko, zato vnaprejšnje habilitacije kakšno leto ne zahtevajo več. V omenjenem mednarodnem razpisu filozofske fakultete, objavljenem pred štirimi meseci, je bila sicer habilitacija potrebna. Uvedli pa so, dodaja Svetlik, institut gostujočega učitelja, s katerim lahko članice »na enostaven način vključijo tuje učitelje, če imajo ustrezne znanstvene in pedagoške reference, in sicer do dveh let. V tem času se lahko tudi habilitirajo«. Prav tako naj bi po novem opustili zahtevo o znanju slovenskega jezika, za dolgoročno sodelovanje s tujci bodo zahtevali, da se jezika naučijo po prihodu.