Tiskane izdaje
Slovenija je pretirano regulirana in ovire, ki jih pred ljudi postavlja birokracija, so kljub nekaterim izboljšavam v preteklosti še vedno previsoke. S tem se najbrž strinja velika večina tistih, ki so kdaj v življenju poskušali zaslužiti kruh v podjetništvu. Kako hudo smo zbirokratizirani? Kako to vpliva na naše življenje in posel? In kje bi bili lahko izhodi iz birokratskega labirinta?
Slovenija se je v prvega četrt stoletja lepo razvila. Bruto domači proizvod na prebivalca se nam je skoraj podvojil. A ta rast ni nič v primerjavi z rastjo števila zakonov in podzakonskih predpisov. Leta 1991 smo imeli 357 veljavnih zakonov, konec preteklega leta jih je bilo 830. Število podzakonskih aktov se je v tem obdobju povečalo z 872 na osupljivih 18.988. Sredi letošnjega aprila smo imeli skupno že več kot 20 tisoč zakonov in predpisov. Četudi ne volite opozicijske SDS, njihovo pobudo za debirokratizacijo države težko označite za nepotrebno.
Čudnih predpisov ne manjka
V Sloveniji hotelirju inšpektor napiše več tisoč evrov globe, ker ob prijavi gosta v prijavni sistem ni vnesel šumnikov, česar mu sicer veljavni in delujoči informacijski sistem ne omogoča. Prav tako imamo natančno predpisano, na kateri višini mora biti obešen gasilni aparat. Ni važno, ali imate delujoč gasilnik obešen tako visoko, da ga vsak doseže. Če je obešen prenizko, vas inšpektor lahko oglobi.
Tudi avtoprevoznike, ki so pogosto tarča kritik, ker množično in nekaznovano izkoriščajo delavce iz revnejših evropskih držav, ostro reguliramo. Lastnika tovornjaka doleti kazen, če se ugotovi, da je njegov voznik vozil nepretrgoma več kot devet ur na dan, pri čemer nikogar ne zanima, ali je medtem moral stati v zastoju na meji. Če je takšna zahteva zaradi varnosti prevoznika še nekako razumljiva, pa je povsem bizarno, da ga lahko doleti globa, če ima na delovnih rokavicah v tovornjaku deklaracijo v tujem jeziku.
Bizarna pravila od vinograda ...
Kako slovensko poslovno okolje vidi Vladimir Puklavec, ki sodi med deset najbogatejših Slovencev? Takoj po študiju je odšel v Nemčijo, tam uspel in obogatel v energetiki, danes pa je lastnik ormoške kleti Puklavec Family Wines in največji vinar v državi. Kaj mož, ki ljubi svojo domovino, a je večino poslovne poti preživel v tujini, meni o birokraciji v Sloveniji?
»Očitno slovenska politika, ki že tako ni naklonjena gospodarstvu, rešuje probleme iz preteklosti, ne gleda pa v prihodnost. Toda za nas je pomembna prihodnost in v prihodnosti si želimo hitro cesto v Prlekijo, boljšo infrastrukturo in vsaj to, da nam ne škodijo v naših prizadevanjih.« Vinar, ki tako kot vsi spodobni vinarji po svetu skupaj z vinom prodaja tudi lokalno kulturo in naravo, je želel svojim gostom in kupcem pokazati vinograd, kjer raste njegova trta. »Hoteli smo speljati cesto do vinograda, to je v Franciji nekaj običajnega. In slovenska uprava za ceste nam je to prepovedala. Zakaj? Vprašajte njih. To so zadeve, ki v Sloveniji ne gredo,« razlaga Puklavec.
... do vašega gostinca
V nasprotju s premožnim Puklavcem je Grega Turel povsem običajen Slovenec, delaven, podjeten in prizadeven. Ima podjetje za pripravo hrane na domu, ki že dobro desetletje redno plačuje vse obveznosti do države. »Zavedam se, da če bi vsi pošteno plačevali vse davke, bi bili posledično ti resnično nižji. Ves čas poslujem brez kakršnihkoli blokad,« pravi Turel, ki je za zagon in poslovanje svojega podjetja potreboval okoli dva kilograma različnih dokumentov.
Pred prvomajskimi prazniki pa je od iste države, ki ji je tako zvest, dobil hladno prho. »Klicala me je kontrolorka s Fursa in me vprašala, zakaj sem dal v prvem trimesečju v stroške podjetja nakup belih bombažnih majic v vrednosti 110,91 evra (bruto), pri čemer je bilo obračunanih celih 20 evrov DDV. Razložil sem ji, da so bele majice standardno oblačilo mojih sodelavcev v podjetju, ki je registrirano za priložnostno pripravo in dostavo jedi,« pripoveduje Turel. Po burni razpravi o tem, ali so bele majice delovna oprema za kuharja ali ne, je uradnica gostincu pojasnila, da bi mu strošek priznali, če bi na računu pisalo »delovna obleka«, ker piše bele majice, pa strošek ni priznan. »Tako pač piše v pravilniku. Sprašujem se, kje je zdrava pamet. Ker nisva našla skupnega jezika, je kontrolorka večkrat govorila še z našo računovodkinjo. Razčiščevala sva tako dolgo, da sem popustil in v državni proračun dodal 20 evrov,« pravi Turel.
Kljub več pogovorom z davčno uradnico Turel še zdaj ne ve, kje lahko kupi bele bombažne majice, predpasnike, črne hlače in bele srajce za natakarje (delo na porokah), črne elegantne čevlje in podobno, da bodo uradniki razumeli in mu priznali, da je kupljeno strošek podjetja. »Upam, da ne bodo naši kuharji v prihodnje kuhali zgoraj brez,« se šali obupani sogovornik.
Kako brzdati birokracijo?
»Poenostaviti birokracijo pri nas je orjaška naloga,« meni Puklavec. »Vodilne funkcije na ministrstvih so politične, in glavna skrb vseh ministrov je skrbeti za svojo prihodnost. To je človeško razumljivo, toda zato je premalo teženj k ustvarjanju dolgoročnih rešitev. Sam to vidim kot dediščino Slovenije. Nikdar se nismo naučili, kako upravljati državo, vedno so za nas to počeli drugi. Manjka nam etičnega upravljanja države, tako da se minister ne bi počutil odgovornega le za štiri leta, temveč bi skušal ljudi prepričati v rešitve, ki bi Sloveniji pomagale naslednjih deset ali dvajset let.«
Puklavec slovensko birokracijo čuti na vsakem koraku. Ko so obnavljali vinograd in odstranili staro trto, so nameravali zemljo pustiti dve leti, da si opomore, kot to počnejo pametni vinogradniki. Vendar jih birokratski predpisi silijo, da v pol leta zasadijo novo trto, sicer bi izgubili subvencijo. »Skušamo pripraviti pogoje za visokokakovostno vino, ščititi zemljo tako, da bo leta in leta to omogočala. Potem pa pride predpis, ki zahteva, da zemljo uničiš. Vprašanje je, kako ustvariti ozračje, da se bomo sploh začeli o tem pogovarjati, to je naša slabost,« razmišlja Puklavec.
Za povečavo kliknite na inforafiko.
O debirokratizaciji rade govorijo vse stranke in vse vlade, le redke pa so uspešne, opozarja Gregor Virant, nekdanji minister za javno upravo, ki danes dela kot mednarodni svetovalec in predavatelj o administraciji. Štetje predpisov se mu ne zdi smiselno, in čeprav nima podatkov, meni, da število predpisov pri nas ni nič drugačno kot v drugih državah. Pri debirokratizaciji bi nas po njegovem bolj kot število morali zanimati smiselnost in vsebina posameznega predpisa.
»Janševa prva vlada je na tem področju naredila precej korakov, odpravila je avtomobilske nalepke, dohodninsko napoved, prilaganje potrdil o podatkih, dosegljivih v uradnih registrih, prav tako vezanost storitev na krajevno točno določeno upravno enoto. Njihova sedanja pobuda pa je zelo splošna in prazna. Predlog, da se za vsak nov predpis ukineta dva, je sam po sebi birokratski in ozkogled,« pravi Virant. Podzakonski predpis, denimo uredba vlade ali pravilnik ministra, je pogosto za državljane in podjetja koristen, ker zagotovi enotno prakso uporabe zakona in jih ščiti pred arbitrarnim delovanjem uprave. »Če tak predpis prekličemo, bo vsak policist, carinik, uradnik na upravni enoti delal po svoje. Namesto preštevanja je torej treba ukiniti neumnosti, birokratske določbe v predpisih. Pobuda SDS kaže dobro voljo, opozarja na pravi problem, v izvedbi pa je nerodna in nestrokovna,« meni Virant.
Manj predpisov, več svobode?
Strokovne raziskave kažejo, da so gospodarske dejavnosti v Sloveniji nadpovprečno regulirane. Naša država je nizko na vseh lestvicah ekonomske svobode – te ne upoštevajo le reguliranosti gospodarskih dejavnosti, ampak tudi davke, trg dela in podobno – po zadnjih podatkih na 97. mestu, nekje med Beninom in Gabonom.
»Ekonomska svoboda (liberalizem) je dokazano v neposredni korelaciji z blaginjo. Tu imamo res velik manevrski prostor za izboljšave. Zakaj sta na primer za peko slaščic potrebna slaščičarska izobrazba in obrtno dovoljenje? Če je nekdo brez dela, ima pa veselje in talent za peko slaščic, zakaj bi mu ovirali pot do opravljanja dela? Seveda mora upoštevati osnovne sanitarne standarde, vse drugo pa lahko prepustimo trgu. Zakaj je prek Airbnb dovoljeno oddajati stanovanje turistom le nekaj mesecev v letu? S pretirano regulacijo lahko zadušimo velik del gospodarskega potenciala in negativno vplivamo na blaginjo,« svari Virant.
Kako bi se sam lotil birokratskega vozla? »Treba je denimo vzeti v roke seznam dejavnosti, za katere so potrebna dovoljenja, soglasja in podobno, in črtati v prvi fazi vsaj kakih 20 odstotkov. Tako sva leta 2005 naredila s tedanjim ministrom Andrejem Vizjakom. Pregledala sva seznam dejavnosti, za katere je bilo potrebno obrtno dovoljenje, in njihovo število prepolovila,« odgovarja Virant.
