Tožba novinarjev odmeva po vsej Evropi

Projekt Evroposlanci se je začel pred pol leta, ko je novinarka Dela Anuška Delić povezala novinarje iz vse EU.

Objavljeno
20. november 2015 13.51
BELGIUM-EU-FRANCE-ATTACKS-MEDIA
Tina Kristan, Ozadja
Tina Kristan, Ozadja

Ljubljana - Številni mediji so se danes razpisali o tožbi proti evropskemu parlamentu, ki jo je vložila skupina 29 novinarjev iz vseh članic Evropske unije - na čelu te pobude je prav Delo. Parlament jim namreč preprečuje dostop do podatkov o javni porabi evroposlancev. Med drugim so o tem pisali nemški časnik Stern, španski El Mundo, finska javna televizija YLE, nizozemska javna radiotelevizija NOS, poljski Newsweek, prav tako tudi evropska medija Politico Europe in EU Observer. Kot tudi nekateri mediji na Madžarskem, v Belgiji, Grčiji, na Danskem, v Bolgariji, na Malti, Portugalskem, Švedskem, v Avstriji, na Poljskem ter v Litvi, Latviji in Estoniji.

Poziv evroposlancem je povzela tudi svetovna mreža preiskovalnega novinarstva.

Pobudo podpira tudi evropski Transparency International, organizacija, ki se zavzema za transparentnost, poštenost in odgovornost znotraj politike EU in njenih institucij. Evropski parlament je pozvala, da javnosti predstavi dokumente o porabi dodatkov, ki izvoljenim poslancem pripadajo poleg plače - mesečna žepnina, potni in nastanitveni stroški, dnevnice ter fond za plačilo asistentov in naročilo študij. Torej, da stori tisto, kar so od njega zahtevali novinarji.
Parlament je lani kar 27 odstotkov proračuna oziroma dobrih 474 milijonov evrov namenil za financiranje evropskih poslancev. Od tega skoraj 40 milijonov za izplačila mesečne žepnine, ki jo poslanci prejemajo za pokritje pisarniških in sorodnih stroškov. O tej porabi parlament ne hrani dokumentov, zato ga nihče ne more nadzirati.

»Evropski parlament v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, na primer na Švedskem in v Veliki Britaniji, zaostaja, ko govorimo o transparentnosti njihovih stroškov«, je ob podpori pobude novinarjev dejal direktor Transparency Internationala Carl Dolan. In dodal, da »obstaja tveganje za goljufije pri porabi davkoplačevalskega denarja, na kar je opozoril že parlamentarni organ nadzora. Parlament bi moral rutinsko zagotavljati informacije o porabi javnih sredstev, ne pa postavljati ovir novinarjem.«

Pobuda je pomembna tudi po mnenju Helen Darbishire, direktorice organizacije Access Info Europe, ki skrbi za spodbujanje in zaščito pravice do dostopa do informacij. Akcija dokazuje, da mednarodno sodelovanje novinarjev lahko pripomore k temu, da svoje ravnanje pojasnjujejo institucije, ki vladajo več kot 500 milijonom Evropejcev. Evropski parlament bi moral biti tisti, ki določa standarde o nujni transparentnosti pri porabi javnih sredstev v vseh članicah Unije, ne pa da je prav nasprotno. Prav tako ni nobenega razloga, še trdi, da bi sodila poraba javnega denarja tistih, ki so od ljudi izvoljeni, na področje varovanja zasebnosti.

Slovenski evroposlanci, 
razen Šoltesa, (še) molčijo

Vseh osem slovenskih evroposlancev smo včeraj po tviterju prosili za mnenje. Odzvali so se le iz pisarne Igorja Šoltesa; spomnili so nas, da je Skupina Zelenih na oktobrski seji parlamenta predlagala nadzor porabe mesečne žepnine. Šoltes je amandma podprl, večine pa predlog v parlamentu ni dobil: 403 poslanci so glasovali proti, 274 za, 19 pa se jih je vzdržalo. Ali se bodo Franc Bogovič, Tanja Fajon, Lojze Peterle, Patricija Šulin, Romana Tomc, Ivo Vajgl in Milan Zver zavzeli za razkritje lastne porabe ali proti njej, tako (še) ne vemo.

Kljub vsemu je evropski parlament tudi včeraj ponovil, da je razlogov za zavrnitev zahteve novinarjev več, »med najpomembnejšimi pa sta, da evropski parlament nima dostopa do bančnih računov evropskih poslancev in da bi odobritev prošnje ogrozila zasebnost in integriteto evropskih poslancev, njihovih asistentov in drugih vpletenih«. Odločitev, vztrajajo, temelji na pravilniku o transparentnosti in varovanju podatkov. »Ker bo, kot kaže, zadeva dobila epilog na sodišču, se evropski parlament vzdržuje nadaljnjih izjav.«

Novinarji pričakujejo, da bo trajalo vsaj leto ali celo leto in pol, da bo Sodišče Evropske unije sprejelo odločitev na prvi ravni.